Alpinistični dnevnik

Kruh, salama, čebula in mleko, dobre pol ure ogrevanja po melišču in že smo na Zgornjih Ravneh. Igor se je odpravil po poti na Grintovec, midva pa v steber. Hitro sva bila v votlini. Nekoliko sva posedela na lepi travi, ki prerašča polico, nato pa krenila naprej. Mastna prečka pod stropom votline in za njo strma zajeda. Na levi se mi zdi lažje, zato obrnem tja, toda že po nekaj metrih raje neham, ker je zajeda trda, tu pa se vse kruši. Tone pride za mano, namesto da bi prečil v levo, gre po zajedi naprej. Kar hitro mu gre, čeprav ni lahko. »Varujem, pojdi!« »Grem! Potegni!« O, saj gre. Strmo je res, toda oprimki so dobri, čeprav majhni. Nad mano se bohotijo previsi, zato morava na levo in po razu navzgor.

Tu je precej lažje, hitro sva na polici. Na društvu so nama pravili o nekem kaminu, ki ga vidiva na levi, toda, ker je tako črn, nama prav nič ne diši. Zato greva po polici malo na desno in si ogledujeva pot okrog vogala. No, to bo pa šlo. Tamle je previs, ki se mu bo dalo ogniti na levi, naprej pa ne vidiva. Nad polico zabijeva klin za »štant«, toda ne drži posebno, zato zabijeva še enega in Tone se priveže, saj sem sedaj jaz na vrsti. Vrsta poči drži naravnost navzgor in kar hitro gre, malo si pomagam oporno, prečim v levo okrog prvega previsa in zopet nazaj nad njega. Naprej je poč nekam čudna, nič ni za prijeti, zato prečim po gladkih platah v desno in poskušam naravnost navzgor. Ne, tu ne bo šlo. Korak nazaj moram in dobro bi bilo, da bi kaj zabil, saj se komaj še držim na teh platah. Iščem, iščem, a razpok ni. Vzamem najkrajši klin in ga hočem zabiti, pa uspem le za dober centimeter. No ja, toliko pa še drži, da si nekoliko oddahnem. Na levi strani zagledam lusko, ki štrli od stene, toda vse je previsno. Ne dosežem je, malo prestopim na levo, kot po jajcih, pomagam si še s tegom, še malo, jo že imam, ali bo držalo? Mora. »Pazi!« Stegnem se še z levo roko in objamem lusko, z nogami pa zabingljam v prazno. Na levi strani luske je poč, vanjo moram. Malo zaniham in počasi mi uspe, ravno toliko je široka, da ležem vanjo počez. »Konec vrvi!« »Kar odpravi se, malo moram še naprej!« Nad počjo je krasno stojišče, zabijem klin in gremo. Tudi Tone je kar močno prisopihal do mene. To je bil najlepši raztežaj, kar sva jih preplezala. Zopet gre Tone naprej, sedaj gre lažje. Spodaj na plazu opaziva ljudi, ki naju opazujejo, kar nama nič ne ugaja. Vrv sproži za glavo velik kamen, ki pade naravnost na pesek pod steno. V »Našem alpinizmu« bi pisalo »skrajno izpostavljeno«, saj je res precej, spodaj pa naju opozarjajo, naj ne podreva Grintovca. Še raztežaj v šlingah in zunaj sva, naravnost na vrhu stebra. Stisk roke, pa tudi jabolko se pošteno prileže.

Po Grintovčevi polici nadaljujeva v Dolško škrbino, tu pospraviva »cvovlje« in nadaljujeva na Grintovec. Tam se dobiva z Igorjem, malo poležimo na toplem soncu, nato pa je treba navzdol. Tako zadovoljna s turo še nikoli nisva bila, saj je bila najbrž najina najtežja. Pri koči pojeva, stečeva še do koles, nato pa k moji stari mami na potico in mleko. Po klancih je res užitek voziti. Tedaj pa resk, Tone leži na tleh. Ravno sva rezala ovinek, ko je nasproti pripeljal avto, Tone se je hitro umaknil, pri tem pa zavozil na pesek in padel. Hitro ga poberem, nekam pijan je in čisto zmešano nekaj momlja, glava pa je vsa krvava. Domačini na Fužinah so ga natirali z arniko in počasi se je zavedel. Igor je medtem priskrbel avto, da so ga odpeljali v kranjsko ambulanto. Ko sva se tudi z Igorjem pripeljala v Kranj, so ga ravno izpustili iz ambulante z obvezano glavo.

12.–14. september, petek–nedelja Cmir, Triglav

Z Igorjem zopet štopava pri »Bekselnu«. Po etapah kar hitro prideva na Jesenice, tu pa se najina sreča ustavi in morava na avtobus. Ko izstopiva na Dovjem, je že noč. Brez baterije se bolj loviva in pretipavava po Galerijah, kakor pa hodiva. Popoldne je skoraj deževalo, sedaj pa se že kažejo prve zvezde, kar naju lepo razveseli. V Aljaževem domu pojeva, še malo pogledava v Naš alpinizem, nato pa spat. Zjutraj sva že zgodaj pokonci, skoraj tema je še, ko prečiva strugo Bistrice in se vzpenjava skozi grmovje proti Cmiru. Izbrala sva zahodni steber Cmira.

Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika (samozaložba PD Kranj) lahko za 19,90 evra kupite na spletni strani prodaja.pdkranj.si, pri Planinski založbi ali v Slovenskem planinskem muzeju. V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.