Dantejev Pekel v likovni umetnosti
Scuderie del Quirinale, Rim Razstava del, ki jih je navdihnila Božanska komedija Danteja Alighierija
Milan Ilić
Mineva 700 let od smrti Danteja Alighierija, enega največjih evropskih srednjeveških pisateljev, ki je s svojo Božansko komedijo, zlasti njenim prvim delom, Peklom, navdušil ne le pisce, ampak tudi številne likovne umetnike. Ta je tudi tema razstave Pekel (Inferno, do 9. januarja 2022), ki smo si jo ogledali v palači nekdanjih Kvirinalskih konjušnic v Rimu – Scuderie del Quirinale, zdaj galeriji za posebne umetniške razstave. Več kot 200 eksponatov je prišlo iz več kot 80 znanih muzejskih in zasebnih zbirk številnih držav.
V predzadnji razstavni dvorani so tri slike Zorana Mušiča, kar nas ni presenetilo, saj vemo, da gre za avtorja, ki je preživel eno najbolj peklenskih preizkušenj 20. stoletja. Mušič se je rodil leta 1909 v Bukovici pri Volčji Dragi v spodnji Vipavski dolini, umrl pa leta 2005 v Benetkah. Oktobra 1944 so ga aretirali gestapovci in en mesec pozneje odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je ostal do padca Hitlerjeve Nemčije. Mušičeva serija Nismo poslednji je nedvomno ena boljših umetniških upodobitev zemeljskega pekla sodobnega časa. O truplih dachavskih taboriščnikov na Mušičevih slikah lahko beremo tudi v uvodu kataloga razstave, ki ga je napisal Jean Clair, umetnostni zgodovinar in član Francoske akademije, ki je skupaj z zgodovinarko znanosti Lauro Bossi tudi kustos razstave.
Vhod skozi vrata pekla, izhod pod padajočimi zvezdami
Skupni imenovalec postavitve Pekel je umetniška evolucija ideje zla in njegove obsodbe, ki temelji na Dantejevi viziji posmrtnega življenja. Prikazane teme so različne: nastanek pekla kot luciferjevega kraljestva, poslednja sodba na večni obstoj v peklu, pejsaži pekla, različne manifestacije hudiča in skušnjave, v katere vodi ljudi, kot tudi norost, nočne more in podobno. Ni pozabljeno spreminjanje zemeljskega sveta v pekel, z vojnami, diktaturami in drugim nasiljem, vključno s tovarnami, ki onesnažujejo naravo in dušo in odtujijo ljudi od njihovega bistva.
Po vrhuncu zla 20. in 21. stoletja se razstava konča s spominom na Dantejevo idejo o odrešitvi, izhodu iz pekla. Dante konča svoj Pekel z verzi » dokler tam zgoraj skozi luknjo v jami ne uzrem neba in njega lepotije: tam sva šla ven in stala pod zvezdami «. (prevedel Andrej Capuder).
Na začetku razstave se obiskovalec sreča z monumentalnimi, sedem metrov visokimi Vrati pekla, mavčnim odlitkom skulpture Augusta Rodina. S to in nekaterimi drugimi izjemami je razstava pravzaprav kronološka. V njenem prvem delu med drugim vidimo upodobitve pekla v razkošno izdelani, ročno napisani Božanski komediji iz 14. stoletja, pa tudi v ilustrirani knjigi Božja država sv. Avguština, prav tako ročno napisani, po letu 1473. Demon pa je izjemna skulptura anonimnega umetnika iz 18. stoletja.
Na razstavi prevladujejo mojstrovine slikarstva, kot sta Poslednja sodba Fra Angelica iz 15. stoletja, pa tudi Skušnjave svetega Antona Puščavnika Jana Brueghe
la z začetka 17. stoletja. Skušnjave tega opata so slikali tudi številni drugi umetniki. Vidimo, kako je temo obdelal Domenico Morelli, eden najbolj znanih neapeljskih slikarjev 19. stoletja, pa tudi Otto Dix, odličen umetnik nemške nove stvarnosti, smeri, ki bolj kot realizem poudarja temno stran človeškega obstoja.
V 19. stoletju so številni umetniki ustvarjali slike velikega formata na temo Dantejevega Pekla. Vergila in Danteja v devetem krogu pekla je v značilnem teatralnem slogu naslikal Gustave Doré, eden najbolj cenjenih ilustratorjev v zgodovini umetnosti. Danteja in Vergila v osmemu krogu Dantejevega Pekla je upodobil William Adolphe Bouguereau, eden vodilnih predstavnikov francoskega akademskega realizma. Še eno znano delo je Lucifer Franza von Stucka, enega od ustanoviteljev münchenske secesije, ki človeka prikazuje kot demona. Manj temačna, celo simpatična pa je celotna scena lutkovnega neapeljskega gledališča Pekel ( Inferno) z lutkami iz sicilijanskih mest Palerma in Catanie.
Napovedovalci ekološkega pekla
Zgornje nadstropje razstave ni zanimivo le zaradi Mušičevih slik, temveč tudi zaradi drugih del na temo nacističnih taborišč smrti, kot je velikanska slika Malo taborišče v Buchenwaldu. Leta 1945 jo je ustvaril Boris Taslitzky, francoski umetnik socialističnega realizma, smeri, ki je v Sloveniji oziroma Titovi Jugoslaviji prevladovala od konca druge svetovne vojne do začetka 50. let 20. stoletja, ko je bila med spopadom s Stalinom formalno opuščena.
Pozornost vsekakor pritegnejo dela, ki prikazujejo vojno in drugo nasilje, pa tudi nevarnosti, ki jih prinaša sodobna industrijska družba. Takšen primer je Smrt škrlata, ki jo je izdelal francoski simbolistični slikar Georges-Antoine Rochegrosse. Obdan s smogom iz tovarniških dimnikov človek žaluje za močno barvo oziroma tem, da trg spreminja umetnost v blago. Sivino industrijske krajine je na platno prenesel tudi Pierre Paulus na sliki Dimi. Paulus je bil belgijski ekspresionistični slikar, ki ga poznamo predvsem po rdečem petelinu, simbolu na zastavi Valonije, južne, frankofonske regije Belgije.
Zadnja dvorana se imenuje Spet videti zvezde. Na slikah večjega formata sta jih upodobila slovita Gerhard Richter in Anselm Kiefer. Razstava se konča prav s pogledom na pomirjajoči Kieferjev Padec zvezd.
Skupni imenovalec postavitve Pekel je umetniška evolucija ideje zla in njegove obsodbe, ki temelji na Dantejevi viziji posmrtnega življenja.