Lani s solznimi očmi, notranji glas mu ni dal miru
Judo Dolgoletni slovenski reprezentant Vito Dragič se je lani znašel na razpotju – Na sredozemskih igrah bo meril na kolajno
Vito Dragič je že vrsto let stalni član slovenske reprezentance v judu, s 198 centimetri je že lep čas tudi najvišji borec, ki med svetovno elito zastopa naše barve na tatamiju. Nestrpno odšteva dneve do bližnjih sredozemskih iger v alžirskem Oranu (med 25. junijem in 6. julijem), na katerih si bo prizadeval izboljšati svojo uvrstitev s prejšnjega tovrstnega tekmovanja leta 2018 v Tarragoni, kjer je v kategoriji nad 100 kilogramov pristal na nehvaležnem petem mestu. »Vsekakor si želim povzpeti stopnico višje, zato bom v Oranu meril na kolajno. V judu je veliko odvisno od dnevne forme in žreba, vidim pa, da se lahko bolj ali manj enakovredno merim tudi z najboljšimi,« je uvodoma poudaril Dragič, ki je lani resno razmišljal, da bi končal svojo športno pot. Zaradi tega je pred enim letom na svetovnem prvenstvu v Budimpešti, ko je korakal proti blazinam, dobil solzne oči.
si je doslej Vito Dragič izbojeval na turnirjih za svetovni pokal, eno zlato in štiri bronaste
»Rekel sem si: ' To je tvoja zadnja tekma, zadnji cirkus, zato se potrudi, daj vse od sebe in se lepo poslovi od tatamija.' Po vrnitvi z Madžarske sem si nato čez poletje privoščil zelo dolg dopust, veliko časa sem preživel z družino, užival v družbi s sinom … Tako mi je bilo dobro, da sem se v mislih že začel povsem preusmerjati v fizioterapijo in trenerstvo. Začel sem graditi tudi hišo in se navajal na normalno življenje,« je 29-letni Bistričan podoživel obdobje, ko se je znašel na razpotju.
Toda notranji glas mu na dopustu ni dal miru. »Vseskozi mi je šepetal: 'Vito, zdaj imaš še malo časa, zato stisni zobe še dobri dve leti in se poskusi uvrstiti na naslednje olimpijske igre …' Potem sem šel konec septembra povsem brez treninga na turnir za veliko nagrado v Zagreb in se tam prijetno presenetil s petim mestom, pri čemer sem na poti do te uvrstitve prikazal ene od svojih najboljših borb,« je Dragič po tekmovanju v glavnem mestu Hrvaške sam pri sebi ugotavljal, da ima kljub vsemu še nekaj goriva v rezervoarju.
Zelo dobra judoista sta bila tudi oče in stric
Naslednjo pomembno odločitev je sprejel za novo leto. »Sklenil sem, da se bom poskusil čim bolje pripraviti za svetovni pokal in v primeru osvojene kolajne vztrajal naprej. Potem sem se februarja odpeljal na turnir v Sarajevo, kjer sem celo zmagal. 'Nič, gremo naprej,' sem si rekel takrat, vesel, saj se tako dobro že zelo dolgo nisem počutil,« je dal diplomirani fizioterapevt jasno vedeti, da je z uspehom na tekmovanju v BiH dobil dodaten zagon. Zdaj dobro ve, kaj hoče.
»Po sredozemskih igrah bom nadaljeval priprave za oktobrsko svetovno prvenstvo v Taškentu, moj naslednji veliki cilj pa so olimpijske igre čez dve leti v Parizu. Toda šel bom postopoma, iz tekme v tekmo,« je judoist Impola zaupal, na kakšen način si bo prizadeval uresničiti otroške sanje. Kakor mu je bil kimono položen že v zibelko (zelo dobra judoista sta bila namreč tudi njegov oče
Baldo Dragič in stric Franc Očko), je tudi Vitov skoraj triletni sin Neo (»Že od nekdaj mi je to ime zelo lepo, ne vem, morda sem se zanj navdušil v Matrici.«) že od rojstva pravzaprav v stiku s tem japonskim olimpijskim borilnim športom.
Ko je bil v začetku aprila na pripravah v Antalyji, ga je tam za vikend s sinom obiskala srčna izbranka Veronika. »V Turčiji je bil Neo vseskozi v središču pozornosti. V kimonu je tekal po dvorani, judoisti, med njimi tudi dobitniki olimpijskih kolajn, pa so ga dvigovali, se z njim igrali in mu pustili, da jih je lahko metal. To je bilo res doživetje zanj,« je z iskro v očeh pripovedoval šestkratni članski državni prvak, ki si želi, da bi njegov sin doživljal podobne stvari, kakršne je v otroštvu tudi sam.
»Ko smo potovali na tekme in priprave po državah nekdanje Jugoslavije, sem stalno poslušal pohvale na račun očeta, češ da je bil zares dober judoist. Na to sem bil izjemno ponosen. Rad bi, da bi bil tudi Neo enkrat tako name,« si je zaželel Dragič, ki septembra pričakuje novo »medaljo«. »Z Veroniko bova dobila še hčerko. Zaradi tega moram čez poletje doseči čim več rezultatov, saj se mi utegne potem jeseni porušiti bioritem,« je v smehu pristavil bistriški orjak, ki ga ni strah obdobja po koncu športne poti. »Teren sem si že pripravil teren v fizioterapiji, poleg tega bom svoje znanje na mlajše prenašal tudi kot trener,« je pogovor sklenil Dragič.
Rekel sem si: To je tvoj zadnji cirkus, zato se potrudi, daj vse od sebe in se lepo poslovi od tatamija.