Delovni terapevti so pomemben del oskrbe starejših
Kakovostna starost Od 19. stoletja je jasno, da dobro odmerjeno delo koristi Denis Kamnar
Za kakovostno oskrbo okoli 21.300 stanovalcev domov za starejše bi po ocenah potrebovali 450 delovnih terapevtov, zdaj pa jih je le 150. »V resnici potrebujemo še več ljudi tega profila, ker je delovni terapevt enako pomemben tudi za starejše, ki so v domači oskrbi,« pravi Denis Kamnar, predsednica sekcije delovnih terapevtov socialnih zavodov pri zbornici delovnih terapevtov in doda: »Življenje starejših je kvalitetno takrat, ko jim je lepo.«
Simona Fajfar
Kot delovna terapevtka v škofjeloškem centru slepih, slabovidnih in starejših občasno priskoči na pomoč sodelavcem, ki izvajajo pomoč na domu: »Ko pridemo k starejšemu na dom, je prvo, kar naredimo, ureditev varnega domačega okolja.« Človeku, ki je v letih in se običajno slabše giblje, slabše vidi in slabše sliši, morda pa tudi okreva po poškodbi, najprej pomagajo tako, da iz bivalnega okolja odstranijo vse nevarnosti, zaradi katerih bi lahko padel in se poškodoval, kot so preproge in pragovi. »Tu in tam priskrbimo kakšen pripomoček za lažje obuvanje nogavic, poskrbimo za dodatno luč, predlagamo ročaje in druga oprijemala, protizdrsne podloge, predlagamo, kako prilagoditi straniščno školjko, banjo ali jo celo zamenjati s pohodnim tušem,« razlaga sogovornica.
S starejšim začnejo vaditi najbolj osnovne življenjske stvari, na primer, kako se obleči ali skopati, kako sesti na posteljo, da bo lažje vstati. »Če ima človek to znanje in podporo, lahko ostane dlje časa doma oziroma mu ni treba v dom. Živi pa še vedno kvalitetno.«
Aktivni v starosti
Delovni terapevti koncept kakovosti življenja povezujejo s posameznikovo dejavnostjo in dobrim počutjem. Kakovost življenja mu omogoča, da živi v svojem polnem potencialu kot človeško bitje. »Koncept kakovosti življenja je osnovno vodilo poslanstva delovne terapije,« pojasnjuje Denis Kamnar, ki razloži, da je temeljno poslanstvo delovne terapije ohranjanje in izboljševanje kakovosti telesnega in duševnega zdravja uporabnikov ob upoštevanju etičnih zakonitosti, ki so tesno povezane s humanim ravnanjem in moralno odgovornostjo.
Konkretno to pomeni, da se, ko v dom pride nov stanovalec, najprej sestane skupina, ki jo sestavljajo diplomirana medicinska sestra, socialni delavec, zdravnik, delovni terapevt in fizioterapevt. »V naše domove običajno prihajajo starejši, ki ne morejo biti več doma sami, kar pomeni, da so to oslabljeni in bolni ljudje,« pravi Kamnarjeva. Naredijo načrt, kako bi novincu pomagali, potem pa to uresničujejo s tedenskimi načrti. »Pomoč fizioterapevta ni dovolj,« poudarja. Po njenih besedah je pomembno, da se takrat, ko to potrebujemo, naučimo podrobnosti, kot je obračanje v postelji, vstajanje iz postelje ali pa, da čim dlje vztrajamo in sami hodimo na stranišče.
Delovni terapevt novemu stanovalcu tudi pomaga, da se vključi v skupine, ki se v domu ukvarjajo z različnimi dejavnostmi. Pri tem je ključno, da je dejavnost zanj zanimiva oziroma da se v njej najde. Zato so aktivnosti, ki jih uporabljajo delovni terapevti, zelo različne, pomembno pa je, da pritegnejo udeležence. »Pri nas je dobro sprejet žoga bend, ki vključuje tako socialni vidik kot ročni trening,« pravi sogovornica. Poudarja, da je enako pomemben kot telesna aktivnost tudi socialni vidik, torej druženje in sodelovanje stanovalcev doma.
Ko novinec usvoji svoj dnevni ritem, dobi občutek varnosti. S tem, ko so delovni terapevti ob njem in ga podpirajo, dobi občutek, da zmore. Običajno v domu kmalu zmore več, kot je zmogel, ko je bil sam doma. »Prednost domov za starejše je, da stanovalci pri nas niso le kratek čas, tako da lahko kakšen dan, ko se jim zaradi tega ali onega razloga ne ljubi, delovno terapijo izpustimo in nadaljujemo dan kasneje, ko so na to pripravljeni. Rehabilitacijski čas je v delovni terapiji domov za starejše neomejeno dolg,« pravi sogovornica, vendar doda: »Ko pa stanovalca spraviš na določen nivo, je pomembno ta nivo ohranjati.«
Nova področja delovne terapije
»Nekatera področja delovanja delovnih terapevtov so bolj opazna in prepoznavna, druga manj, tretja pa si šele utirajo pot ter čakajo na prepoznavanje potreb posameznikov v družbi, ozaveščanje in nenazadnje tudi na sistemiziranje novih delovnih mest predvsem pri delu na domu, v skupnosti in v gospodarstvu, kot je na primer ergonomsko oblikovanje delovnega mesta in z njim povezano preprečevanje mišično-skeletnih obolenj,« pojasnjuje dr. Katarina Galof, predsednica zbornice delovnih terapevtov.
Kot razloži, je delovni terapevt zdravstveni delavec, ki obravnava posameznike, katerih vsakodnevno življenje je ovirano, omejeno ali oteženo zaradi posledic poškodb, starosti, bolezni, motenj v duševnem ali telesnem razvoju. »Ljudem pomagamo predvsem z uporabo terapevtskih metod in tehnik oziroma aktivnosti ali širše gledano 'dela'. Raznolike aktivnosti delovni terapevt uporabi tako, da z njimi vzpostavlja, izboljšuje in vzdržuje čim bolj samostojno delovanje oseb, ki jih obravnava.«
Dejavnost je lahko učenje in samostojno izvajanje posamezne veščine, kot so trening pisanja, uporaba ročne proteze, trening spretnosti za samostojno izvajanje vsakodnevnih aktivnosti, izdelava in učenje uporabe pripomočkov in opornic. Lahko pa pomeni učenje zahtevnejših in bolj zapletenih dejavnosti, kot so učenje in uvedba delovnih navad, prilagajanje domačega in delovnega okolja spremenjenim funkcionalnim zmožnostim, vodenje gospodinjstva, skrb zase in za družino, ergonomsko prilagajanje okolja in podobno.
Katere aktivnosti delovni terapevt izbere in kako jih uporabi, je odvisno od posameznikovih potreb, od vrste bolezni, poškodb oziroma vrste in obsega prizadetosti. Deluje tudi preventivno in s svojimi pristopi pripomore k samostojnejšemu, varnejšemu in učinkovitejšemu delovanju ljudi, s tem pa vpliva na preprečevanje morebitnega poslabšanja njihovih poškodb ali bolezni.
Dobro odmerjeno delo za duševno zdravje
»Kdaj se je v slovenskem prostoru zaposlil prvi delovni terapevt, je težko reči. Vsekakor pa z gotovostjo lahko trdimo, da se je že v predprejšnjem stoletju v psihiatriji uveljavila zaposlitvena terapija,« pravi Galofova. Dr. Karel Bleiweis je leta 1878 v referatu z naslovom Blaznice (norišnice), kakršne morajo biti in kaj je njih namen opozoril, da za duševno zdravje ni nič boljšega kot dobro odmerjeno delo. »Od takrat lahko govorimo o tako imenovani zaposlitveni terapiji, potemtakem – ustrezno sodobnemu pojmovanju – delovni terapiji,« meni sogovornica.
V bolnišnicah so začeli zaposlovati kvalificirane delavce določenih poklicev, na primer mizarje, šivilje in obdelovalce kovin, za katere so zdravniki menili, da so v bolnišničnih ustanovah potrebni. Njihova naloga je bila zaposliti bolnike, saj je prevladovalo prepričanje, da vsako delo oziroma različne dejavnosti spodbudno vplivajo na možgansko aktivnost.
Prve delovne terapevte z ustrezno izobrazbo pa smo zaposlili leta 1966, saj so dve leti prej na ljubljanski zdravstveni fakulteti odprli oddelek za delovno terapijo. Prva generacija se je zaposlila na področju duševnega zdravja, v psihiatričnih bolnišnicah na Studencu in v Idriji, kamniškem zavodu za invalidno mladino, zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Vipavi, v varstveno- delovnem centru Ljubljana in na inštitutu za rehabilitacijo URI Soča. Kasneje so se ustrezno izšolani delovni terapevti začeli zaposlovati še na drugih področjih v zdravstvu in socialnem varstvu. V kliničnem centru se je prva delovna terapevtka zaposlila leta 1974, enoti doma upokojencev Center na Taboru in Poljanah pa sta delovnega terapevta dobili leta 1976. V pediatriji in osnovnem zdravstvenem varstvu so prve delovne terapevte sprejeli še nekoliko kasneje, leta 1985.
Prevelike obremenitve
»Delovni terapevti izvajajo program z namenskimi aktivnostmi, ki ima terapevtski cilj, kar pa ni materialni proizvod, ampak izboljšanje telesnih funkcij ali spretnosti,« dodaja Katarina Galof. Kot pravi, so ves ta čas morali nenehno dokazovati strokovnost in terapevtsko utemeljenost, kar jim je povzročalo težave, obenem pa jih je to strokovno kalilo, tako da je danes razvoj stroke povsem enakovreden z evropskim.
Morda je v tem tudi razlog, da po sedanjih standardih in normativih en delovni terapevt obravnava približno 150 stanovalcev domov za starejše. Toda koristi delovne terapije bi bile veliko večje, če bi bilo delovnih terapevtov več in bi eden obravnaval od 50 do 70 stanovalcev. »Delovni terapevti smo ljudje, ki imamo radi ljudi in se nas ne ustavi zlahka,« pravi Denis Kamnar, »toda ne glede na to so sedanje obremenitve prevelike. Če hočemo zagotoviti kakovostno življenje stanovalcev, potrebujemo ne samo po domovih, ampak tudi v timih, ki skrbijo oziroma bodo skrbeli za oskrbo starejših na domu, več delovnih terapevtov.«
Na ministrstvu za zdravje se dogovarjajo o postopnem povečevanju njihovega števila, tako da bi se v prihodnjih petih letih zaposlilo dodatnih 150 delovnih terapevtov, v nadaljnjih petih letih pa še enkrat toliko, pravi Denis Kamnar.
Poudarja še, da bo treba urediti tudi spodobno plačilo. Pri zadnjem dvigu plač v zdravstvu so jih skupaj s fizioterapevti izpustili, tako da zaostajajo za kolegi iz primerljivih zdravstvenih poklicev celo za šest plačnih razredov.
• Že v 19. stoletju so začeli delo uporabljati v terapevtske namene.
• Prve delovne terapevte smo zaposlili leta 1966.
• Razvoj stroke je danes povsem enakovreden z evropskim.
Za kakovostno oskrbo okoli 21.300 stanovalcev domov za starejše bi potrebovali 450 delovnih terapevtov. Zdaj jih je 150.
Če hočemo zagotoviti kakovostno življenje stanovalcev, potrebujemo ne samo po domovih, ampak tudi v timih, ki skrbijo oziroma bodo skrbeli za oskrbo starejših na domu, več delovnih terapevtov.