Rad se igra z idejami, ki jih potisne v ekstrem
Davorin Lenko Takšnih vsebin nikdar nisem pisal zgolj zaradi šoka ali kot provokacijo
Prvenec Telesa v temi je leta 2014 Davorinu Lenku prinesel prvega kresnika. Šele po tem se mu je zgodila resnejša pisateljska samoidentifikacija, je povedal pozneje. Je avtor petih samostojnih knjižnih del, za nagrado za najboljši slovenski roman, izdan v zadnjem letu, se poteguje s Trigerjem (LUD Literatura, 2021).
Ko v Ljubljani ista oseba umori dve ženski, nato pa skrivnostno izgine, po spletu zakroži njegovo vznemirljivo besedilo Cona. Vanj se podrobno poglobi protagonistka Aleksandra, od nekdaj navdušena nad serijskimi morilci. Darijan Urh sicer po deiniciji ni pravi, saj je ubil »le« dve žrtvi. Aleksandra, ki se bori z lastnimi dilemami, hotenji, obsesijami, se poglobi v Cono. »Kot sestradan demon je besedilo čakalo bralce,« piše v knjigi. S tem se poglobi v Urhovo osebnost – pa tudi vase.
Preprosto. Violino in žiletke sem napisal, ko je bil Triger praktično končan. Literarno kolesje se obrača precej počasi, zato takšni zamiki niso nič nenavadnega. Mislim, da je Triger v mojem opusu vendarle konkreten korak naprej v smislu, da sem se tu resno podal na pot linearne fabule, pa tudi odnosi med osebami so po mojem mnenju tu precej manj statični kot v mojih prejšnjih delih. Sicer pa drži – s Trigerjem sem na neki način o telesnosti povedal to, kar sem hotel povedati od prvenca dalje, mislim, da sem takšne pristope zaenkrat končal.
Vaše pisanje je eno od redkih, ki pri nas tako eksplicitno odpira
Kresnika je prejel že leta 2014 za prvenec
obskurne, neobičajne plati seksualnosti, tudi najbolj skrajne in izprijene. A zdi se, da ne povzroča škandalov, prej odobravanje. Kaj menite o tem?
To čudi tudi mene, se pa deinitivno ne pritožujem. Rad si predstavljam, da so ljudje bolj odprti za takšne dialoge, kot bi si tako, laično – in verjetno polno predsodkov – mislili, a v resnici pojava ne razumem niti nisem prepričan, ali si ga želim razumeti … Mogoče
Telesa v temi.
je razlog v tem, da takšnih vsebin nikdar nisem pisal zgolj zaradi šoka ali kot provokacijo – in je reakcija temu ustrezna.
Zakaj vas tako privlači raziskovanje tega področja?
Te zgodbe resda prihajajo k meni skoraj same od sebe, hkrati pa imam v mislih tudi, da je zelo veliko takšne literature bodisi plehke bodisi skrajno sadistične in ilozofske (npr. de Sade). Želim si vzpostaviti dialog med različnimi spektri literatur, ki se tako ali drugače ukvarjajo s spolnostjo, telesnostjo. Vpeljati pornograijo v ljubezensko zgodbo … In vpeljati ljubezensko zgodbo v zgodbo o skrajnih fetišistih ali serijskih morilcih …
Malo naj bi bilo tudi literature o ženskah, ki jih fascinirajo serijski morilci, piše v Takšen je osrednji lik Aleksandre. Fotografijo svojega 'najljubšega' nosi v denarnici. Na podlagi česa ste zasnovali njen lik?
Trigerju.
Pravzaprav sem vzel dele sebe, svoje psihe, svojih obsesij, naivnosti in jih presadil v telo te ženske. To sem pravzaprav storil z vsemi tremi glavnimi osebami Trigerja. Vsak od njih je manifestacija nekega drugega dela mene.
Aleksandra vstopa v nekonvencionalne odnose, ki temeljijo na vzajemnem okoriščanju, razmerju moči – drugega si jemljejo za 'projekt' –, a tudi dogovorih.
Roman se ukvarja tudi z dinamiko med manipulacijo in sprejemanjem. Z resničnim zanimanjem sem raziskoval moralno sive situacije, pri katerih gre hkrati za sprejemanje in manipulacijo …
Pokaže se, da se Aleksandra v tem svetu zelo dobro znajde.
Prav ona v romanu doseže največji razvoj. Toda ali postane ženska z velikim Ž?
To dilemo sem zanalašč pustil odprto za interpretacijo, saj mislim, da tako lahko sporočiš največ.
Ženska in tako imenovani prihod Dobe Ženske sta nenehno poudarjana v vloženem besedilu – odlomki iz romana, manifesta morilca Darijana Urha, s katerim se Aleksandra zbliža. Kakšna je pravzaprav, na kratko, njegova filozofija?
Coni,
Urh si želi pristnega odnosa z žensko. Ker pa sebe dojema kot bitje, ki je ženski absolutno inferiorno, razvije koncept Dobe Ženske, nekakšne apokaliptično-utopične prihodnosti, v kateri bo ženska moškega 'povozila' na vseh področjih. Tako bi on, kot suženj Ženske, končno lahko imel z njo pristen odnos. Po drugi strani gre seveda tudi v popoln šovinizem. Recimo tam, kjer piše, da njegov iktivni serijski morilec, Zmaj, mori ženske zato, da jih osvobodi družbe in kulture ter tako 'iz ženske izlušči iskro Ženske'. To se mogoče na papirju sliši lepo in poetično, a pod črto ni nič drugega, kot če bi rekel, da je dobra ženska samo mrtva ženska. Zaradi takšnih stvari o Urhovi ilozoiji vedno poudarim, da gre za zablode.
Zelo pomemben faktor v zvezi s seksualno umazanostjo je, da jo je mogoče očistiti. Umora pa ne.
Koliko je v Trigerju – feminizma?
Mislim, da sta Triger in Cona delno tudi kritika radikalnega feminizma. V svojih tekstih se rad igram z idejami, ki jih potisnem v ekstrem. Pri Trigerju me je zelo zabavalo ironično dejstvo, da je največji zagovornik tega skrajnega ginocentrizma prav moški – ženski liki so veliko bolj umirjeni in pragmatični do tega.
Coni –
V čem je razlika med vernikom in ljubimcem? Za prvega se ima Sem, Aleksandrin Naposled začne zbirati slike golih umorjenih žensk, češ, takšno telo je lepo in močno seksualizirano.
sugardaddy.
Po Semovi ilozoiji razlike skorajda ni. Sem si pač upa izraziti svoja fetišistična hotenja, medtem ko si jih Urh ne. To je tudi glavna in skorajda edina razlika med njima. O zbiranju fotograij umorjenih žensk pa menim, da je to preprosto njegov poskus, kako bi se približal Aleksandri v obdobju, ko ona ni komunicirala z njim. Ni vedel, kako bi se ji drugače približal, in ker je vedel, da jo te zadeve zanimajo, se ji je približal tako. To je najbrž njegov najbolj patetični moment v romanu. Ko je gledal žrtve serijskih morilcev, je v bistvu hotel gledati
Aleksandro, do katere je čutil več, kot si je bil pripravljen priznati. Ali njej. Ljubezenska zgodba, pravzaprav.
Likom je skupno, da so vsak po svoje ranjeni in iščejo samouresničitev izključno v spolnosti. Mar ni 'najčistejši' pravzaprav prav Darijan Urh?
Če tako zastaviva problem, to drži, vendar je ta čistost tudi prekletstvo: on noče biti čist, ampak (seksualno) umazan, kot vsi drugi. Ironija tega je, da se z umoroma umaže tako, da postane neočistljiv. Zelo pomemben faktor v zvezi s seksualno umazanostjo je, da jo je mogoče očistiti. Umora pa ne.
Naslov po mojem namiguje na dvoje: sprožilec, ki pri nas na podlagi preteklih izkušenj sproži neki podzavestni odziv, in sprožilec, ki nas lahko v afektu potisne čez rob v ekstrem.
Triger
Oboje drži, čeprav sem se bolj osredotočil na drugo interpretacijo. Osebe v tem romanu pri sebi in drugih nenehno iščejo te sprožilce – ali pa jih poskušajo razumeti za nazaj. Vprašanje je, koliko jih je sploh mogoče razumeti. Ali razložiti.
Lani je dobil kresnika prvenec Boruta Kraševca ki med drugim tematizira usodno razmerje med ljubeznijo in smrtjo Kakšno je to, če
eros – tanatos.
Trigerju?
Smrt in ljubezen (oziroma seks) sta zelo rada v dialogu, in ravno zato se mi zdi, da je tema serijskih morilcev tako hvaležna. Ponuja odlične nastavke za precej varno raziskovanje mejnih tem.
povzamete, v
Agni,
Nagrada bo, če jo boste dobili, vseeno malo tudi Urhova. Navsezadnje omeni, da si je je želel. Kot tudi Prešernove. Kakšen je vaš odnos do
Trigerja?
Triger je izjemno oseben roman, ki bi mu lahko rekel tudi 'obračun'. Dejstvo je, da je Urh del mene. On je manifestacija najbolj ranjenih, prizadetih in patetičnih delov moje osebnosti, tako kot je recimo Aleksandra manifestacija moje naivnosti. Ne vem pa, ali sem te like ustvaril, da bi z njimi dosegel spravo, ali pa, da bi jih tako lažje pokončal.