Valovci smo bili ekipa, ki je delila dobro in slabo
Legendarna dolgoletna novinarka, voditeljica in urednica Vala 202 je svoj poklic odkrila z zamudo
Nisem edina, ki bi Mijo Škrabec Arbanas ob srečanju spoznala tudi miže, če bi spregovorila. Njen glas je še prav tak, kot se ga mnogi spominjajo iz več kot štirih desetletij njenega oglašanja v priljubljenem radijskem programu Val 202. Ta se je prvič oglasil junija 1972 in prav te dni praznuje petdesetletnico delovanja. Praznovanju se z velikim zadovoljstvom in ponosom pridružuje tudi naša sogovornica, saj je Val zanjo veliko več kot samo nekdanja služba.
Jasna Kontler Salamon
Imela sem izjemno lepo otroštvo, otroci smo uživali veliko svobode. Naša petčlanska družina, imam starejšega brata in mlajšo sestro, ni bila premožna. Oče je bil sprva zaposlen na železnici, kjer je spoznal mojo mamo. Nato je delal v avtoprevozniškem podjetju, prosti čas pa je posvečal jamarstvu. Ena od odkritih jam v okolici Ribnice se po njem tudi imenuje, Francetova jama. Oba starša sta rada brala in to strast sta prenesla na otroke. Naročeni smo bili na vse mogoče knjižne zbirke, dnevnike in revije, celo nekatere iz drugih republik.
Rada sem imela šolo, tako osnovno v Ribnici, kjer je mene in večino drugih navdušil učitelj slovenščine, pokojni Janez Debeljak, kot tudi gimnazijo v Kočevju. V obeh šolah sem veliko nastopala in celo razmišljala o študiju igralstva.
Ne, psiholog na gimnaziji, Marko Žvokelj, me je prepričal, da nisem tako nadarjena, da bi lahko uspela kot igralka. Svetoval mi je študij novinarstva, na katerega sama prej nikoli nisem pomislila, čeprav sem bila urednica gimnazijskega glasila. Po razmisleku sem sprejela ta nasvet. Moj oče je bil sprva zelo proti, rekel mi je, da bom kot novinarka sužnja režima. Tega takrat nisem dojela in me je zelo užalilo, oče pa je, ko je z njim govoril psiholog, popustil in ni več nasprotoval.
Na študij ste se vpisali leta 1970, čez dve leti pa ste že delali na Valu 202. Kaj vas je pripeljalo tja?
Študentje drugega letnika novinarstva smo si morali najti delovno prakso. To so mi omogočili v radijskem informativnem programu, kjer sem najprej trgala Tanjugove novice. Bilo je ravno v času napetega šahovskega dvoboja med Fischerjem in Spaskim, ta neposrednost in možnost, da lahko nekaj skoraj takoj objaviš v programu, me je navdušila. Želela sem še naprej delati na radiu. Ko je bil ustanovljen Val 202, so iskali nove sodelavce, in tako sem septembra 1972 dobila priložnost, da postanem članica nastajajoče ekipe.
V povprečju smo bili zelo mladi, večinoma brez izkušenj, te smo si pridobivali postopoma. Družili smo se med delom in tudi sicer, bili smo resnični prijatelji, spoštljivi drug do drugega. Val 202 je odlikovala neposrednost, zelo veliko je bilo javljanj s terena in sama sem to imela najraje. Mene in ne samo mene je to delo tako vsrkalo, da sem opustila študij, leta 1994 sem se zaposlila. Zaradi nedokončanega študija sem veliko kasneje imela nekaj težav, toda nisem dovolila, da mi karkoli skali spomine na delo na Valu 202. Še vedno mislim, da je vsekakor treba doštudirati, a da je v novinarstvu bolj kot diploma pomembno to, kako delaš. Poznam kar nekaj strokovnjakov, ki niso končali študija, pa so svetlobna leta pred diplomiranci, ki so na svojem področju ostali »faksidioti«, brez široke razgledanosti in resničnega intelektualizma.
Vsekakor ste prav vi zaslužni, da je Val 202 na široko odprl vrata tudi znanosti. Kako je nastala oddaja Frekvenca X?
Res sem kar ponosna na oddajo Frekvenca X. Pred tem sem pripravljala pogovore o vesolju in ob tem spoznala kopico izjemnih znanstvenikov. To področje in celotna izika sta me čedalje bolj zanimala in tako je nastala ideja za oddajo. Ključno je bilo zbrati odlične strokovne sodelavce. Najprej sem navdušila Nejca Jelenca, sodelavca Znanosti v časopisu Delo, pridružil se nam je tudi dr. Saša Dolenc, velike zasluge ima prof. dr. Tomaž
Nekoč, pa tudi danes, na radiu nisi mogel postati novinar, če nisi šel skozi jezikovno šolo.
Zwitter, še zlasti zaradi njegovih dobrih navez z znanstveniki po vsem svetu. Moj novinarski sodelavec pa je bil na začetku predvsem Matej Praprotnik. Vesela sem, da je bila Frekvenca X tako dobro sprejeta in da bo, kot se zdi, obstajala še naprej.
Katero vaše obdobje na Valu 202 vas je najbolj izpolnjevalo?
Mislim, da so bila to prav zadnja leta, ko sem urejala Frekvenco X, ob tem pa vodila še torkove popoldneve z glasbo Braneta Rončela. Sodeloval je tudi Marko Radmilovič s svojimi Zapisi iz močvirja. S tem je dejansko