Vztrajnost

Pred sedmimi leti se je moja mama vpisala med upokojence in se iz majhnega stanovanja preselila v veliko prazno hišo pokojnih staršev. Strastno se je lotila vrtnarjenja in pogovori z njo se odtlej začenjajo s polži, slakom, regačico, nizkim fižolom ali vijoličnim paradižnikom. Pred dnevi ji je toča, ki je pustošila po Štajerski, uničila vse. Prvi dan je bila slišati povsem poklapana, naslednji dan pa je bil njen glas po telefonu že mnogo bolj vesel. »Veš, če se mi to ne bi zgodilo, ne bi imela kaj početi, vrt je bil popoln. Zdaj, ko ni ničesar več, moram preprosto začeti znova in spet imam kaj delati,« mi je rekla.

Spomnila me je na Pavčkovo Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca, ki se konča z verzi: A če ne prideš ne prvič, ne drugič/do krova in pravega kova/poskusi: vnovič in zopet in znova.

Najpogostejši opis, ki ga slišim, ko se s kom pogovarjam o moji mami, je, da je neuničljiva. Zaradi njene življenjske energije se večino časa počutim nekajkrat starejša od nje. Že zdavnaj sem se nehala spraševati, od kod ji moč, da ves teden dirka naokoli z vnukoma, trikrat na dan gosti prijateljice, ostaja na tekočem z vso knjižno kriminalno produkcijo, hkrati pa nikoli z besedo ne omeni, da je utrujena. Nasprotno, ko jo, ko pridem iskat svoja živahna otroka, previdno vprašam, ali je zelo izmučena, me pogleda, kot da bi padla s hruške, in vpraša: »Od česa?«

Ne slepim se, da ji bom po življenjski energiji kdaj segla do kolen, je pa takšna mama odličen vir navdiha. Tudi za ponedeljkova jutra, ko bi se človek raje ustrelil v koleno kot začel vnovič in zopet in znova. Takrat pomislim, da je do osmih, ko se odvlečem proti uredništvu, gotovo okopala vsaj že dve gredi in s prijateljicami spila prvo rundo kave.

Ko mi kolega v službi reče: »Neuničljiva si!«, ne ve, da mi je dal enega lepših komplimentov v življenju. Namreč tega, da sem hči svoje matere.