Moč ekspresivne arhitekture

Andreas Krištof, iniciator, avtor koncepta in kurator te razstave, je samostojni kurator za sodobno umetnost in arhitekturo. Sodeluje z dunajskim kuratorskim kolektivom section.a, kjer je s sodelavci domislil razstavo.

Gospod Krištof, kakšna sta položaj in pomen Güntherja Domeniga v avstrijski splošni in strokovni javnosti? Spregledan ni. Je v zgodovinski senci?

Lahko bi rekli, da je bil v senci, to je bil povod za razstavo, Domeniga spet postaviti v središče, pokazati na njegove nove poskuse v arhitekturi in umetnosti. Mislim, da bi njegov opus v avstrijski arhitekturi lahko ocenili za eno od najpomembnejših pozicij dvajsetega stoletja. Vse, tudi arhitektura, tudi umetnost, je podvrženo modi, prepričan sem, da je spet čas, da se Domenig na novo odkrije kot pomemben lik ekspresivne arhitekture, saj desetletja ni bilo tako. Pogled v preteklost, v šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je začel delovati, pokaže, da je od nastopa zagovarjal nov način arhitekture, ki ni vplivala le nacionalno, ampak tudi onkraj meja.

Drznost, kritičnost, inovativnost? Eno od besedil v trijezični knjigi ki je izšla ob razstavah, omenja Franka Gehryja.

V resonanci,

Prelamljanje s tradicijo je zagotovo eden od njegovih pomembnih motivov, tu gre tudi za tipičen povojni motiv, za vprašanje, kako naj bi se družba znova vzpostavila po nacionalsocializmu. Domenig je prišel iz nacionalsocialistične družine in pred takim tableaujem tudi razumem ta način arhitekture, nasprotovanje, ne izključno, ampak tudi nasprotovanje kot pomemben motiv. Sam je vedno govoril, kako je trpel v družini in kako pomembno se mu je zdelo, da je lahko zelo pozno, v Nürnbergu s projektom nekdanjega kongresnega prostora nacionalsocialistične stranke, arhitekturno odgovoril ali prišel v opozicijo z lastno zgodovino. Tu lahko sledimo biografskemu loku, vidimo, od kod Domenig izhaja, kje in kako se je lahko manifestiral.

Kaj bi izpostavili kot glavno potezo njegovega arhitekturnega pristopa?

Prej omenjeno je po mojem mnenju element, ki ga doslejšnja refleksija ni postavila v središče. A to je le ena od njegovih arhitekturnih spoznavnosti. Nekateri pravijo, da gre v njegovem opusu tudi za avstrijsko arhitekturno tradicijo, ki izhaja iz baroka. Gre za telesnost, opulenco, in ta način oziroma tradicijo arhitekture je Domenig načel, prav tako z arhitekturno dinamiko, ki nima jasnega razporeda, ampak te en prostor potegne v drugega, v čemer bi po mnenju nekaterih prav tako lahko videli baročno tradicijo. Potem je tu še za Domeniga zelo pomemben arhitekt judovskega rodu iz medvojnega časa, Friedrich (Frederick) Kiesler, zelo znan v Ameriki, veliko je na primer delal za Peggy Guggenheim. Bil je precej utopični arhitekt, ni zgradil veliko, ampak je bil teoretik, ki se je precej ukvarjal s problemom dinamike prostora, in ravno nanj se nanašajo Domenigova premišljevanja v šestdesetih letih, ko je razvil svoj arhitekturni slog, ki je bil na začetku zelo organski, telesen, v tem je bil prvi, inovativen pa tudi v delu z betonom, ki ga s posebnimi tehničnimi postopki spraviš v organsko obliko. Iz tega je Domenig razvil svoj način ekspresivne arhitekture, ki ni dekonstruktivistična kot na primer pri Gehryju, pri katerem je pomembna gesta, pri Domenigu bi to lahko trdili, a mislim, da ni tako: on izhaja iz prostora, arhitekturo razvija iz tega, od znotraj navzven, ne nasprotno. Domenig je bil v tem smislu pred Gehryjem.

To me spomni na izkušnjo ob obisku muzeja transporta Riverside v Glasgowu, ki ga je podpisala Zaha Hadid in obiskovalca preprosto vabi iz prostora v prostor.

Dobro, da ste omenili Zaho Hadid, Domeniga je zelo cenila, poznala sta se, nekateri celo pravijo, da je vplival nanjo. Ko sem pomagal pripravljati njeno razstavo v dunajskem Muzeju uporabne umetnosti, je govorila prav o tem, kako pomemben položaj v avstrijski arhitekturi ima Domenig. Vsekakor bi lahko govorili o bližini njunih pogledov.

Ima Domenig kaj sledilcev, arhitekturno šolo, ki bi se naslanjala na njegove koncepte?

Vsekakor. Ugotovili smo, da je z ekscentričnostjo, polariziranostjo in željo po solističnem nastopanju zakrival dejstvo, da je s svojimi pogledi zgradil graško šolo, tam je živel, poučeval na univerzi, s svojim prvim partnerjem v biroju Eilfriedom Huthom je tam začel projekte in to se je poznalo, to v Gradcu vidiš, precej naslednikov – Volker Giencke, Hermann Eisenköck – je z njim sodelovalo, ko so šli na svoje, so mu tudi formalno sledili. Morda je izraz šola preveč, a vsekakor je videti učinek njegovih pogledov na arhitekturo, lahko bi rekel, da so se približno tri desetletja take arhitekture zapisala v naš spomin, Domenigov vpliv je bil kar velik, tudi arhitekturni biroji naslednjih generacij so v dialogu z njim, z njegovo tradicijo.

Domenig izhaja iz prostora, arhitekturo razvija iz tega, od znotraj navzven, ne nasprotno. V tem smislu je bil pred Frankom Gehryjem, zelo ga je cenila Zaha Hadid.

Mislim, da bi opus Güntherja Domeniga v avstrijski arhitekturi lahko ocenili za eno od najpomembnejših pozicij dvajsetega stoletja.

Do kdaj bo mogoče obiskati štiri razstave, ki so zdaj na ogled?

Do sredine oktobra, to je vsekakor zanimivo, saj ne gre za klasično retrospektivno razstavo, ampak je mogoče izkusiti njegovo arhitekturo, mogoče se je poglobiti v stavbi, ki ju je Domenig sam načrtoval in izvedel, ena od njih – v Heftu, kjer je sredi devetdesetih let zasnoval razstavno zgradbo za koroško deželno razstavo – je po treh desetletjih spet dostopna javnosti.

Je mogoče govoriti o Domenigovem slovenstvu?

Bil je deklarirani antifašist, bil je izjemno naklonjen slovenski manjšini na Koroškem, sam sicer ni govoril slovensko, a pomembno se mu je zdelo, da so vedeli, da se ne strinja s političnim prepričanjem preostalih. Seveda se nam je zdelo zelo pomembno, da razstava, knjige in vse drugo, kar jo spremlja, 'govori' tudi slovensko. I. B.