Pisma bralcev in odmevi

Covid – ogledalo naše družbe, našega časa?

Kot sociologinja in tudi političarka v delu svojega življenja se zadnje čase pogosto sprašujem, kako je mogoče, da smo kot družba padli tako nizko?

Kako se lahko družbi, kjer je vrednota solidarnosti vse obdobje spremljanja Slovenskega javnega mnenja (SJM) visoko na lestvici vrednot, zgodi kaj takega? Solidarnost namreč pomeni »prostovoljno družbeno kohezijo oziroma podporo med ljudmi«. Wikipedia pravi, da s solidarnostjo »ljudje avtomatično poskrbijo tudi za lastno varnost, saj lahko računajo na solidarnost drugih, če se bodo nekega dne sami znašli v težavah«. Solidarnost je torej temelj socialne države, sistemov socialnih pomoči, socialnih zavarovanj in temelj socialnih pravic. Kje smo torej zašli?

Solidarnost je lažja med skupinami ljudi, ki imajo podobne težave/izzive, za solidarnost z ljudmi/ skupinami, ki so bolj oddaljeni od nas oziroma se od nas razlikujejo, pa je potrebna predvsem empatija. Včasih je tako veljalo, da smo težje solidarni z nekom, ki živi daleč, ki se sooča z drugačnimi izzivi kot mi. In danes?

Je res tako težko biti solidaren drug do drugega danes v naši skupnosti, v naši Sloveniji, v EU, kjer se vsi soočamo z istim izzivom, virusom sars-cov-2? Kako je možno, da smo ob skupnem »zunanjem sovražniku« kot družba razpadli na posamezne ločene »entitete« (tj. cepljeni, necepljeni, za maske/ proti maskam, levi/desni … itd.), ki so med seboj bolj oddaljene, kot je to v preteklosti veljalo za različne kulture, vere, narode?

Današnje stanje »družbenega duha« se nam seveda ni zgodilo čez noč, dolgo smo korakali proti njemu s poudarjanjem pravic posameznika, brez jasne povezave s pravicami soljudi, s poudarjanjem samostojnosti in neodvisnosti institucij države brez njihove notranje katarze na temelju profesionalne etike in prevzemanja odgovornosti za lastno ravnanje in širšo družbeno odgovornost, in ob prevladi vedno znova partikularnih interesov posameznih skupin brez ozira na našo skupnost kot celoto.

Zdaj, ko nam pred očmi razpada zdravstveni sistem, ko gledamo »vpitje« posameznih »entitet«, ki z vso strastjo prepričanega zagovarjajo »svojo plat zgodbe«, svojo »resnico« in, če želite, svoje »pravice« in niso sposobni prisluhniti »resnici« drugih »entitet«, je vse tako »kruto«, da ne zmoremo več pogledati stran. To je, žal, stanje duha naše družbe. To je naše ogledalo. V tem ogledalu vidimo, kako naša družba razpada na egoistične entitete, ki brez samorefleksije in empatije zmorejo videti le same sebe.

Naši družbi primanjkuje skupnega povezovalnega tkiva, zlasti skupne vizije, ki bi usmerjala delovanje teh »entitet« k skupnemu cilju. Danes je zavladal in prevladal strah, ki vedno bolj oddaljuje eno »entiteto« od druge in vsako prepušča z občutkom lastne nemoči, ki se navzven vedno bolj odraža v agresiji. Ja, strah nas je. Vsakega morda na drugačen način, zaradi različnih vzrokov, ampak skupni imenovalec današnje družbe je strah, ki se kaže v vedno večji usmerjenosti vase in vedno večji agresiji navzven.

In zato, če kdaj, zdaj potrebujemo strpnost, empatijo – in potrebujemo odgovorne nosilce javnih sistemov, ki bodo sposobni empatije in bodo delovali povezovalno in usmerjeno k skupnemu cilju, to je, da premagamo covid-19. Če se bo prilivanje ognja nadaljevalo, se bomo kot družba dokončno razleteli na prafaktorje in ob koncu covidne krize ne bomo preštevali samo mrtvih, temveč nam bo ostalo le pogorišče naših družbenih in javnih sistemov ... In naša družba nikoli več ne bo, kot je bila. Upam, da to ni cilj. dr. Anja Kopač,

Ljubljana

Dan človekovih krivic (oprostite – pravic)

Bliža se 10. december, ko bomo spet zaznamovali splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Sprejeta je bila pred dobrimi sedemdesetimi leti, ko je bil čas poln upanja in poleta v nove, človeku bolj prijazne čase. A po toliko časa moramo ugotoviti, da tega dogodka danes ne moremo zaznamovati kot običajno, saj tudi današnje razmere niti slučajno niso običajne. Takratno upanje in polet sta se spremenila v globoko zaskrbljenost in razočaranje.

Danes so človekove pravice le še na papirju, v resnici pa je pri nas in okrog nas vse več krivic.

Vojne tudi po sprejetju deklaracije potekajo v večjem ali manjšem obsegu neprekinjeno. Število beguncev narašča, v vojnah aktivno sodelujejo tudi mladoletniki, uničenih je vse več držav, v porastu so nacionalizmi in pojavlja se vse več skrajnosti, vključno s terorizmom itd. In še šokantna resnica: države vsako leto za orožje potrošijo več kot dva tisoč milijard dolarjev (to je dva milijona dolarjev na uro!), v izstreliščih pa nas čaka okoli štirinajst tisoč raket z atomsko bombo.

Revščina in umiranje zaradi lakote se dejansko širita zaradi vojn, uničujočega ropanja naravnih bogastev, neusmiljenega izkoriščanja ljudi ter podnebnih sprememb. Sočasno pa bajno bogata manjšina neovirano bogati, skriva denar v davčne oaze, se izogiba davkom in se za zabavo vozi v vesolje.

Uničevanje naravnega okolja oziroma uničevanje žive in nežive narave se nadaljuje ter kaže v izumiranju živali, zastrupljanju ljudi in narave ter vse večjih naravnih katastrofah. Brezobzirno ropanje in uničevanje za čim večji dobiček, ne glede na jutrišnje posledice za Zemljo in ljudi, se celo stopnjujeta. Marsikje so roparske združbe in multinacionalke že močnejše kot države.

Uničevanje kulturno-jezikovnega okolja pomeni tudi uničevanje človekovih pravic. »Ameriščina« (namerno napisano, ker gre za sistem, in ne zgolj za varianto angleškega jezika) je skupaj z njeno kulturo oblika kolonializma in imperializma. Poleg uničevanja bogastva jezikov in kultur ter samobitnosti (identitete) manjših narodov zanika tudi vsa temeljna načela mednarodnega sožitja. V ozadju je seveda dobiček, saj zaslužek na račun monopola angleščine menda presega dvesto milijard dolarjev na leto. V naši Sloveniji, kjer se morajo otroci že v prvem razredu (prisilno) učiti angleščino – preden spoznajo in se naučijo materinščine –, pa to pomeni raznarodovanje.

Nesposobni politiki so nas v teh sedemdesetih letih pripeljali na rob prepada. Gonilo večine politikov je pohlep po denarju in oblasti, ne glede na uničevanje vrednot, nevzdržnih družbenih krivic in uničevanje naravnega okolja. V našem primeru, ko govorimo o nujnosti večjega povezovanja civilne družbe, pa gre za ohranjanje njihovih privilegijev in podpiranje kolonialne kulturno-jezikovne politike. Če prištejemo še sedanje dogajanje in obnašanje okrog pandemije, je slika nesposobnosti politikov popolna, preživetje in prihodnost človeštva pa negotova.

Dan človekovih krivic, ne pa pravic, je torej pravi izraz za današnjo resnico o načelih splošne deklaracije o človekovih pravicah. Sprememba družbe je nujna, predvsem pa je nujno neposredno povezovanje državljanov oziroma civilne družbe. Za ta namen pa morajo ljudje dobiti možnost enakopravnega sporazumevanja, in to ne z imperialno »ameriščino« ali katerim koli jezikom drugega velikega naroda. Unesco je za ta namen že dvakrat sprejel priporočilo za uvajanje mednarodnega jezika esperanto. Tudi Evropska unija je ob sedanji konferenci za prihodnost EU prejela že vrsto tovrstnih predlogov. A zadnje informacije kažejo, da so ti predlogi spet žrtev na bojišču interesov velikih in močnejših narodov za nadvlado. Če bodo ti interesi prevladali, bo to tudi izgubljena priložnost tako za EU kot za uresničevanje človekovih pravic.

Komunikacijski kolonializem nas je res povezal in spremenil v globalno vas. Od nas pa je zdaj odvisno, ali bomo dovolili, da nas še naprej podreja, ali pa bomo to možnost izkoristili za večjo povezanost ter uresničevanje načel deklaracije o »enakosti in enakopravnosti vseh ljudi ne glede na raso, barvo kože, vero, spol, poreklo, jezik …« To še posebej velja za človekovo pravico do uporabe materinščine in do enakopravnega sporazumevanja z nacionalno nevtralnim jezikom.

Danes je jasno – kot posamezniki in kot povezana civilna družba se moramo boriti proti krivicam in za človekove pravice! Naši predniki so napisali splošno deklaracijo, mi pa smo se dolžni boriti za njeno uresničevanje, z mislijo na naše potomce!

Janez Zadravec,

Maribor