Se denar glede na razmere draži prehitro?

Borzni pogled Višje cene že vplivajo na znižanje povpraševanja, trgovinska bilanca pa je zašla v primanjkljaj

Medtem ko je donosnost na slovenske državne desetletne obveznice znašala nekaj več kot nič še pred letom dni, se zdaj donos, ki ga pričakujejo vlagatelji, giblje okoli 2,3 odstotka.

Skratka, gre za podražitev slovenskega desetletnega dolga za dve odstotni točki v letu dni. To se dogaja ravno v času porasta blagovnega trgovinskega primanjkljaja, kar bo v prihodnje povzročilo negativne proračunske učinke.

Primanjkljaj v trgovinski bilanci

Slovenija je bila neto izvoznik blaga predvsem od leta 2014 pa do večine leta 2019, in sicer na račun nižjih vhodnih cen energentov in surovin. V obdobju 2015–2019 je bila na primer povprečna cena nafte pod 70 dolarji za sod, danes je cena soda nafte okrog 120 dolarjev.

Daljše obdobje nižjih naftnih cen je povzročilo nižje investicije v dejavnosti, kar pomeni, da bodo cene nafte najverjetneje še nekaj časa krepko podprte. Ob tem se je globalni indeks surovin, ki ga izračunava Mednarodni denarni sklad, v zadnjem letu povišal za več kot 140 odstotkov. Nikelj in železova ruda sta se samo letos podražila za skoraj 40 odstotkov. Te podražitve slabijo evropske blagovne trgovinske bilance, kakor tudi domačo, ter že ohlajajo potrošnjo evropskih gospodinjstev in evropsko maloprodajo – vse to pa ravno v času, ko nam narašča tudi cena dolga.

Torej, slovenska zunanjetrgovinska bilanca je predvsem zaradi visoke rasti cen energentov zašla v relativno visok primanjkljaj. Po podatkih Sursa je v trgovinski bilanci aprila nastal primanjkljaj, ki je znašal 0,6 milijarde evrov. V prvih štirih mesecih leta skupaj pa je primanjkljaj v blagovni menjavi s tujino znašal 2,2 milijarde evrov.

Negativen vpliv na povpraševanje

Kot rečeno, Slovenija ni osamljena v tem procesu, podoben poteka tudi po preostalih evropskih državah. To pa bo vplivalo tudi na povpraševanje v Evropi. Tovarniška naročila našega najpomembnejšega trgovinskega partnerja Nemčije so se aprila v medmesečni primerjavi zmanjšala za 2,7 odstotka, kar zaznamuje že tretji zaporedni mesec upadanja. Tudi to je posledica vojne v Ukrajini, visokih cen energentov in težav z dobavami, ki jih povzroča kitajski lockdown.

Medtem so se aprila cene pri proizvajalcih v Nemčiji v medletni primerjavi povišale za 30,9 odstotka, nemški potrošnik pa je v istem mesecu ohladil svojo potrošnjo, saj se je maloprodaja aprila v primerjavi z marcem znižala za dobrih pet odstotkov.

Skratka, glede na dejstvo, da se nam kažejo prvi znaki tega, da rastoče cene v območju evra že same po sebi znižujejo povpraševanje, se zdaj postavi vprašanje, do kod je za Evropsko centralno banko sploh smotrno, da zvišuje obrestne mere, in ali jih ne bo že kmalu ponovno nižala, če jih bo najprej čezmerno povišala?

Morda pa bodo fiskalne politike tiste, ki bodo učinkovale. ECB je na junijskem zasedanju sporočila, da bo 1. julija 2022 končala neto nakupe sredstev v okviru svojega programa APP in da namerava julija zvišati ključno obrestno mero za 25 bazičnih točk.