Izziva kandidirati za predsednika stranke se ne bi ustrašil

Jani Prednik Vodja poslanske skupine SD o odnosih v koaliciji in prenovi socialne demokracije

V koaliciji se je po solističnem kadrovanju Gibanja Svoboda v energetiki že zgodilo tudi prvo vsebinsko iskrenje. SD v nasprotju z Gibanjem Svoboda in Levico noče, da bi se spremembe zakona o nalezljivih boleznih sprejemale po hitrem postopku, in za vložitev zakona v parlamentarno proceduro vsaj za zdaj še noče dati svojih poslanskih podpisov. V Gibanju Svoboda bi radi s hitro spremembo zakona zagotovili, da bi imela vlada jeseni v primeru novega covidnega vala zakonsko podlago za ukrepanje, ki bo skladno z ustavo. V koaliciji naj bi se o zakonu uskladili v okviru posebne delovne skupine. Poslance SD po odhodu Matjaža Hana v vlado vodi Jani Prednik, 35-letni ekonomist, rojen v Slovenj Gradcu. »Specifična sestava državnega zbora, s katero se doslej nismo srečevali, prinaša posebne izzive,« komentira aktualne razmere.

Kako veliki so čevlji Matjaža Hana?

V politiki sem aktiven že 17 let, od tega skoraj desetletje na odgovornejših funkcijah, vodenje poslanske skupine SD je zato zame nekakšen naravni potek stvari, navsezadnje tudi zaradi izkazanega zaupanja volivcev in vse odgovornosti, ki jo čutim do njih. Imam veliko spoštovanje do dela, ki ga je opravil moj predhodnik Matjaž Han, ki je poslansko skupino vodil zadnjih osem let. Je izkušen politik in prepričan sem, da bo tudi eden boljših ministrov.

Vodenje poslanske skupine sem prevzel v času, ko SD ni ravno v dobri kondiciji, saj imamo le sedem poslancev, kar pomeni, da bo naša naloga tudi zagotoviti, da stranka na prihodnjih državnozborskih volitvah doseže boljši rezultat in da nas bo v državnem zboru spet več.

V koaliciji imate precej večjega partnerja, Gibanje Svoboda ima kar 41 poslancev, ste lahko sploh enakopravni sogovornik?

Za zdaj lahko zatrdim, da nas jemljejo, ne glede na razlike v moči, za enakovrednega partnerja. Upam, da bo šlo v tej smeri tudi naprej. Verjetno bomo kdaj prišli do točke, kjer se ne bomo strinjali, ali vsebinsko ali proceduralno, vendar bomo to reševali sproti. Sprva smo se ukvarjali z oblikovanjem parlamenta in vlade, zdaj pa se koalicija ukvarja z zakonskimi prioritetami, ki jih bomo zelo kmalu tudi uskladili.

Ena od prioritet Gibanja Svoboda je zakon o SDH. Ste ga že videli, bo centraliziral vse upravljavce državnega premoženja?

Na koordinaciji smo izvedeli, da je ena njihovih prioritet tudi zakon, ki ga omenjate. Osnutka besedila še nismo videli in tudi pogovarjali se nismo o tem, kaj vse naj bi zakon prinesel.

V prejšnjem mandatu ste bili nosilec predloga zakona o oblikovanju sklada demografskih rezerv. Iz predstavitve Klemna Boštjančiča za finančnega ministra je jasno, da ne verjame, da bi z njim lahko naslavljali demografske izzive.

Naš predlog zakona je bil v prejšnjem sklicu državnega zbora zavrnjen, a je še vedno v naboru naših zakonskih prioritet. Nisem podrobno seznanjen s stališči finančnega ministra glede tako imenovanega demografskega sklada. Naš zakon je pripravljen, morda bo potreben kakšnega popravka, prilagoditve. Ko bomo ocenili, da je pravi čas, ga bomo predstavili tudi koaliciji in videli, kako naprej.

Kaj pa kadrovanja, slišati je, da s predsednico Tanjo Fajon na koalicijska usklajevanja hodite vi, in ne več generalni sekretar stranke?

V tej prvi fazi smo se dogovorili za kadrovanja glede ministrov, državnih sekretarjev in drugih političnih funkcij, kar je bilo na vladni ravni tudi realizirano. Glede drugih kadrovanj, na primer v državnih družbah, se še nismo dogovorili, kako naj bi to potekalo, tudi s predsednikom vlade še ni bilo nobenih dogovorjenih sklepov glede tega.

Kadrovanja so sestavni del politike, a naš institucionalni ustroj omogoča, da ima politika preveliko težo tudi pri imenovanjih, za katera bi morala biti odgovorna stroka. Ko se na pomembna mesta nameščajo ljudje, ki so nanje lahko imenovani izključno po klientelističnih, in ne strokovnih načelih, je slabe kadrovske odločitve treba sanirati, ne glede na to, ali jih je sprejela ta ali ona vlada. Navsezadnje so na zadnjih volitvah takšno zahtevo jasno izrazili sami volivci.

Kaj pa če se ne boste strinjali glede kakšnega kadrovanja, ga lahko SD blokira?

Mislim, da o vetu ni treba razmišljati, prepričan sem namreč, da smo vsi kot politiki že tako zreli in imamo tudi toliko izkušenj, da se bomo v takšnih primerih znali dogovoriti; odvisno od primera tudi po principu velikosti stranke oziroma njene teže in zastopanosti v parlamentu, vsekakor pa s poudarkom na strokovnosti izbire.

So se strasti v SD umirile? Kar nekaj internega iskrenja je bilo ob dogovarjanju glede ministrske ekipe.

Strasti niso bile tako razburkane, kot so pisali nekateri mediji. Sicer pa se Socialnim demokratom po vsakih volitvah dogaja enako – da nam želijo nekateri tudi od zunaj vsiliti neki razdor; podobno se je dogajalo leta 2010, ko je zmagal na volitvah Zoran Janković, in tudi 2014, ko je zmagal Miro Cerar, in podobno leta 2018. Pri vseh teh volitvah sem bil zraven in vem, da so nas nekateri vsakič že imeli za mrtvo stranko, a smo preživeli tako vse volitve in tudi stranke, ki so na njih tedaj zmagale, pa jih zdaj ni več na političnem prizorišču.

Moramo pa tudi v SD opraviti še kakšen premislek, zakaj smo na volitvah dosegli rezultat, s katerim kot stranka ne moremo biti zadovoljni. Te analize potekajo in morajo prinesti odgovore, kaj se lahko naučimo iz te lekcije, kako lahko na podlagi te izkušnje stranko okrepimo in jo razvijemo, da se bo postavila ob bok svojim močnim nazorskim in programskim partnericam po Evropi: v Nemčiji, v nekaterih skandinavskih državah, Španiji, tudi na primer na Portugalskem, ki dokazujejo, da socialna demokracija ni zgolj politična tradicija, ki je že doživela svoje najboljše čase, ampak da je še kako aktualna in da lahko ponudi ustrezne odgovore na največje izzive naše sedanjosti.

Ko ravno omenjate Zorana Jankovića, ki bo znova kandidiral za župana Ljubljane – bo SD podprla njega ali imela svojega kandidata?

O tem se še nismo pogovarjali, ker so bile za nas v ospredju parlamentarne volitve in sestava vlade. Zdaj se bomo začeli ukvarjati tako z lokalnimi kot s predsedniškimi volitvami. Pogovori o tem, koga bi morebiti podprla koalicija, še niso potekali.

Kaj pa predsedniške volitve, bo SD podprla vašo slovenjgraško sosedo iz otroštva Marto Kos?

Kot rečeno, te teme sploh še nismo odpirali in bilo bi nepošteno, če bi to vprašanje komentiral – tako do morebitnega kandidata SD kot do gospe Kos.

Kaj pa vaša kandidatura za predsednika SD? Oktobra 2020 ste že bili izzivalec Tanji Fajon in dosegli presenetljiv rezultat.

Če bi mi bil tak izziv ponujen in bi čutil med kolegi zaupanje, se ga ne bi ustrašil.

Ponujen od koga? Tudi takrat so vas že poskušali prepričati, da ne kandidirate.

Razlike v pogledih so v starih strankah, ki imajo razvejeno mrežo, vedno prisotne. Za takšno namero bi mi bila ključna prav spodbuda, ki bi prišla iz same stranke. A o tem še nisem resno razmišljal in glede kandidature še nisem sprejel nobene odločitve.

Prepričan pa sem, da je treba odkrit pogovor najprej opraviti znotraj stranke. Prve, nepodrobne analize so po parlamentarnih volitvah bile narejene, za kaj več pa še ni bilo časa, saj smo se vsi prioritetno ukvarjali s sestavljanjem vlade. Ko bo ta pogovor za nami, bomo videli, kje so bile storjene napake in kje moramo v prihodnje paziti. Na slabi izkušnji zadnjih parlamentarnih volitev se lahko marsikaj naučimo in tudi razvijamo stranko v pravo smer. Kongres mora biti, to pa je znano, po statutu najkasneje šest mesecev po parlamentarnih volitvah, torej bo verjetno jeseni.

Rekli ste, da so bile volitve za SD slaba izkušnja, torej se ne strinjate z oceno, da je bil za vas uspeh, da ste sploh prestopili parlamentarni prag, saj ga LMŠ in SAB nista in gresta s pripojitvijo Gibanju Svoboda na hitro v zgodovino?

Ker sem po naravi optimist, me ne boste nikoli slišali reči, da je kozarec napol prazen, zame je – nasprotno – vedno napol poln (smeh).

Šalo na stran. Realno je neka referenca za oceno vselej rezultat, ki ga je stranka dosegla na prejšnjih volitvah – na tistih smo dobili deset poslancev. To je izhodiščna točka za realno ocenjevanje. Če imaš po volitvah torej več poslancev, kot si jih imel prej, si bil uspešen, če jih nimaš, moraš priznati, da je rezultat pač slabši.

Boste zato menjali predsednico stranke?

Iskreno sem vam povedal, da se o tem še nismo pogovarjali in niti ne vem, kdo ima željo, da bi kandidiral na katero koli funkcijo v stranki, ne le za mesto prvega človeka stranke. Ker je kongres volilni, so odprte možnosti za vse funkcije in verjamem, da je stranka toliko izkušena, da bo opravila najprej interni pogovor ter izbrala najboljše za stranko. SD namreč ni v blesteči kondiciji, verjamem pa, da jo lahko izboljšamo.

Prenova in nov zagon socialne demokracije sta nujna tudi pri nas in osebno se zavzemam za ponovno vzpostavitev stika z delavci in mladimi, s posluhom in odzivom na njihova vprašanja, z aktivnejšo prisotnostjo v lokalnih okoljih in z graditvijo, krepitvijo skupnosti, da bodo v oporo ljudem, ki jim pripadajo.

Za vas je znano, da ste bili kritični do centrale stranke. Se je v odnosu s terenom kaj spremenilo?

Lahko rečem, da so bili premiki v pozitivno smer, a po moji oceni teren še vedno ni povsem zadovoljen. Je pa treba pri tem upoštevati tudi dejstvo, da je SD stara stranka in da ima zelo zahtevno članstvo, kar je absolutno prav! Članstvo od vodstva stranke in tudi od poslanske skupine vedno zahteva najboljše. In še eno zadevo bi rad poudaril – na volitvah nas je že večkrat rešil prav teren. Tako je bilo na primer leta 2014, ko je v nebo poletel Miro Cerar in je teren svoje oddelal, seveda tudi vodstvo stranke, a če ne bi imeli tako močne mreže, sem prepričan, da bi takrat lahko bili pod parlamentarnim pragom. Mislim, da je bilo podobno tudi na tokratnih volitvah. Razmere teh volitev so bile res izjemne, a teren je dal vse od sebe. Morda bi ob nekoliko večji vključenosti lokalne mreže tudi v strateške odločitve stranke lahko dosegli vsaj enak rezultat kot leta 2018.

Veljate za »neradikalnega« poslanca, zato so na vas že leteli očitki, da se predobro razumete z nekaterimi predstavniki sedanje opozicije.

Moje trdno prepričanje je, da smo v slovenski politiki preveč ujeti v kalupe levo-desne razdelitve. Vsakdo, ki morda le nakaže pripravljenost na pogovor z drugo politično opcijo, je takoj označen za nebodigatreba.

Sam iskreno verjamem, da je eno od področij, ki zahtevajo več skrbi, kot jo je za to pokazala prejšnja vlada, prav odnos z opozicijo. Tu zlasti največja opozicijska, prej vladna stranka za zdaj še zavrača tvorno držo. Z raznimi poslovniškimi manevri poskuša SDS zaustaviti tempo, ki si ga je za uresničevanje programskih ciljev in za odločno spopadanje s problemi tega časa zastavila koalicija. S tem opozicija škodi tudi in predvsem sebi in navsezadnje svojim volivcem, ki je najbrž niso volili za takšno, na formi temelječe delovanje, ampak za vsebino. Prav vsak med njimi se lahko vpraša, od kod nenadoma na desetine zakonskih predlogov, ki jih SDS vlaga kot po tekočem traku šele zdaj, ko je v opoziciji, namesto da bi to storila v času svoje vlade. Nepredstavljivo je tudi, zakaj ne želi izkoristiti priložnosti, ki jo ima za imenovanje predsednika v eni najpomembnejših nadzorstvenih komisij, to je Komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs). Prav v Knovsu je v prejšnjem sklicu tedaj koalicija naredila vse, da ga je obvladovala, in sicer tudi s pomočjo Zmaga Jelinčiča, čeprav je – ne brez razloga – uveljavljena praksa, ki nalaga, da mora Knovs voditi opozicija. SDS se v primeru Knovsa obnaša neodgovorno, saj je nadzor nad varnostno-obveščevalnimi službami nujen, a dokler SDS ne bo imenovala njenega predsednika, komisija ne more začeti delovati. Zato gre tudi ob tej priložnosti apel SDS k bolj preudarnemu ravnanju.

V predvolilni kampanji so vas »napadli« lokalni pripadniki SDS. Ali ste vložili kazensko ovadbo?

V register takega nepojmljivega političnega delovanja, ki, kot so pokazale volitve, nima posebne strateške vrednosti in je prej v škodo kot v korist tistemu, ki ga izvaja, uvrščam tudi ponesrečen poskus lažne propagande, ki so si ga privoščili lokalni akterji SDS s ponarejenimi plakati. Širili so jih po družbenih omrežjih, zaradi katerih bi lahko storilce celo kazensko preganjal. Plakate so razširjali v želji škodovati meni in moji stranki, a so mi s tem dejansko po tihem izrekli priznanje, da me prepoznavajo kot resnega političnega akterja, po drugi strani pa so s svojo nespretno manipulacijo osmešili in diskreditirali predvsem sebe. To je bil pravzaprav njihov strel v koleno in nedostojnost, ki ne pritiče niti stranki SDS. Manipulacija oziroma ponaredek, ki so si ga privoščili na moj račun, bi lahko bila tudi predmet kazenske ovadbe, a se zanjo nisem odločil in mislim, da sem ravnal prav. Vem namreč, kakšen način delovanja imajo nekateri v stranki SDS. Želijo te pripeljati na led, kjer je prisoten tudi primitivizem, in na takšnih tleh smo politiki, ki smo bolj zmerni in nismo navajeni takšne pritlehnosti, verjetno poraženi že vnaprej. Zato se v ta »boj« sploh nisem spuščal.

Za zdaj lahko zatrdim, da nas jemljejo, ne glede na razlike v moči, za enakovrednega koalicijskega partnerja.

S poslovniškimi manevri poskuša SDS zaustaviti naš tempo. S tem opozicija škodi tudi in predvsem sebi.

Če imaš po volitvah več poslancev, si bil uspešen, če jih nimaš, moraš priznati, da je rezultat pač slabši.

Jani Prednik, vodja poslanske skupine SD, je po osmih letih v precej specifičnem razmerju moči obul parlamentarne čevlje Matjaža Hana.