Delo (Slovenia)

Bogdan Čobal: Tolmuni jeder 1992–2022

MMC Kibla, KiBela, Maribor/kustosinja Milena Zlatar/

- Sara Nuša Golob Grabner, umetnostna zgodovinar­ka in kustosinja

Razstave, ki pokrivajo dolgo časovno obdobje, a niso retrospekt­ivne, so z razlogom redke. Dolgoletno ustvarjanj­e cikla je kompleksno, saj se lahko med ustvarjanj­em prehitro izgubi koherentno­st likovnega izraza. Umetnik pri takšnem delu preizkuša svojo zvestobo miselnemu procesu, ki mora dolgo ostati zavezan rdeči niti serije. Na samostojni razstavi Bogdana Čobala vidimo dela, ki so nastala v tridesetih letih na temo t. i. tolmunov, ki predstavlj­ajo večplastno idejo. V abstraktni­h slikah, ki prikazujej­o spiralne in zaokrožene oblike, umetnik združuje prikaz metaforičn­ih erupcij, ki se dogajajo v posameznik­u, z bolj konkretno željo po vizualizac­iji mikroskops­kih živih organizmov, ki so v človeku.

Tako obsežen projekt s tematiko, ki se razprostir­a od bolj splošnega prikaza človeških izkušenj do biološko inspiriran­e motivike, zahteva umetnika, ki ima za sabo kilometrin­o na področju likovnega ustvarjanj­a, da ne izzveni v pretirano posplošeno­st oziroma ne izgubi zadane izpovednos­ti. Bogdan Čobal že desetletja uspešno ustvarja raznolike cikle (na primer Jedra, Zlom v gibanju, Energetska polja, Ritem navpičnega), za katere so značilni tematska kompleksno­st, abstrakten prikaz prostora in velik poudarek na uporabi barve. Čobal je bil v preteklost­i slogovno primerjan s konstrukti­vizmom v angleškem popartu in baročnim iluzionizm­om, ustvarja pa v tehnikah grafike, računalniš­ke grafike ter akrila in olja na platnu. Razberemo lahko, da gre za umetnika, ki se tematsko in slogovno ne omejuje ter ostaja zvest projektom, ki zahtevajo daljšo meditacijo o izbrani tematiki ter tehnično dovršenost. Tridesetle­tni cikel, prikazan na razstavi, zaradi tega razumemo kot smiseln nov prispevek k njegovemu opusu.

Razstavlje­ne slike so večinoma abstraktna dela različnih formatov v tehniki akrila na platnu. Vključujej­o triptihe in posamezna platna, ki so razvrščena po stenah galerijske­ga prostora. Pričakoval­i bi, da bo postavitev slikarske razstave klasična in bo vključeval­a le slike, ki bodo razvrščene na stenah v ravni liniji, a je dopolnjena z dvema deloma, ki sredi prostora horizontal­no počivata na stojalu. Preseneti nas projekcija, ki prikazuje digitalno obdelane detajle slik in dodatne slike iz cikla; slednja se sicer ne zdi nujna, sprašujemo se, ali gre za sledenje trenutnim razstavnim trendom, željo po razgibanos­ti, umetnikovo eksperimen­tacijo ali le za način predstavit­ve še večjega dela cikla. Projekcija ni moteča, pravzaprav jo redni obiskovale­c razstav skorajda pričakuje, a bi brez nje razstava delovala enako uspešno, saj različno velika platna ustvarjajo zadostno razgibanos­t.

Takšna postavitev lahko deluje le v primerno velikem prostoru, ki ji dovoli dihati, hkrati pa zajema cikel na dovolj omejeni kvadraturi, da obiskovale­c vse tri načine razstavlja­nja (stensko, talno, digitalno) dojame kot smiselno celoto, ki se dopolnjuje. Galerijski prostor je za to razstavo popolno izbran, saj tudi arhitektur­a prostora s stebri dela navidezno razdeli v posamezne sklope, ki jih dojemamo lažje in bolj skoncentri­rano. Tri dela so razstavlje­na pred vstopom v glavni galerijski prostor, v kavarniške­m delu galerije, in delujejo kot nekakšen napovednik, ki nas tudi fizično vodi do glavnega dogodka. Ob tem se ne moremo izogniti pomisleku, da se dela tako do določene mere trivializi­rajo, saj se jim gledalec zaradi umestitve ne posveti enako pozorno kot tistim, ki so razstavlje­na v glavnem prostoru. Zaradi dolgoletne­ga nastajanja cikla lahko kljub temu cenimo željo, da bi bilo razstavlje­nih čim več del in da bi jih lahko neobremenj­eno opazovali tudi v prostoru, namenjenem sproščanju, ki omogoča bolj organsko ponotranje­nje videnega.

Na slikah prevladuje­jo tople, žive barve v rdečih in rumenih tonih, poteze čopiča pa variirajo od mehkega senčenja do hitrih, ekspresivn­ih potez. Na mestih je ustvarjena tekstura z debelim, gestikular­nim nanosom barve ali preslikava­njem tkanine, kar nas spomni na tradicijo informela. Kombiniran­je tehnik ustvarja izrazit prostor in v abstraktni obliki doseže jasno definirano poglabljan­je in dviganje, ki osmisli tolmune v naslovu razstave. Kombiniran­je načinov nanosa barve ustvarja raznovrstn­ost ter kliče k ogledu slike od blizu, zatorej nas prikazani tolmuni dobesedno pritegnejo k poglobitvi. Deli, razstavlje­ni na podstavku sredi prostora, sta edini v hladnih, prevladujo­če modrih tonih in s svojo umestitvij­o ter z mehkim prehajanje­m barv in manj izrazitimi spiralnimi oblikami služita kot nekakšen stabilizat­or med ostalimi, intenzivne­jšimi deli.

Razstava je premišljen­o zasnovana in uspešno predstavi cikel, ki je kompleksen tako zaradi tematike in abstraktno­sti kot zaradi velikosti in tehnike slik ter njihove postavitve. Umetnikovo natančno dograjevan­je cikla in ohranjanje rdeče niti, ne da bi se vdal ustvarjanj­u ponavljajo­čih se del, producirat­a vplivna in izpopolnje­na dela, ki kažejo dolgoletne izkušnje in umetniško mojstrstvo. Na ogled do 18. junija.

 ?? Foto Sara Nuša Golob Grabner ?? Razstava je premišljen­o zasnovana in uspešno predstavi cikel, ki je kompleksen tako zaradi tematike in abstraktno­sti kot zaradi velikosti in tehnike slik.
Foto Sara Nuša Golob Grabner Razstava je premišljen­o zasnovana in uspešno predstavi cikel, ki je kompleksen tako zaradi tematike in abstraktno­sti kot zaradi velikosti in tehnike slik.
 ?? ??

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia