Kaj naj zgradi nova vlada
Si Nuk II sploh zaslužimo? Obstaja še bolj strah vzbujajoče vprašanje: si Nuk II sploh želimo? Dlje ko se bo odlašalo z gradnjo, manj bo tistih, ki bi ga še potrebovali.
Nova vlada – nov začetek. Na področju kulture in arhitekture je veliko projektov, na katere čakamo že več desetletij in njihova uresničitev bi pomenila velik korak za družbo. Projektov, ki čakajo na začetek gradnje, je preveč, da bi v formatu pričujoče kolumne lahko vse naštel. Zato se bom osredotočil le na tiste, ki se mi osebno zdijo še posebno pomembni.
Začnimo s Plečnikovim stadionom. Stanje, v kakršnem je, je sramotno. Odslikava popoln poraz vseh vpletenih, ki so po zakonu (ZVKD-1) zavezani »izvajanju javne koristi varstva dediščine«. Stadion je spomenik državnega pomena, ki ga je zgradil eden od sedmih arhitektov, katerih dela so vpisana na Unescov seznam kulturne dediščine. Stadiona na tem seznamu ni. Je namreč že skoraj ruševina. Zakon v drugi točki določa, da javna korist varovane dediščine obsega »celostno varovanje dediščine« in tudi »sodelovanje z javnostjo o zadevah varstva«. Tako eno kot drugo se ne izvaja. Položaj je zelo zapleten in nikakor ni črno-bel. A že hitro branje zakona o varovanju dediščine kaže, da imamo zakonsko predpisane ustrezne ukrepe, ki bi lahko preprečili dosedanji in tudi nadaljnji propad objekta, a se zakon preprosto ne izvaja. Po določilih zakona bi bilo izvedljivih več pozitivnih rešitev.
Država ima pri varovanju kulturne dediščine zelo pomembno in odločilno vlogo. To pomeni tudi veliko odgovornost, zato upam, da bo nova vlada razumela svojo odgovornost do izvajanja javnega interesa pri varovanju kulturne dediščine.
O stadionu je bilo napisanega in izrečenega že veliko. Organiziranih je bilo več okroglih miz (kjer se običajno sooča le enaka stališča in diskreditira tista malo drugačna). In najbrž jih bo tudi še kar nekaj, preden se bo kaj premaknilo. A da bi se, bi bilo treba različnim stranem enako prisluhniti. Po eni strani javnosti (tudi strokovni), da se ne strinja s tako obsežnim in grobim posegom v kulturni spomenik, kakor tudi zasebnemu lastniku, ki je bil oškodovan, saj je pred leti že pridobil kulturnovarstvena soglasja, ko objekt še ni bil spomenik državnega pomena, a so se pogoji varovanja pozneje spremenili. Povrnitev škode določa 39. člen prej omenjenega zakona. Če bi se strani obravnavalo kot enakovredne sogovornike kljub različnim stališčem, bi bil dialog morda težji, a za stadion konstruktivnejši. Namesto debat in propadajočega stadiona bi morda že imeli rešitev.
Drugi projekt, ki ima še daljšo zgodovino slabega vodenja in neodgovornega odločanja, je prenova Drame. Spomin na lanski naliv, ki je povzročil hudournike na stopniščih osrednjega nacionalnega gledališča, je še dovolj svež, da je najbrž vsakomur jasno, da je prenova nujna.
Lani je odstopil direktor, ker se ni strinjal s poenostavitvami projekta, ki jih je predlagalo ministrstvo, da bi prenovo pocenili. Nimam informacije o tem, ali so bile poenostavitve že sprojektirane ali ne. Imam pa informacije in posredne izkušnje s tem, da menjava oblasti lahko pomeni tudi vračanje projektov na izhodiščne točke. Običajno se arhitekti glede tega ne pritožujejo, saj lahko zaračunajo dodatna dela, odločevalci, ki ne nosijo osebne odgovornosti za neracionalno porabo javnega denarja, so pogosto ideološko nastrojeni proti predhodnikom in ustavljajo projekte le za to, da ne bi slučajno priznali kakšnega doprinosa političnim konkurentom. Projektov, ki se po volitvah vračajo na začetek ni malo. Javni denar se troši, kulturna dediščina pa propada. Če bi se politični nasprotniki (kljub različnim pogledom) bili sposobni med seboj minimalno spoštovati kot človek človeka, bi tako prostor kot družba hitreje napredovali. Zato upam, da se prenova Drame ne bo spet vrnila korak nazaj, ampak končno prišla do primerne in kakovostne rešitve. Dolgotrajni postopki in prekinjanje projektov zvišuje ceno kakršnimkoli poznejšim realizacijam, saj morajo le te pokriti vse prejšnje izgube. To pa lahko vodi do nižje kakovosti, prenapihnjenih objektov in nerazumne rasti cen vseh nepremičnin.
Tretji primer je Nuk II. Od takrat, ko je mlajša generacija arhitektov z iniciativo proti preprečila gradnjo projekta Marka Mušiča, tik preden bi se dela začela, je že več kot deset let (!!!). Za primerjavo: projekt Marka Mušiča je bil izbran na natečaju 1989 in po dvajsetih letih zavrnjen. Novi Nuk II je že na polovici te časovnice. In ko bo čez deset let nekomu morda le uspelo spet pripraviti pogoje za gradnjo Nuk II, se bo tudi ta rešitev morda komu zazdela nedopustno zastarela in absolutno neprimerna za gradnjo.
Gradnja Nuka II je v domeni države. Pojem država je zelo abstrakten. In vodenje države je labilen proces večinoma podrejen zasebnim interesom vsakokratnih oblastnikov. Razcepljenost in sovraštvo, ki ga politika generira, pripomore k lažjemu privatiziranju javnega. Ideološki boji pa so le orodja za pridobivanje glasov na volitvah. Morda je ta ocena napačna, a vsekakor je res, da pri tako pomembnem objektu kot je Nuk II, politiki niso zmožni sodelovati za skupni cilj. Še pred kratkim je veljalo, da bi bila družba znanja sposobna soočati različna stališča in bi bila s tem temelj spoštljivi, miroljubni in napredni družbi. A žal nas danes celo cenjeni filozofi opozarjajo, da več ko je informacij, manj je znanja in več kot je komunikacij, večji so razdori v družbi.
Plečnik je z glavnim stopniščem v Nuku ustvaril močan simbol vzpenjanja od teme k svetlobi. Od neznanja k znanju. Tudi projekt za Nuk II preigrava ta simbol. A pravi simbol je za zdaj treba iskati v makadamskem parkirišču, ki je tam namesto nove palače znanja (oziroma infrastrukture znanja). Si Nuk II sploh zaslužimo? Obstaja še bolj zastrašujoče vprašanje: si Nuk II sploh želimo? Dlje ko se bo odlašalo z gradnjo Nuk II, manj bo tistih, ki bi ga še potrebovali.
Nova vlada bo že petnajsta (!!!) po vrsti, ki se bo ukvarjala z gradnjo Nuk II. Bo uspešna?