Neenakopravni položaj se kaže tudi v literaturi
Julija Ovsec V Pragi preučuje literaturo slovenskih povojnih pisateljic
Julija Ovsec je bila že v Ljubljani izjemno aktivna študentka, predsedovala je tudi Društvu študentov primerjalne književnosti in organizirala tri mednarodne konference, ki so povezovale študente literature z Balkana in iz Srednje Evrope. Da bi spoznala še druga akademska okolja in teoretske pristope ter razmišljanja, ki se razlikujejo od teh na ljubljanski filozofski fakulteti, je odšla na izmenjavo Erasmus v Prago.
Hitro se je navdušila tako nad mestom kot nad študijem na Karlovi univerzi, spoznala pa je tudi bodočo mentorico svoje doktorske disertacije, slovensko pesnico in pisateljico Alenko Jensterle Doležal, ki na praški ilozofski fakulteti predava slovensko književnost.
Trenutno je v tretjem letniku doktorskega študija na oddelku za slovanske jezike in kulture. V svojem doktorskem delu raziskuje literaturo slovenskih pisateljic, ki so v prvem povojnem obdobju pisale o drugi svetovni vojni. Z vojno literaturo se je ukvarjala že pri dodiplomskem in magistrskem študiju primerjalne književnosti in literarne teorije na Univerzi v Ljubljani, pri čemer je opazila, da so pisateljice veliko slabše raziskane od njihovih moških kolegov.
Doktorski študij na Češkem: brezplačen in štipendiran za vse
Čeprav bi bilo glede na tematiko raziskavo verjetno bolj smiselno opravljati v Sloveniji, so Julijo Ovsec, poleg ljubezni do Prage, prepričale zlasti študijske razmere, ki so za doktorske študente na Češkem mnogo boljše kot v Sloveniji. Vsi doktorski študenti Karlove univerze, ki študirajo v češčini, namreč prejemajo štipendijo. Bolj se lahko osredotočijo na študij, saj se jim ni treba toliko posvečati delu za preživetje, je pojasnila. Štipendija jih vsaj delno ščiti pred izgorelostjo, ki je po mnenju Ovščeve med največjimi težavami slovenskih doktorskih študentov. »Vsakdo, ki je kdaj resno študiral, ve, da je študij trdo delo, ki zahteva ogromno energije in časa, če moraš poleg tega opravljati še delo za plačilo, da lahko preživiš, je življenje zelo hitro izjemno naporno.«
Štipendija, ki jo prejema, sicer ne zadošča za preživetje, a je je dovolj za najemnino in položnice. »Zaslužiti si moram le za hrano in dodatne stroške, a univerza doktorskim študentom omogoča tudi dodatna inanciranja akademskega dela,« je dejala. Dodatno so plačani za predavanja, povrnjene dobijo stroške obiskov znanstvenih konferenc, pogosto pa je tudi inanciranje zunajštudijskih raziskav in projektov. To omogoča, da študentom ni treba opravljati še kopice prekarnih služb ali imeti zaposlitve za polni delovni čas, zato lahko večino časa namenijo študiju. Poleg tega da je štipendiran, je doktorski študij na Češkem brezplačen, medtem ko morajo študenti na ljubljanski ilozofski fakulteti zanj odšteti več kot deset tisoč evrov.
Odločena, da bo študij nadaljevala na Češkem, se je v Prago preselila že leto in pol, preden se je vpisala na doktorat. V tem času se je dodobra naučila češčine in se pripravljala na sprejemne izpite. Medtem ko v Sloveniji zaradi plačljivega doktorskega študija in – vsaj v družboslovju – pomanjkanja štipendij za izbor doktorskih študentov pogosto poskrbi predvsem njihov socialni status, pa na Karlovi univerzi v Pragi šteje le znanje, ne premoženje. Kandidati za doktorski študij morajo opraviti zahtevne sprejemne izpite. »Zelo dobro moraš poznati zlasti metodologijo in teoretske pristope, ki jih želiš v doktorski nalogi uporabiti, da si sprejet,« je pojasnila.
Doktorski študij je tako prestiž, vsi študenti pa morajo redno sodelovati na konferencah in objavljati v znanstvenih publikacijah.
Univerza jih razume kot svoje predstavnike, zato za tovrstno delo prejemajo inančno nadomestilo. »Vendar pa ti univerza vedno zelo strogo gleda pod prste,« je svoje izkušnje povzela Ovščeva. Kakor opaža pri kolegih iz Slovenije, zahteva doktorski študij na Češkem mnogo več dela in truda. »Ogromno imamo izpitov in dodatnih nalog, kot so obvezne udeležbe na konferencah, objave v znanstvenih revijah, izobraževanje v tujini, dodatno delo na oddelku, kot je denimo poučevanje, pomoč pri organizaciji konferenc in dogodkov in tako dalje,« je potarnala. Brez izpolnjevanja teh nalog ni mogoče doktorirati. Hkrati imajo doktorski študenti še kopico teoretskih izpitov ter celo izpite pred državno komisijo.
Med ženskim in moškim pisanjem je jasna razlika
»V doktoratu raziskujem razliko med pisanjem žensk in moških, ali ta obstaja, kakšna je in zakaj je takšna,« je svoje delo opisala Julija Ovsec. Trenutno ugotovitve njene, sicer še nedokončane raziskave kažejo, da obstaja zelo jasna razlika, ki se kaže zlasti pri izbiri tem pisanja in v perspektivi pisanja o vojni. Osredotočila se je zlasti na romana April Mire Mihelič in Žrtev novega življenja Ilke Vašte, saj sta ena izmed razmeroma redkih slovenskih romanov ženskih avtoric iz prvega povojnega obdobja, v katerih ne prevladuje propagandistična ali didaktična nota. Kljub temu da sta to vojna romana, v njiju še vedno prevladujejo tradicionalne ženske teme, denimo materinstvo in poroka, vendar pa so obravnavane na nov način, z nove povojne perspektive, je knjigi opisala Ovščeva.
Roman Ilke Vašte je poseben tudi zato, ker se glavna junakinja bojuje kot partizanka, saj so ženske avtorice vojnih romanov zelo redko pisale o dogajanju na bojišču, »kar je logično, saj so večinoma delovale v zaledju,« je pojasnila Ovščeva.
Položaji moških in žensk v družbi so bili različni, ločevanje glede na spol je bilo sredi dvajsetega stoletja še mnogo močnejše, kot je zdaj. Druga svetovna vojna je v tem smislu velik preobrat, saj so ženske prvič postale formalno enakovredne. »Gre za velik družbeni prelom in zanima me, kako se kaže v pisanju žensk,« je dejala. Vendar pa je tudi ena izmed pisateljic, ki jih raziskuje, na lastni koži spoznala, da je od formalne k dejanski enakopravnosti še dolga pot. Roman Ilke Vašte, ki je bil napisan v petdesetih letih, ni izšel vse do leta 2017. Tedanji urednik pri Prešernovi družbi, sicer tudi sam priznan pisatelj Miško Kranjec, je namreč zavrnil njegovo izdajo in Vaštetovi poslal uničujočo kritiko, v kateri ji očita, da je ženski lik v romanu preveč možat in racionalen ter da ne sledi svoji »živalski naravi.« Še vedno je namreč prevladovalo prepričanje, da so moški razumski, ženske pa vodijo živalski instinkti, je razložila.
Pred vojno je bilo ženskega pisanja zelo malo, saj so bile ženske večinoma slabše izobražene in zaradi gospodinjskih opravil ter skrbi za vzgojo otrok za pisanje preprosto niso imele časa. Šele po vojni, s socialistično revolucijo, se je začelo masovno izobraževanje žensk, prvič so dobile volilno pravico, možnost družbene uveljavitve in formalno enakopravnost, res pa je, da ta praksa ni bila nikoli zares dosežena, je povedala sogovornica, ki jo ta prelom ne zanima z zgodovinske ali sociološke plati, temveč raziskuje, kako se kaže v slovenski literaturi.
»V doktoratu raziskujem razliko med pisanjem žensk in moških, ali ta obstaja, kakšna je in zakaj je takšna.«