Tako neučakana, da je ne motijo niti zgrešene tarče

Anamarija Lampič Po odmevnih dosežkih v tekaški smučini je zdaj 26-letnica začela na Pokljuki z biatlonske ničle

Smeh Anamarije Lampič, lastnice treh kolajn s svetovnih prvenstev v nordijskem smučanju in malega kristalnega globusa, je nalezljiv. Po tem je slovela v karavani smučarskega teka in prepoznavno dobro voljo je razgrinjala, ko smo jo obiskali na pokljuškem treningu: po notah novega glavnega trenerja slovenske biatlonske reprezentance Ricca Grossa se je lotila dela v zanjo novi športni panogi. Uresničila si je željo o prestopu od tekačic k biatlonkam, zdaj je na začetku. »Zdaj sem v drugem tednu po bolezni, ki mi je malo uničila načrte. Vse je bilo v najlepšem redu, nekaj dni pozneje me je začelo mučiti grlo, zamašena sta bila nos in uho. Saj veste, kako pravijo – v enem tednu ozdraviš ali pa ne (smeh). Doma sem pač počivala, zdaj sem v uvodnem poletnem pripravljalnem ritmu,« je za začetek poudarila nova članica slovenske biatlonske vrste.

Anamarijin smeh je nalezljiv.

Toda ritem, ki ga je omenila, je zdaj drugačen. Prvič doslej vadi s puško. »Toliko se mi dogaja, da sploh ne gledam na uro, niti ne razmišljam o čem drugem,« je odgovorila ob namigu, če ji misli še vedno uhajajo k burnim zadnjim tednom, ko se je odločila za realno tvegan prestop iz ene smučarske panoge k drugi. Pri prvi je sodila med najboljše šprinterke na svetu, z biatlonom, predvsem strelskim delom, se je komaj dobro začela spoznavati: »Trening z ekipo mi mine zelo hitro. Precej je bilo tudi obiskov pokroviteljev in novinarjev. Sicer pa se moram osredotočiti na prve učne ure. Poskusim si zapomniti, ko mi kdo kaj pove, a ker se zame novih informacij nabere precej, marsikaj pozabim, pa potem naslednji dan ponovimo ... Sem pač edina pri reprezentanci, ki je štartala z ničle, zdaj uživam v novih spoznanjih.«

Ni še streljanja stoje

In kar nenavadno nam je gledati 26-letnico, ki se je v zadnjih sezonah vedno znova spogledovala z najvišjimi tekmovalnimi cilji, kako zdaj v povsem drugačni vlogi pristopa k športu. »Res, zaenkrat pri mojem strelskem treningu ni niti kakšne časovne omejitve niti pulzmetra (merilca srčnega utripa, o. p.). Najprej se moram osredotočiti na štiri ključne dejavnike strelskega dela v biatlonu: položaj, merjenje, proženje in dihanje. In verjemite, da imam pri tem več kot dovolj dela. Pride pa še dan, ko pridete na Pokljuko novinarji in me 'napadete' z vsemi mogočimi vprašanji (smeh). A to je razumljivo, navadila se bom tudi na tak vrvež.« obenem ne bo pozabila trenerja iz naše zahodne soseščine.: »Imela sem v načrtu nekajdnevni obisk pri njem, a sem ravno takrat zbolela. Zdaj bom videla, kako bo med poletjem, bom pa zagotovo šla v prostem času do njega, šest let sva vendarle zelo lepo sodelovala. Skupaj smo v ekipi ustvarili posebno vez, on mi nekaj pomeni, jaz njemu, pravi, da sem pri njem vedno dobrodošla.«

A zdaj je njena realnost svet biatlona, ob tem spoznavanje novih krajev. Denimo Ruhpoldinga, kamor se bo izbrana vrsta odpravila konec prihodnjega tedna. »Še nikdar nisem bila tam, slišim, da je rolkarska proga v tem kraju imenitna. Se že veselim ...«

• Anamarija Lampič na Pokljuki spoznava prve zakonitosti biatlona.

• Zaenkrat je na urniku streljanje brez povišanega srčnega utripa.

• Streljanja v stoje se bo lotila šele avgusta ali septembra.