Deluj tako, da se drugim ne boš za vselej zameril
Jordan Peterson, upokojeni kanadski profesor psihologije, pisec knjig za samopomoč ter javni govorec, je v nedeljo, 12. junija, na svoj 60. rojstni dan, nastopil v ljubljanski Hali Tivoli. Pred tem se je sprehodil po Stari Ljubljani in tam obedoval z nekaterimi našimi »političnimi voditelji«.
O vzponu Jordana Petersona v vrh svetovne publicistike in javnega nastopanja pripovedujejo nešteti viri. Te pripovedi ni vredno ponavljati. Tu bomo po njegovem nastopu razmislili o dvojem. Kakšne so korenine njegovih nazorov in kaj naj z njimi naredimo pri nas.
Človekova določenost
Peterson je v Tivoliju povedal, da svoje delo umešča v intelektualno izročilo, ki je po eni strani zasidrano v filozofiji grške in rimske antike, po drugi strani pa v judovstvu in krščanstvu.
V tej tradiciji vidi predvsem razpravo o samoopredelitvi: koliko lahko ljudje sami oblikujejo in uresničujejo vrednote in načrte ter koliko so pri tem izpostavljeni objektivnim, neosebnim dejavnikom. Antični in razsvetljenski ideal avtonomno (raz)umevajočega subjekta, ki se lahko v neskončnost intelektualno in etično izpopolnjuje, so skrhala spoznanja o človekovi določenosti z naravnim odbiranjem (Darwin), kulturo in politiko (Hegel), delom in lastniškimi razmerji (Marx) ter goni (Freud). Peterson se z zamislijo o človekovi precejšnji neavtonomnosti spoprime v šestem poglavju svoje zadnje knjige Onkraj reda: še 12 pravil za življenje (slovenske prevode te in njegovih prejšnjih dveh knjig Zemljevidi pomena: arhitektura prepričanj ter 12 pravil za življenje: protistrup za kaos je izdala založba Družina).
Pravi: ker delujejo na človeka različne sile, se ne more nadejati, da se mu bo – po »smrti« boga v razsvetljenskem in romantičnem obdobju – posrečilo nietzschejevsko prevrednotenje vrednot. Zato mu nenehno grozi eno od dvojega, kar mu je Nietzsche prerokoval, če mu prevrednotenje spodleti: ali nihilizem, torej odsotnost vsakršnih vrednot, ali totalitarizem, torej malikovanje ekonomskih in političnih določil človekovega bivanja na račun drugih, skupaj s človekovo lastno pobudo. Da se (zahodni) človek tema možnostma izogne, mora po eni strani priznati, da mu možnost vzpostavitve lastnega vrednotnega sistema kratijo narava, kultura, politika, ekonomija, delo, lastniška razmerja, potlačeni goni in kdo ve, kaj še vse. Toda to spoznanje ga ne sme pahniti v ressentiment, v sovražno zamero do »sistema«, v katerem se zamerljivec ne more realizirati. Rešitev iz zagate je Peterson ponudil na predavanjih o »junakovem popotovanju«. Tradicija nam daje zglede, na primer Kristusovega, ki ustrezajo arhetipu junaka tisočerih obrazov, o katerem je pisal Joseph Campbell. Napotujejo nas na pohod skozi lastno trpljenje, lastno trkanje ob vse naštete omejitve, da bi jih spoznali ter navzlic njim dostojanstveno živeli in umrli.
Ta idejna podlaga ima seveda posledice za mišljenje o politiki. Peterson pravi, da njegovo delo zapolnjuje duhovno praznino, ki v krizi liberalne demokracije in poznega kapitalizma pesti predvsem mlade moške ter tudi precej mladih žensk. Kulturne elite renčijo na večinska prebivalstva v Zahodni Evropi in angloameriškem svetu, da uživajo privilegije preteklih in sedanjih krivic ter da so s temi krivicami omadeževane tudi vse tradicionalne vrednote. Zatorej da so moralno sprejemljiva le samoodrekanje, samoutišanje in pohlevno »zavezništvo« z zatiranimi družbenimi skupinami. Pripadnikom zadnjih vceplja taista ideologija občutek žrtvovanosti, zamere, predvsem pa nemoči, da bi se iz tega stanja izkopali. Skupni imenovalec je za vse naslovljene cmeravo prepričanje v lastno zavrženost in nemoč, iz katerih naj nam pomaga malik socialne države. Sami si ne moremo, saj smo kot subjekti v najboljšem primeru pasivni krivci za zatiranje, bodisi obsojeni na njegovo reprodukcijo bodisi na to, da nas ugonobi. Tako so Petersonovi nasveti za osebni razvoj smernice za osebnostno gradnjo ob pripoznanju, da je življenje težko. Da nehierarhičnih človeških družb ni, da pa s prevzemom odgovornosti do sebe in drugih lahko soustvarjamo hierarhijo, ki temelji na pojmih legitimne avtoritete in kompetentnosti. Campbell za 21. stoletje.
Peterson med Slovenci
Tudi kritik na račun Petersonovega dela nam ni treba ponavljati. Zadostuje ugotovitev, da kadar Peterson govori o politiki in aktualnih dogodkih, to počne na ravni zgovornega soseda, ki se zna dobro izražati, nekritično bere konservativni tisk in ne mara ugovorov. Čisto drugače je, kadar razlaga, v kakšne pekle se ljudje zagozdijo po večdesetletnem gojenju slabih navad ter nerazčiščenih zamer, in kako se lahko s preudarnimi drobnimi koraki sami sprehodijo nazaj v pošteno in znosno življenje. Ob teh priložnostih si zaželiš, da bi te pri priči vzel v terapijo. To sploh ni presenetljivo. Osebnost, njene motnje ter različne vrste zasvojenosti so področja, na katerih je Peterson približno do leta 2013 s soavtorji objavljal izjemno navajane znanstvene članke. Morda je največja škoda, da je tista njegova podoba, ki hoče razlagati ves svet, zasenčila njegovo skromnejšo, a dragocenejšo podobo.
Da bi znal biti za Slovence posebno koristen, sem pomislil, ko nam je na začetku nastopa zaupal, da sta se z ženo Tammy sprehodila po Stari Ljubljani in nato obedovala z nekaterimi našimi »političnimi voditelji«. Ni razkril, s katerimi. Upoštevajoč kulturni značaj slovenskega založnika njegovih knjig ter politično usmeritev največjih slovenskih navdušencev nad njegovim delom, bi sicer lahko ugibali, a to nima smisla. Najbrž tudi ne pomeni veliko, da se je pred prireditvijo pred Halo Tivoli sprehajal Lojze Peterle. In da je v aplikaciji, iz katere je Tammy črpala iztočnice za moževa premišljanja, neki »Borut Pahor« vprašal: »Za mlade med nami. Kako najti luč na koncu predora, če ne vidiš niti predora?« Toda če pomislimo na slovensko politično dogajanje, nam da obilo snovi za razmislek vprašanje, koliko bi Petersonovim slovenskim sogovornikom koristilo šest nasvetov, ki nam jih je dal med nastopom. Se na kakšno vzpostavljeno politično opcijo nanašajo bolj kakor na druge? Premislimo.
Prvi nasvet se je glasil, da naj v zvezi s politiko ne bomo vnaprej cinični ter da naj tvorno družbeno delovanje širimo iz urejene družine navzven, v korist prijateljem, mestu in na koncu državi, s sodelovanjem v družabnih
Ne dovoli, da drugi hodijo po tebi, sicer pa se zavedaj, da je ohranjanje persone znak pripravljenosti priti drugim naproti, tako v bežnem kakor intimnejšem sporazumevanju.
in družbenih organizacijah. To lahko vsi le podpišemo, zlasti če smo brali kaj empirične politologije. Ta že dolgo potrjuje, da je za vsesplošno odtujenost od politike krivo izumrtje civilnodružbenih organizacij, v katerih so se ljudje srečevali ter se učili skupnega razvozlavanja problemov in politične govorice. Peterson je seveda omenil cerkve, ljudskih skupščin, državljanskih pobud in sindikatov pa ne, toda njegov nasvet se vsekakor da razširiti tudi na te organizacije. Morda so se nekateri Petersonovi slovenski sogovorniki zamislili nad dejstvom, da jih v tem oziru nasprotniki prehitevajo. Nad zgolj privzetim, nikakor podkrepljenim aksiomom, da je družinski ideal heteroseksualna zveza, ki obrodi otroke (a dopušča odklone v samohranilstvo ali stabilne homoseksualne zveze, morda celo s starševstvom), lahko sicer le zavzdihnemo. A hkrati ugotovimo, da je Peterson v primerjavi z, recimo, iskrenimi zagovorniki slovenske družine divje progresiven.
Pristavek k temu nasvetu, češ da je družbeno tvorno delovanje skladno z lastnimi dolgoročnimi interesi, je zanimiv. Peterson je dolgoročni interes namreč vezal na zamisel o človekovi umeščenosti med soljudi. Grobo povedano, deluj tako, da se drugim ne boš za vselej zameril. Ne čudi se, če se na tvojo vztrajno zoprnijo sčasoma ne bodo več odzivali tako, kot bi ti najbolj ugajalo. Ta razmislek je Peterson nadaljeval v nasvetu, da naj se v iskanju dolgotrajnih zvez naredimo morebitnim partnerjem čim privlačnejše. V dvorani je bučen smeh izzvala njegova pripomba, da se lahko dedec, ki ga ženske vztrajno zavračajo, sicer umakne v prepričanje, da se vse po vrsti motijo in da ni z njim nič narobe. Tematski segment je končal nasvet, da imamo sicer vsi več kot dovolj dokazov za prepričanje, da smo žrtve, a da nas lahko zamera, ki jo hrani takšno mišljenje, dolgoročno povsem uniči in naredi izredno škodljive za družbo. Kadar zamerimo, namreč iščemo krivce, te pa hočemo kaznovati v sorazmerju z lastno začuteno bolečino.
Zopet se vprašajmo, kaj bi na ta nasvet porekli naši neimenovani voditelji, Petersonovi soobedovalci. Gotovo bi se kaj hitro spomnili kakega svojega kolega, ki se že dolgo vede neskladno z interesom, ki mu ga narekuje umeščenost med druge; ki ob zavrnitvah morebitnih partnerjev
– če so volivci neke vrste partnerji – išče vzroke v njihovi moteni zaznavi, ne pri sebi; ki ga žene nezdrava, globoko zakoreninjena zamera, katere zagrešitelje poskuša kaznovati na družbi škodljive načine. In če še malo pomislimo, le kje v slovenskem javnem prostoru bi utegnili najti témo, zasidrano v dolgi zameri zaradi neke neozdravljive žrtvovanosti, ki jo poskušajo poklicni ohranjevalci prenesti na naslednje rodove s terapevtskim naukom, ki slovi po tem, da se terapija nikoli, res nikoli ne konča? V filozofiji ljubljanskih lacanovcev?
Po odgovoru, v katerem je Peterson razdelal že omenjeno človekovo nezmožnost ustvarjanja vrednot iz nič, se je za konec lotil še problema, katera je prava mera »pošastnosti«, torej delovanja, ki krši okvire človekove »persone«, njegove privzete, drugim všečne vloge. Odgovor, pravi Peterson, je neke vrste zlata sredina: ne dovoli, da drugi hodijo po tebi, sicer pa se zavedaj, da je ohranjanje persone znak pripravljenosti priti drugim naproti, tako v bežnem kakor v intimnejšem sporazumevanju. A tudi v ohranjanju persone se da iti predaleč, primer česar je za Petersona kanadski predsednik vlade Justin Trudeau – človek, ki ga je ena sama persona, ena sama sladkobna vljudnost, uglajeno obnašanje in lep videz, ki pa kakor da se ne bi zavedal mnogih pošastnih vidikov lastnega delovanja. Petersonovi slovenski soobedovalci so se gotovo strinjali, da nočejo biti takšni kakor Justin Trudeau.