Glasba za ukinitev časa
Tod den Maschinen Deux Suites je novi album mariborskega dvojca
Glasbeno-filmski ustvarjalni tandem Tod den Maschinen iz Maribora deluje od leta 2013. Sestavljata ga Tomaž Standeker (1977), ki je avtor glasbe in videov, ter producent, tonski mojster in mojster zvokovne postprodukcije Simon Šimat (1973). Glasbeni prvenec Scènes de nuit sta izdala leta 2017, nedavno pa še drugi album Deux Suites. Pogovarjali smo se s Tomažem Standekerjem.
Tod den Maschinen je ustvarjalni tandem z veliko izkušnjami.
Pred približno šestnajstimi leti naju je združil moj prvi avtorski projekt Margareta 1546, kombinacija elektronske glasbe in dramskega govora na temo čarovniških shodov in procesov v starem Mariboru. Pri tem so sodelovali Radko Polič - Rac, Boris Cavazza, Polde Bibič, Jure Ivanušič, Jonas Žnidaršič, Mirjana Šajinović in drugi. Snemali smo v Simonovem takratnem studiu v Mariboru. Iz tega sodelovanja je zraslo prijateljstvo in končno leta 2013 Tod den Maschinen – glasbeno in ilmsko ustvarjalni tandem. Novembra 2017 sva izdala prvenec Scènes de Nuit, oktobra letos pa Deux Suites. Jaz sem avtor glasbe in videov, Simon pa je mojster ilmske postprodukcije, glasbenik, producent in tonski mojster. Sodeloval je tudi pri ilmih, kot so The Last Ice Hunters (2017), Shamanic Theatre (2017), Košarkar naj bo 2 (2019) in drugi. On poskrbi za miks, mastering, zvočni dizajn in zahtevnejše glasbeno programiranje. Zelo ponotranjeno poustvari zvočne pokrajine, ki mu jih jaz predložim v obliki fotograij, ilmov, programskih pripovedi in drugih opisov.
Vsekakor vajina glasba deluje zelo filmsko. So zato vizualije tako pomembne pri končnem vtisu? Res je, skladbe sama poimenujeva »glasbene vedute«, ker vsaka upodablja neki določen kraj, interier ali čas, in to prav po fotografsko, s pogledom (poslušanjem) prizora od leve proti desni, zato se deli skladb praviloma ne ponavljajo. Vse to so kraji in situacije, kamor se kot ustvarjalca zatekava sredi kreativnega procesa s fotograijami, ilmi in spomini, vendar je to na koncu za poslušalca brezpredmetno. Tu gre samo za najin lastni eskapizem.
Je priporočljivo album tudi gledati, ne le poslušati?
Sploh ne. Video Subtilior kot vizualni interludij v svoji osnovni strukturi stremi k popolni enakopravnosti gibljive slike in glasbe, to pomeni, da venomer stopa po robu med glasbenim videom in ilmsko glasbo, izogibajoč se obema, zato menim, da je to čisto vseeno, po želji. Trenutno so posneti trije videi s tega albuma. Vse drugo je samo glasba.
Zvočno se mi zdi opazen pridih temačnosti Laibacha, elektronike Jeana Michela Jarra ter pianističnega minimalizma Erika Satieja. So vam našteti kaj blizu?
Sem ljubitelj Laibacha, vendar je vzrok za pridih temačnosti pri Tod den Maschinen prej močna doza melanholije, ki v suiti Frankreich izvira bolj iz forme in občutenja določenih del francoske renesančne in baročne glasbe, kot so Marin Marais, Sainte Colombe, Eustache Du Caurroy in drugi, vsekakor pa z močno tendenco izogibanja kakršnemukoli crossoverju.
Kar zadeva Erika Satieja, menim, da bi lahko vzgibe za klavirske skladbe, torej predelave gregorijanskih in srednjeveških napevov v Nordameriki, prej pripisal Arvu Pärtu in Rjuičiju Sakamotu, v Frankreichu pa, recimo, Lisztu ali Šoštakoviču. Jarra dobro poznam, nisem pa ravno njegov ljubitelj.
Novi album ima naslov Dve suiti, ena je posvečena Franciji, druga Severni Ameriki. Zakaj ravno tema državama?
Francija in Severna Amerika sta zgolj lastni, osebni fascinaciji, dva fetiša. Tu je Francija z renesančnimi chateauji, bogastvom krajinskih in srednjeveških arhitekturnih idil, paleolitsko poslikanimi jamami, kot sta Chauvet in Lascaux, kinematograijo, glasbo ter stripi. Amerika pa je … Sam sem veliko potoval po severnoameriških puščavah in v tamkajšnjih prostranstvih tišine in samote se mi je začel odstirati neki zvočni svet, ki ga poskušam ujeti v glasbi Tod den Maschinen, ta pa stremi k »zaustavitvi«. Določeno glasbo lahko nemalokrat občutim kot »stroj za ukinitev časa«.
V resnici gre pri tej glasbi za neko potovanje, za slikanje zvočnih krajin, vendar s poudarkom na naravi, ne pa mestih.
Zelo dobra opazka. Oba s Simonom zelo težko prenašava mesta, mestno življenje in vse, kar sodi zraven. Tudi v vseh najinih videih skoraj ni videti sledov kakršne koli sodobne civilizacije, mest, infrastruktur, niti ljudi. Tod den Maschinen! pa je citat iz ilma Fritza Langa Metropolis in dobesedno pomeni Smrt strojem!, v najinem primeru je to alegorija na neki popoln, utopičen svet brez hrupa, strojev, naprav, torej neki naiven »nazaj k naravi«.