Sežiganje odpadkov je smotrno, nujen je nadzor
Prof. Hanns Moshammer S strokovnjakom za okoljsko epidemiologijo z Dunaja o termični izrabi odpadkov
Odpadki so ena največjih groženj, s katerimi se srečujejo družbe in okolje. Uporabiti moramo pristop krožnih skupnosti in spremeniti dnevne navade za življenje brez ustvarjanja odpadkov.
Svet v prizadevanju za manj smeti ni pretirano uspešen. Kot navajajo v reviji Nature Reviews, se je količina odložene plastike lani najmanj podvojila v primerjavi z letom 2019. »Dolgoročno način upravljanja plastičnih odpadkov, kot ga poznamo danes, ne bo zdržal količinskih pritiskov. Takoj moramo začeti plastiko vključevati v krožno gospodarstvo,« navajajo.
V Avstriji približno 40 odstotkov komunalnih odpadkov uporabijo za proizvodnjo energije, v dunajski sežigalnici Spittelau vsako leto predelajo 250.000 ton mešanih odpadkov in s tem oskrbujejo tretjino gospodinjstev v mestu s toploto, nekaj manj pa z električno energijo. S profesorjem dr. Hannsom Moshammerjem, vodjo oddelka za okoljsko zdravje na dunajski medicinski fakulteti, ki se z raziskavami usmerja predvsem na področje okoljske epidemiologije, vplivov okolja na zdravje ljudi ter poklicne bolezni, smo se pogovarjali o vplivih termične izrabe odpadkov na okolje in zdravje.
Kakšne so najnovejše znanstvene ugotovitve o učinkih uporabe odpadkov kot alternativnega goriva v industriji na zdravje ljudi? Epidemiološke raziskave o učinkih sežiganja odpadkov na zdravje so redke, ker je na voljo zelo malo podatkov. Na splošno so pričakovana tveganja razmeroma majhna. Za njihovo odkrivanje v populaciji pa potrebujete precej velike študije. Toda v bližini podjetij, ki odpadke uporabljajo kot alternativni vir energije, običajno ne živi veliko ljudi, če bi območje raziskave razširili, pa bi to zmanjšalo možne vplive. Prav tako ni smiselno združevati podatke iz različnih okolij, saj se obrati med seboj razlikujejo.
Februarja lani je bila v znanstveni reviji Public Health objavljena analiza pregleda več raziskav, ki zaključuje: »Pri starejših sežigalnicah, ki niso bile vedno redno vzdrževane, so se pokazale močne povezave s škodljivimi učinki na zdravje. Pri modernejših sežigalnicah pa škodljivih učinkov na zdravje ni bilo zaznati, vendar je treba upoštevati kratek čas opazovanja. Ostati moramo previdni.« Avtorji v reviji Environment International objavljene raziskave (2014), ki se osredotoča na vpliv na rojstva, pa sklenejo, da podatkov preprosto ni dovolj. Mislim, da ta dva primera lepo kažeta stanje na tem področju.
Torej: še vedno ne vemo veliko o vplivu izrabe odpadkov za goriva na zdravje ljudi. Zagotovo drži, da so nove tehnologije in orodja prinesli napredek, za poglobljene ocene pa je še prezgodaj. Ocenjujem sicer, da je prva omenjena študija preveč pesimistična in da imamo veliko razlogov za prepričanje, da so nove tehnologije boljše od starejših. Kot rečeno, splošne ocene je težko dajati, ker je vsaka naprava drugačna od druge, zagotovo pa se lahko zanašamo tudi na podatke kemijskih analiz in raziskav. Po mojem mnenju ne potrebujemo nujno veliko več raziskav, ampak stroge zakonodajne omejitve in stalen nadzor emisij.
Kaj v procesu izgorevanja odpadkov prinaša glavna tveganja za zdravje, kakšno vlogo imajo pri tem tehnologije?
Organske spojine sestavljata predvsem ogljik (C) in vodik (H). Pri zgorevanju ti dve vrsti atomov reagirata s kisikom (O) v atmosferi in tvorita ogljikov dioksid (CO2) in vodo (H2O). CO2 je problematičen kot toplogredni plin. V teoriji preprosto gorenje organskih spojin ne bi smelo pomeniti pomembne težave. Toda v resničnem življenju je drugače. Organske spojine poleg ogljika in vodika sestavljajo še drugi atomi. Goriva vsebujejo kovine, žveplo, klor in drugo. Na primer, premog je zelo bogat z živim srebrom, zato kurjenje resno ogroža kakovost zraka in s tem zdravje.
Klorove primesi, ki jih zelo pogosto dodajajo organskim spojinam, da spremenijo njihove lastnosti, pri gorenju na visokih temperaturah razpadejo in nastajajo manj strupene snovi. Vendar pa plin, ki nastaja pri zgorevanju, še vedno vsebuje tudi klor, pri ohlajanju pa nastajajo nove, zelo strupene organoklorne spojine, kot so dioksini. Tehnična rešitev za to je čiščenje dimnih plinov pred fazo ohlajanja in tu govorimo o novi tehnologiji, ki je industrija pred 20 ali 30 leti še ni uporabljala.
Kakršno koli zgorevanje je slabo za kakovost zraka, tehnologije pa lahko bistveno prispevajo k zmanjšanju škodljivih posledic.
Zelo pomembna je tudi sestava materiala. Bolj ko je homogen, bolj popolno je lahko zgorevanje, vemo pa, da prav nepopolno zgorevanje lahko povzroča nastanek številnih strupenih snovi.
Vse to je dobro znano, zato je proces sežiganja ponavadi močno nadzorovan, meritve pa dajejo dobro sliko o kakovosti sežigalnice. Če so koncentracije v skladu z mejnimi vrednostmi, smo lahko precej prepričani, da so nevarnosti za zdravje razmeroma zanemarljive. A moram biti jasen: ti kazalniki so le kazalniki. Bolj kompleksno in raznoliko je gorivo, slabša je napovedna vrednost. Zato so za industrijske naprave, ki za gorivo uporabljajo odpadke, določene strožje mejne vrednosti kot za tiste, ki uporabljajo olje ali plin.
V to kategorijo sodijo tudi cementarne, te v Sloveniji veljajo za najbolj sporne glede uporabe odpadkov kot alternativnega goriva.
Na začetku, ko so cementarne, papirnice in tako naprej začele uporabljati odpadke kot alternativno gorivo fosilnim gorivom, niso imele določenih strožjih mejnih vrednosti. Poleg tega je bil material, ki so ga uporabljale, veliko manj homogen, kot je zdaj. Industrija in regulatorji so se iz tega veliko naučili. Tako zdaj strožje mejne vrednosti veljajo za vsako napravo, ki uporablja bolj kompleksna goriva. Odpadke tudi pripravijo in homogenizirajo, preden jih uporabijo, s čimer zagotovijo učinkovitejše in popolnejše zgorevanje. To je dobro za dolgoročno delovanje tehničnih delov naprav za sežiganje, zagotavlja višji izkoristek energije in vsekakor je dobro za kakovost zraka.
Odpadki se kopičijo; kakšne možnosti njihovega upravljanja vidite vi, kako ocenjujete možnost njihove izrabe kot alternativnega goriva v industriji?
Naše gospodarstvo ni niti trajnostno niti učinkovito. Za eno od strateških potez upravljanja odpadkov se morda lahko šteje postavljanje zelo strogih mejnih vrednosti za sežiganje odpadkov, kar oteži njihovo odstranjevanje. Tudi s tem naj bi ustvarili pritisk na industrijo, da bi izdelke oblikovala tako, da bi jih bilo mogoče popraviti, ponovno uporabiti, reciklirati, in predvsem da bi podaljšala njihovo življenjsko dobo.
Razprave o odpadkih so vedno čustvene. Ne poznam metode uničevanja, ki bi bila popolnoma neškodljiva za zdravje in okolje. Preprosto odlaganje je morda najhujše.
Torej da, uporaba odpadkov za gorivo je upravičena in pogosto tudi razumna možnost. Za to pa potrebujemo zaupanje, ki ga je mogoče pridobiti samo s transparentnostjo. Podatki monitoringa bi morali biti prosto dostopni malodane v realnem času. Potrebujemo tudi stroge mejne vrednosti in predvsem zelo strog nadzor kakovosti goriva, pridobljenega iz odpadkov.
Kakršno koli zgorevanje je slabo za kakovost zraka, tehnologije pa lahko bistveno prispevajo k zmanjšanju škodljivih posledic.