Spomini na tri sprta kraljestva

Zorana Baković

Rusija, Kitajska in Amerika vse bolj spominjajo na tri sprta kraljestva iz starodavne kitajske zgodovine. Vojna med njimi je potekala dolga desetletja, nestabilnost na kitajskih tleh pa trajala dolga stoletja. Bi lahko tako dolgo trajalo tudi tekmovanje v duhu hladne vojne med današnjimi tremi cesarstvi?

»B og nam je dal spomine zato, da bi lahko imeli vrtnice tudi v decembru.« Če se prav spominjam, je to ob neki priložnosti dejal sir James Matthew Barrie, škotski pisatelj in oče Petra Pana, romana o večnem dečku, ki mu ne uspe (ali noče) odrasti.

Največji dogodek tega tedna je bil prihod decembra. To je vedno prav poseben mesec, ki nam ponuja obilico razlogov za veselje, obdarovanje in, seveda, spominjanje na vse, kar se nam je zgodilo v minulem letu. Pa tudi na vse tisto, kar se nam pod odejo pandemične frustracije ni zgodilo. Na kratko rečeno, december je veliko več kot zgolj enaintrideset dni.

Svoje latinsko ime je dobil po številki »decem« – »deset«, ker je bil nekdaj – v 8. stoletju pred našim štetjem – deseti mesec »Romulovega« leta, ki se je začenjalo marca in ni imelo januarja in februarja.

Po slovensko se imenuje »gruden«, ker je decembra tako mrzlo, da se zemlja sprijema v grude, po hrvaško pa »prosinac«, in čeprav ga ljudska etimologija povezuje z glagolom »prositi« (»beračiti«), jezikoslovci pojasnjujejo, da je ta beseda nastala iz pridevnika »sin«, kar v staroslovanskem jeziku pomeni »siv«, tako da »prosinac« zaznamuje obdobje, v katerem je vse posivelo. In natanko takšni so decembrski dnevi, prekriti z meglo.

To je mesec, v katerem v resnici prosimo za svetlobo, medtem ko postaja vse bolj temačno, prosimo za toploto, ko so jutra okrašena z mrzlo belino, in prosimo za ljubezen, ko nam virus še vedno ne dopušča objemov in poljubov.

In proslavljamo december, čeprav nam prinaša najdaljšo noč v letu. Po njej se bo namreč znova vse obrnilo na bolje, saj bo sonce vsako jutro malce prej vzšlo in vsak večer malce pozneje zašlo ter znova zmagovalo v boju z mrazom in temo.

Vsak lahko izbere svojih enaintrideset razlogov za proslavljanje decembra. Nekateri bodo to povezali z božičem, drugi z rojstnim dnevom Mitre, indoevropskega boga svetlobe in zvestobe, zaščitnika resnice in varuha živine, žetve in voda. Lahko proslavljamo vonj peciva, ki se širi iz pečice, ali cimeta v kuhanem vinu, lahko pa tudi večino decembra preživimo ob knjigi, ki nam bo spremenila življenje.

A ob vsem tem bi morali vsaj katerega od decembrskih dni izpolniti z razmišljanjem o virusu HIV in aidsu, kajti to je mesec, posvečen širjenju zavesti o tem virusu in pandemiji, ki je prve žrtve terjala pred natanko štiridesetimi leti in od takrat po vsem svetu usmrtila najmanj 32 milijonov ljudi.

Torej lahko v tem mesecu počnemo prav vse! Jokamo in se veselimo, beračimo in podarjamo, končujemo in začenjamo, je pa še nekaj, kar moramo početi: moramo se spominjati in brskati po spominih, ob katerih tudi v decembru cvetijo vrtnice.

Decembrsko žvenketanje (z orožjem)

Čeprav je december mesec, poln žvenketanja veselih zvončkov in toplega migotanja prižganih svečk, so se v zgodovini številne vojne ali bitke začele prav v decembrskih dneh. Mongolski Batu Khan je osvojil Kijev 6. decembra 1240, 7. december pa je bil usodni datum za Ameriko: leta 1917 so ZDA tega dne napovedale vojno Avstro-Ogrski, leta 1941 pa je Japonska na ta dan napadla Pearl Harbor in s tem odredila potek pa tudi konec druge svetovne vojne slaba štiri leta pozneje.

Tudi v letošnjem decembru si bolj kot vse drugo želimo mir na svetu. A ta teden je prinesel izmenjevanje groženj med Rusi in Američani, ki ne zvenijo v toplih zvokih praznikov.

Še vedno se nismo nehali spraševati, v kolikšni meri bi se bila Amerika pripravljena postaviti v obrambo Tajvana ob morebitnem oboroženem kitajskem napadu na otok, ko se moramo že preusmeriti k drugi težki dilemi: v kolikšni meri bi bil Joe Biden pripravljen braniti Ukrajino, če bi se uresničile grožnje Vladimirja Putina?

Ruski predsednik je v torek zagrozil, da bo prisiljen ukrepati, če bo Nato v zvezi z Ukrajino prestopil »rdečo črto«, če bo torej Zahod še naprej pomagal Kijevu pri širjenju vojaške infrastrukture. Dan pozneje je ameriški državni sekretar Antony Blinken opozoril Kremelj, da bo Washington »odločno odgovoril« na ruski napad na Ukrajino, in to »vključno s širokim seznamom gospodarskih ukrepov z močnimi posledicami, kakršnih smo se v preteklosti vzdržali«.

Medtem ko je bilo vse osredotočeno na več deset tisoč vojakov, ki jih je Rusija poslala na mejo z Ukrajino, je Kitajska iz ozadja na prve bojne črte potihoma premestila 300.000 svojih vojakov, predsednik države in vrhovni poveljnik oboroženih sil Xi Jinping pa je ukazal rekrutiranje novih kadrov in krepitev vseh zmogljivosti, da bi se »izboljšala sposobnost zmagovanja v prihodnjih vojnah«.

Ergo ■ December bi moral biti mesec miru in oproščanja. Ali pa bi moral biti vsaj mesec spominov na vse, kar se je dogajalo zato, da bi sredi mraza cvetele vrtnice. Sliši se patetično, mar ne? Vendar Rusija, Kitajska in Amerika vse bolj spominjajo na tri sprta kraljestva iz starodavne kitajske zgodovine. Na to je v nedavno objavljenem eseju Tekmovanje

treh kraljestev opozoril sinolog Francesco Sisci in spomnil na to, kako je Kitajska v 3. stoletju našega štetja razpadla na države Wei, Shu in Wu, ki so se med seboj bojevale za prevlado v poskusih obnovitve združenega cesarstva.

Podobnost s tem, kar se danes dogaja med tremi imperiji, ki se poskušajo prebiti v samo središče sveta, je v tem, da je bil tudi pred dva tisoč leti odnos sil takšen, da se nobenemu od treh kitajskih »kraljestev« ni uspelo dvigniti nad preostali dve, tako da je vojna med njimi potekala dolga desetletja, nestabilnost na kitajskih tleh pa trajala dolga stoletja. Bi lahko tako dolgo trajalo tudi tekmovanje v duhu hladne vojne med današnjimi tremi cesarstvi?

Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, koliko se spominjamo podukov iz preteklosti … če se jih sploh spominjamo. Zdi se, da ima, podobno kot v zgodbi o »treh kraljestvih«, tudi zdaj vsak od treh imperijev na določenem področju komparativno prednost pred drugima dvema, tako da bi lahko še dolgo trajalo to tekmovanje in žvenketanje z orožjem. Morda vse do leta 2050, kar je rok, ki ga je Kitajska postavila svojim oboroženim silam: do takrat morajo postati povsem enakopravne z ameriško vojsko. Ali pa bo morda vse skupaj trajalo precej manj časa, če bo Rusija, kot največji strateg današnjih dni, stopila na stran enega od preostalih dveh kraljestev in tako iz vsega stopila kot zmagovalka, ki ji za to ni nihče pripisoval možnosti.

Decembrski soul

Kako bi bilo, če bi se vsaj enkrat v zgodovini trije imperiji izognili Balkanu in ga ne bi uporabili kot areno za svoj sumo spopad na zemlji, ki je bila že preveč prepojena s krvjo?

Lahko se slepimo, da je največji problem Evrope koronavirus, lahko se prepričujemo, da se najbolj bojimo inflacije, vendar nam največja kriza grozi iz dežele, ki se nevarno približuje samemu robu prepada. Bosna in Hercegovina je na hudo majavih tleh. In znova se pojavlja vprašanje, ali bo tam izbruhnila vojna.

Recimo, da ne bo. Ne zato, ker bi se tam zakoreninil mir, temveč zgolj zato, ker v tem trenutku to ne bi nikomur koristilo. A vse, kar se dogaja v Bosni, je ogledalo širšega območja in morda celotne Evrope. Če bo ta država strmoglavila v prepad, si bo težko predstavljati prihodnost Evropske unije. Če bo Srbom in Hrvatom v BiH uspelo razveljaviti zakon o prepovedi zanikanja genocida, ki se je med nedavno vojno zgodil v Srebrenici, bo ostala ta zemlja zaledenela in neplodna za vse kali sožitja, strpnosti in demokracije, ki jih po njej raztresa EU.

Ergo ■ V intervjuju za britanski Guardian je srbski predstavnik v tričlanskem predsedstvu BiH Milorad Dodik ta teden izjavil, da ga prav nič ne skrbijo grožnje, ki zaradi njegovih napovedi odcepitve Republike Srbske prihajajo z Zahoda, kajti če se bo soočil s sankcijami, ga bosta podprli Kitajska in Rusija.

»Ko grem k Putinu, ni nobenih zahtev. On samo vpraša: 'Kako lahko pomagam?'« je dejal Dodik. »Enako je s predsednikom Xi Jinpingom: 'Če lahko kakor koli pomagam, sem tukaj.'« In to je problem. Putin bi se lahko po Ukrajini poigral z Bosno, in to zgolj zato, da bi videl, kaj bo storila EU, če bo njegova tajna služba prekosila ameriško (evropske tukaj pravzaprav sploh ni) in BiH izpod nog Euforja potegnila v razpadanje.

Kitajska in Rusija že dolgo kažeta, da je njuno partnerstvo popolno tam, kjer skupaj vlečeta preprogo izpod nog Američanom ali Evropi. Za Putina je bila destabilizacija EU do zdaj precej večja strateška poslastica kot za Xi Jinpinga, a če bodo evropski parlamentarci še naprej odhajali na Tajvan, članice Unije pa začele še bolj odkrito podpirati tajvansko neodvisnost, se utegne tudi on vključiti v rusko ruleto, uperjeno v tuje sence.

Kitajsko-rusko partnerstvo je destruktivno, morda celo pogubno za EU in civilizacijske vrednote, ki nam veliko pomenijo. Prepevanje sevdalink ali decembrskega soula ne bo pomagalo, da se ohrani mir na Balkanu. Vrtnice decembra ne cvetijo, če ni spominov, priznanja in kesanja. Ne potrebujemo ne ruskega ne kitajskega prevoda genocida, ki se je zgodil pred našimi očmi.

Bi poskusili s frnikolami?

December je najboljši čas za potovanje v Gambijo. Takrat je tam toplo, suho in sončno. V tej zahodnoafriški državi z 2,5 milijona prebivalcev bodo v soboto volili predsednika in prvič po 27 letih (od katerih je kar 22 let vladal Jahja Džameh, vse dokler ni bil leta 2016 poražen in prisiljen oditi v izgnanstvo) bodo Gambijci končno volili enega od šestih kandidatov. To bo zanje pomemben izpit iz demokracije.

Čeprav se je že pred nekaj leti napovedovalo, da bodo tudi v tej državi začeli glasovanje na glasovalnih lističih, bodo tudi tokrat uporabili frnikole. Gambijci so si namreč ta posebni način glasovanja prisvojili kot del svoje identitete. Vsak volivec ob prihodu na volilno mesto dobi frnikolo, s katero pristopi h kovinskim bobnom, obarvanim z različnimi barvami vsakega od kandidatov. Zvok, ki ga steklena frnikola povzroči, ko pade na dno bobna ali na kup drugih frnikol, je znamenje, da je bilo glasovanje opravljeno. Člani nadzorne komisije na volilnih mestih lahko tako hitro opazijo oziroma slišijo, če kdo poskusi dati več kot en glas. Presežek frnikol je namreč takoj znamenje za preplah.

Tak sistem glasovanja so v Gambiji uvedli po tem, ko si je ta britanska kolonija leta 1965 pridobila neodvisnost. Takrat je bila velika večina prebivalstva nepismena, vsi pa so morali imeti enako pravico glasovanja. Ker je imela ta država v zgodovini samo tri predsednike, se je od začetka republike do danes le malokaj spremenilo. Lani so napovedali, da bodo prešli na papirnate glasovnice, a konec koncev so tudi diktatorja odstavile frnikole.

Ergo ■ Pravzaprav se glasovanje s frnikolami povsem prilega toplemu in sončnemu decembru. Predlagam, da ta sistem uvedemo tudi na Balkanu. Prvič: na ta način se bolje nadzoruje pravilen potek glasovanja. Drugič: s frnikolami je težje manipulirati kot s papirnatimi glasovnicami. Tretjič: tudi tukaj nimamo ravno visoke politične pismenosti, glede na to, da še naprej volimo skorumpirane in ohole posameznike, ki zanikajo dejstvo, da se je na njihovih tleh sploh kdaj zgodil genocid.

Po končanih volitvah pa lahko frnikole postanejo decembrski okras na mizi, prepolni hrane. Svetlikale bi se v vseh barvah, ki bi se skoznje prelivale v nove sanje o svobodi in pravici do spominjanja.