Quo vadis, Slovenska vojska?

In na kateri točki smo danes?

Potekajo prvi dnevi vladanja nove politične večine, ki smo si je v večini želeli. Predsednik vlade dr. Robert Golob je sestavil prvo večinsko verzijo ministrske ekipe in verjamem, da jo bodo dopolnili s strokovnjaki s posameznih področij.

Nobena zgodovina se ni začela z enim človekom in to v enem trenutku, zato se moja osnovna misel navezuje na tridesetletno slovensko preteklost. Upoštevam in zelo podpiram misel Draga Jančarja: »Še zmeraj na svetu ni prostora, kjer bi demokracija s socialnim blagostanjem, svobodo govora, kulturno ustvarjalnostjo in človekovimi pravicami delovala bolje kot v Evropi.« Ugotovitev nedvoumno velja tudi za Slovenijo, vendar takim generalnim ocenam večkrat sledi – ampak ...

Moj »ampak« se nanaša na dejstvo, da parlamentarci in predvsem seveda člani vlade v tridesetih letih niso imeli prevelikih strokovnih težav, žal pa so mnogi padli pri izpitu iz morale. Premnoge odgovorne na pomembnih položajih je premamila ponujena priložnost, premamil jih je materialni pohlep in so legalne ali nelegalne priložnosti izkoriščali za svoje osebne koristi.

Od osamosvojitve dalje je imel slovenski politični vrh veliko moralno podporo ljudi, ki pa je z leti padala, se dvigovala ob vsakokratnih volitvah, kmalu ponovno padla in končala na dnu z zadnjo dveletno vladavino. Začelo se je z zakonsko ukinitvijo SDK, kar je omogočalo delodajalcem in lastnikom, da jim ni bilo treba plačevati delavcev. Sledila so razvrednotenja družbenega premoženja in poceni razprodaje vseh, tudi zelo uspešnih podjetij in uglednih znamk. Korupcija se je razraščala, temeljna človeška poštenost je pri najodgovornejših izgubila vsako vrednost. Spoznali smo, kako resničen je bistroumni nesmisel, ki pravi, lahko je nasititi lačnega, a skoraj nemogoče je nasititi sitega. Prav na tej oceni je zdaj odhajajoča oblast izgubila največ privržencev, saj je grobo zlorabljala svojo pozicijo na kadrovskem in materialnem področju. Dosegla je dno in posledica so bile izgubljene volitve. Niso ji pomagali podarjeni bombončki niti bombonjere, s katerimi so se hvalili, saj so volivci ugotovili, da »bojte se Danajcev, četudi neso nam darove«, kot je svaril trojanski svečenik Lakoont. Vse darove bomo morali plačevati davkoplačevalci sami in naši otroci še desetletja. Če k temu dodamo padec demokracije v smeri policijske države, napade na novinarsko svobodo, na RTV Slovenija in na izrazito preusmeritev slovenske zunanje politike proti orbanizmu in putizmu, dobimo sliko oblasti, usmerjene v avtoritarnost. Ta grobost je – s pomočjo civilne družbe – na volišče privabila tudi mnoge mlade, ki se doslej volitev niso udeleževali. Pri čemer moramo opozoriti na dejstvo, da je dosedanja dveletna oblast izgubila volitve v vseh osmih volilnih okrajih v državi. Padla je ena temeljnih strateških predvolilnih usmeritev tranzicijske desnice (ni tranzicijske levice brez antipoda tranzicijske desnice), ki je gradila na razvojno popolnoma neprimernem in umetno ustvarjenem antagonizmu med bogato Ljubljano in preostalo revno Slovenijo. Taka ocena stanja je enopomenska in ni točna, res pa je, da je že prva Peterletova vlada zastavila politiko izrazito centralistično, kar je težko popraviti, dokler ne bodo ustanovljene pokrajine.

Torej, tudi protikorupcijsko vedenje mora postati aksiom nove oblasti.

Pri iskanju zaveznikov, pri uveljavljanju »novih« moralnih norm … sedanja večina ne more računati na pomoč opozicije, ki je najbolj padla ravno pri tem izpitu, z grobim podarjanjem materialnih uslug »svojim« od začetka koronske krize in naprej. Slišali smo velike besede pomoči opozicije novi vladi v korist Slovenije in Slovencem, toda že prve poteze opozicije (vložitev štiriintridesetih zakonskih predlogov in predlagani referendum na predlog zakona o vladi) nam povedo, da bo ovirala delo parlamenta in vlade, kolikor se bo le dalo. Nekateri komentatorji so to potezo ocenjevali kot spretnost opozicije in neizkušenost novih, vendar je ta taktika že stara.

V parlamentarnem obdobju v letih od 2014 do 2018 je takratna (ista) opozicija enako počela skoraj ves mandat. Zato so bile seje DZ takrat izjemno dolge s ponavljajočimi se razpravami, saj smo najprej obravnavali opozicijski predlog, ki je bil večinoma brez finančne konstrukcije, ki je po poslovniku obvezna, v vseh zakonodajnih fazah in šele nato seveda popolnejši vladni predlog. Enako ponovitev stare taktike izvajajo poslanci SDS z blokiranjem imenovanja svojih predstavnikov na vodilna mesta v odborih. In seveda bodo na koncu popustili, kot so to naredili že v preteklosti, saj so z neimenovanjem le jemali svojim poslancem iz žepa. Vloženega opozicijskega predloga za referendum o predlogu zakona o vladi, ki bo postopke za imenovanje vlade le rahlo zapletel, niti ne omenjam, saj je dejstvo, da bivši znajo veliko bolj nagajati, kot so znali vladati v skladu z ustavo, zakoni in seveda sprejetim etičnim kodeksom.

Ta nekorektna dejanja si lahko razlagamo le kot posledico strašnega razočaranja ob volilnem rezultatu. Na seji ob inavguraciji nove vlade Roberta Goloba se je sedanja opozicija hvalila, kaj vse je storila v dveh letih, toda že jutri bodo začeli padati okostnjaki nerealiziranih obljub iz omar. Predvsem pa, če je govor o morali, se nihče, niti tisti, ki jih zavezuje krščanska morala, ni opravičil svojcem umrlih zaradi nepravilne zdravstvene politike ob covidu v domovih za starejše.

Uveljaviti več morale v politiki je velik izziv za novo vlado. Ali je tudi pretežak? Primož Hainz, nekdanji podpredsednik državnega zbora

Trije modri možje – dr. Jože Mencinger, Vinko Korošak in Dušan Alič – so 3. junija v Delovih Pismih bralcev in odmevih prispevali pametne misli o Slovenski vojski, D. Alič pod zgornjim naslovom. Pa bom še jaz prispeval svoje razmišljanje na to temo.

Ali sploh potrebujemo svojo vojsko? Kdo nas bo napadel? Rusija gotovo ne. Veliko bolj se mi zdijo nevarne prijateljske sosede, Hrvaška, Italija in celo Madžarska. To so države, ki so v zgodovini že prekršile dogovore, če začnemo z Italijo, ki je dogovor o nenapadanju s pokojno Avstro-Ogrsko prekršila leta 1914 in je poniglavo udarila Avstro-Ogrski v hrbet. Soško fronto vsi poznamo, pozabljamo pa, kdo jo je zakuhal. Hrvaška je enkrat za arbitražo, ko ji arbitražna sodba ni všeč, pa je lepo ne prizna. Torej toliko na temo, ali vojsko potrebujemo. Ostane vprašanje, kakšno vojsko potrebujemo.

Dandanašnje vojne bijejo predvsem letalske sile, vodene rakete in droni. In dandanašnje vojne so usmerjenje v brezobzirno rušenje vsega, kar je na teritoriju sovražnika.

V taki vojni bi pomagala le močna aviacija, ki bi prestrezala napadalce, a toliko denarja, da bi nabavila hitra bojna letala, Slovenija nima. Bi pa pomagala močna protiletalska zaščita, ki bi prestrezala sovražna letala in rakete.

Kaj pa živa sila? Iz bližnje zgodovine vemo, da se napadalcu uspešno upira le sistem oboroženega ljudstva. Tako smo mi pred leti premagali JLA, tako ZDA niso nikoli zmagale v Afganistanu, Iraku in drugih deželah na Vzhodu, kjer so poskušale vzpostaviti red po svojih principih. Razbili so deželo, to da, ampak premagali je niso. Ali se ne bi tudi mi česa naučili iz zgodovine?

Potrebujemo torej vojsko oboroženega ljudstva. Nekaj podobnega, kot že ima Švica. Potrebujemo splošno vojaško obveznost in občasne orožne vaje. Seveda pa ni potrebno, da učimo ljudi korakati 18 mesecev. Da se naučijo taktike pehotnega bojevanja, uporabe naprav za komunikacijo in podobnega je dovolj šest mesecev. In tisti, ki bi prestali psihološki test, bi lahko vzeli osebno oborožitev domov, če seveda imajo doma pogoje za varno hrambo orožja.

Od Švice bi se lahko veliko naučili, in kar je dobrega, brezplačno kopirali. Vilko Sustič,

Brezovica