Alpinistični dnevnik

10. DEL

Zjutraj ugotoviva, da naju lahko zaloti kakšen lovec, saj so bila v koči čisto sveža jajca in navita budilka, zato hitro skuhava čaj, se najeva, pospraviva za sabo, popraviva ključavnico in hitro naprej, po markirani poti proti Bavškemu Grintovcu.

Danes, v ponedeljek, je zopet čisto jasno. Nekaj časa še hodiva po poti, nato pa jo mahneva kar naravnost proti vrhu. Na nekaterih mestih je kar prijetna plezarija, samo nahrbtnika krepko nasprotujeta najinemu vzpenjanju. Na grebenu sva, še malo po njem in že je en nov vrh pod nama. Vreme se zopet nekoliko kuja, zato se hitro odpraviva naprej po grebenu proti Sravniku.

Tu je pa zares »sravnik«. Ta greben je zelo krušljiv in morala sva krepko paziti, da nisva zasula Trente na eni in Zapotoka na drugi strani. Že sva na Sravniku, hočeva nadaljevati pot na Srebrnjak, toda Sravnik se nama je uprl. Ni naju pustil naprej. Kamor sva mahnila, povsod sva prišla nad črne previse, 100 metrov pod nama pa se nama je smejala lepa nadelana steza, ki je vodila preko Velikih vrat. No, še tu poskusiva. Saj gre. Malo navzgor, krepko navzdol, krušljivi kamin, nato pa zopet gladka previsna stena. Nič ne bo, nazaj bo treba. Zopet čez Sravnik, na sedlu pod Grintovcem pa na srečo odkrijeva vrsto kaminov, ki vodijo prav do melišča pod steno. Še dva spusta po vrvi in že sva na pesku. Hitro na sneg in najin »brener« zopet veselo brni. Voda že vre in »Expres srbski pasulj« je hitro kuhan. Vsega pobaševa, pa nama še nekaj manjka, zato se lotiva še piškotov in paprike.

Kreneva malo navzdol in že sva na novopečeni poti, ki vodi iz Trente preko Zapotoka na Grintovec. Po toliko urah pravcatega kamnoloma se res prileže mehka, prožna hoja po planinski travi in gozdnih tleh. No, slišiva zvonce, pa vpitje in žvižganje ... pri planini Zapotok sva. Vprašava, če se bo dalo kje spati, nato pa se greva k potoku odžejat. Zvečer so naju pastirji povabili na polento in ovčje mleko. To je večerja, samo kar malo preveč je je bilo. Sedaj pa spat. Najina postelja je lesen pograd, postlan z listjem. Prav prijetno se leži, pa še mraz ni.

Zjutraj se posloviva od prijetnih pastirjev. Po dolini se odpraviva navzdol do izvira Soče in do Kugyja v Trenti. Ovčjo vas sva zamenjala s Trento, a Kugy je tako povsod doma, kjer kaj kipi v nebo. Taki bi morali biti vsi, ki vsaj malo čutimo z njim: ne Slovenci ne Nemci niti Francozi, ampak Gorniki.

Odločiva se, da narediva odmor. Torek naj bo namenjen počitku in zdravljenju rok, ki so od včerajšnjega Sravnika čisto krvave. Zato se odpraviva preko Mlinarice na Kriške pode. Na sedlu nad Razorjem in Planjo se odločiva za Planjo. Utrujeni stolp, ki ga zagledava pred seboj, je zares utrujen. Z vso svojo težo se je naslonil na steno Planje, ki ga velikodušno podpira že stoletja, mogoče tisočletja.

Na vrhu spet pustiva vsak svoj kamen in rožico, ko sestopava, pa mi veter odnese klobuk, ki sem ga zaradi meningitisa moral nositi, še posebno na soncu. Pa še Tonetov je bil. No, nič ne pomaga. Ni ga več. Po strmih meliščih sva hitro na Podih in ob jezeru poskrbiva za obilno kosilo. Pred Pogačnikovim domom se usedeva na klopco in počivava, sonce pa ravno zahaja. Vse je rdeče, posebno še Pihavec in Gamsovec. Stena je od tu videti kakor Matterhorn. No, spat, pa hitro, saj nama oči že skupaj vleče.

Zjutraj vstaneva in hitro nekaj pojeva, nato pa na Bovški Gamsovec. Spotoma pobožava nekaj ovc, čisto domače so, in en dva sva na vrhu. Skoraj točno pred letom dni sva bila tu, toda letos je vse drugače. Lani je deževalo, letos pa vse žari od pravkar prebujenega sonca. Za nama pride še nekaj planincev in skupaj jo mahnemo proti Luknji. Tokrat sem prvič videl kozoroga. Bila sta dva, še precej mlada, toda imela sta že lepe roge. Ker se nama je kar mudilo, sva stekla naprej. Hitro sva bila v Luknji, nato pa po Bambergovi proti vrhu. Na Plamenicah sva stopila sneg za pijačo in ker nama je že malo primanjkovalo hrane, sva jedla samo čokolado. Po trdo zmrznjenem snegu sva se odpravila naprej in kmalu sva bila po Kugyjevi poti na vrhu. Četrtič stojim na tvojem vrhu, Triglav. Toda prvič si mi pokazal svoje kraljestvo. Ko sem te prvič obiskal, je snežilo in moje roke so bile čisto zmrznjene, drugič je deževalo, tretjič pa zopet snežilo. Z vrha gledava vrhove, ki sva jih pred nekaj dnevi obiskala: gledava Jalovec, Pelce, Grintovec, Planjo in Gamsovec.

Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika (samozaložba PD Kranj) lahko za 19,90 evra kupite na spletni strani prodaja.pdkranj.si, pri Planinski založbi ali v Slovenskem planinskem muzeju. V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.