Samobitnost, zavezništvo in prijateljstvo žensk
Márta Mészáros V Slovenski kinoteki se bo danes začela retrospektiva desetih filmov legende madžarskega filma
»Neodvisna ženska, ki se znajde v okoliščinah, v katerih mora sama sprejemati odločitve, je osrednji lik vseh filmov, ki sem jih do zdaj posnela,« je dejala madžarska režiserka Márta Mészáros. V Slovenski kinoteki se bo danes začela retrospektiva njenih igranih celovečercev.
Leta 1931 je bila rojena v Budimpešti, toda njen oče, avantgardni kipar László Mészáros, je družino na begu pred fašizmom preselil v Kirgizijo, kjer je bil ob izbruhu druge svetovne vojne žrtev Stalinovih čistk. Márta Mészáros je kmalu zatem izgubila še mamo. Na Madžarsko se je vrnila šele po bivanju v sovjetski sirotišnici. Po koncu študija na Vseruskem državnem inštitutu za kinematografijo S. A. Gerasimova (VGIK) v Moskvi je prvih deset let snemala za Obzorniški studio v Budimpešti in Romuniji ter posnela več kot trideset dokumentarcev, obzornikov, izobraževalnih filmov, v katerih se je posvečala predvsem vsakdanjiku žensk, delavk, učiteljic in mam samohranilk.
Konec petdesetih let se je pridružila osrednjemu madžarskemu filmskemu studiu Mafilm in Skupini 4, nato pa leta 1968 s filmom Dekle prešla na igrane celovečerce. Svoje nezavidljive življenjske izkušnje je prelila v številne like, atmosfere in zgodbe svojih filmov, ki se večinoma posvečajo prav prikazovanju življenja žensk, ter zasedla mesto ene od najpomembnejših vzhodnoevropskih in svetovnih avtoric ter pionirk zgodovine filma.
Filmska kritičarka in sodelavka revije Ekran Anja Banko je poudarila, da je Márta Mészáros avtorica, ki je z izjemno voljo do ustvarjanja izoblikovala obsežen in celovit filmski opus; »ta se kaže kot trdno osrediščena variacija motivov samobitnosti, zavezništva in medgeneracijskega prijateljstva žensk. Marta Mészáros se je zapisala v zgodovino kot prva režiserka, ki je na Berlinalu dobila zlatega medveda za film Posvojitev iz leta 1975. Večkrat oklicana za vzhodnoevropsko Agnès Varda, je režiserka s francosko novovalovko tudi prijateljevala ter se iz 'provokativne' pozicije ženskega pogleda poleg Věre Chytilove, Larise Šepitko, Kire Muratove, Agnieszke Holland in nekaterih drugih vzpostavila kot samosvoja umetnica v izrazito moški družbi nacionalnih filmskih gibanj.«
Sovražim moč, vsakršno moč
Anja Banko je dodala, da Marta Mészáros v svojih filmih vzpostavlja ženske zgodbe s perspektive protagonistk, ki so globoko osamljene, večkrat brez staršev in družine, izkoreninjene, prepuščene same sebi, »vendar niso žrtve – v svoji odločnosti, brezkompromisnosti in pogosto redkobesednosti lahko delujejo celo hladno in neprijetno«. Pri tem pogosto uporablja bližnji in srednji plan, »njene protagonistke skoraj nikoli ne umaknejo pogleda, sledijo svojim željam po svobodi, neodvisnosti in ljubezni, pri čemer režiserka pogosto prikazuje tudi željo po seksualnem užitku, ki v filmu le redko najde mesto. Čeprav se nikoli ni izrekla za feministko, njeni filmi razkrivajo hipokrizijo in prikažejo trdovratno zakoreninjen patriarhat v madžarski družbi.« Režiserka
je dejala, da je o ženskah vedela »veliko več kot o moških. Moški me vznemirjajo, do njih držim distanco, saj je videti, da je njihovo glavno gonilo, njihova najpomembnejša motivacija, da dobijo moč nad ženskami. Sovražim moč, vsakršno moč. Moški pa je lačen moči.«
Ob tem je treba izpostaviti filmski prijem, ki avtoričin izraz, zakoreninjen v dokumentarističnem pristopu, prav tako ključno definira, je poudarila Anja Banko – za
Njene protagonistke skoraj ne umaknejo pogleda, sledijo svojim željam po svobodi, neodvisnosti in ljubezni, pri čemer režiserka pogosto prikazuje tudi željo po seksualnem užitku.
Anja Banko
mrznjen fotogram ( freeze frame) namreč zaključi skorajda vsak njen film. »Toda rahlo zabrisana podoba človeka v premikanju ne nakazuje pomirljivega zaključka. Pravzaprav se na koncu nič ne postavi na svoje mesto, nihče ne prispe do konca ali izpolni svojih ciljev, želja. Kot v filmske pripovedi vstopamo precej in medias res, večkrat prek nekaj uvodnih totalov, ki vzpostavljajo življenjski prostor, največkrat industrijske komplekse v ozadju mesta, izstopamo iz pripovedi podobno iznenada, kot da skozi tropičje, zamolk, s predvidevanjem, da se bo zgodba nadaljevala po vzpostavljenih vzorcih. Marta Mészáros je do svojih protagonistov na ta način nepopustljiva, saj jih skozi težke situacije vodi večkrat in tako, da dodobra spoznamo njihove vzorce delovanja – katarze ali možnosti drugačnega jim avtorica skozi posredno razgrnitev sistemskega družbenega tkiva ne zagotavlja,« je dodala kritičarka.
Osebno je politično – in obratno
Márta Mészáros skozi vlogo in položaj ženske kritično obravnava vprašanje moči, družbene hierarhije in madžarske politične klime, v zadnjem delu avtoričinega opusa pa zgodovina po besedah Anje Banko postane izhodiščna platforma za raziskovanje intimnega in družbenega spomina, »z odprtjem arhivov in razpadanjem političnih tabujev se končno lahko loti tem, ki si jih je od nekdaj želela prikazati«.
Ob tem se omenjeni dokumentaristični slog »kaže v podtonu njenih podob in daje občutek, da je gledalec le muha na steni, detajli pokrajine in ljudi pa iz ozadja filmskega polja nenehno definirajo in dodatno opomenjajo protagoniste. Ti bijejo družbene boje iz polja lastne intime, kar bi pri Marti Mészáros lahko definirali s parolo osebno je politično in politično je osebno. Njeni filmi so intimne črtice, preproste zgodbe vsakdana neke tovarniške delavke, ki išče svobodo, pripadnost, ljubezen. Ta je – kot pojejo mladi beatniki v režiserkinem gotovo najbolj eksperimentalnem glasbenem filmu Ne jokajte, lepa dekleta! – nujna kot voda in zrak. A preprostost zgodb ne pomeni, da so banalne: Marta Mészáros je abstraktna slikarka, ki protagoniste s filmsko kamero postavi v skorajda laboratorijsko okolje, v katerem preizkuša čustva in verjetnost njihovih usod skozi prevpraševanje spola, sekusalnosti, ideologije, zgodovine in nacionalnosti.«
Režiserka je do zadnjega filma leta 2017 posnela trideset igranih celovečercev in številne dokumentarne filme. V Slovenski kinoteki se bo v okviru retrospektive (v sodelovanju s filmskim festivalom Kino Otok – Isola Cinema) do konca meseca zvrstilo deset igranih celovečercev.
Čeprav se ni izrekla za feministko, filmi Márte Mészáros razkrivajo hipokrizijo in prikažejo trdovratno zakoreninjen patriarhat v madžarski družbi.
Anja Banko
Prvi bo – nocoj – na sporedu avtoričin prvenec Dekle, v katerem se mlada tekstilna delavka Erzsi iz sirotišnice v Budimpešti, kjer je odraščala, odpravi na podeželje, da bi obiskala mamo. Ženski se srečata, a zaradi izrazito različnih pogledov na svet in svojo vlogo v družbi že drugič postaneta neznanki. »Neverjetno lahkoten film (glede na težo tematike) je osvobajajoč in samosvoj portret prav takega dekleta in režiserkin prvenec ter prvi film režiserke na Madžarskem,« so zapisali v Kinoteki. Dekletu bodo sledili filmi Ne jokajte, lepa dekleta!, Posvojitev, Devet mesecev, Ženski, Kakor doma, Dediščina, Dnevnik za moje otroke Dnevnik za moje ljubezni ter Dnevnik za očeta in mamo.