Staro mesto

»Gremo na staro mesto,« mi je rekla Ivana, ko sem jo vprašala, kam bodo šli na morje. Stanovali bodo sicer v drugem hotelu, ker so v tistem, kjer so običajno, vse sobe zasedene, a se »staremu mestu« niti po 15 letih ni pripravljena odreči, kot da obstaja še nekaj, česar tam še ni odkrila in kar jo bo morda prav to poletje presenetilo in ga bo vzljubila še bolj.

Ko sem opazovala, kako se ji oči svetijo od navdušenja, sem se spraševala, zakaj se tako radi vračamo v kraje, v katerih smo že bili. Morda spričo istega razloga, zaradi katerega z večjim navdušenjem poslušamo glasbo, ki jo že poznamo, kot nekaj povsem novega? Morda zato, ker nam prihod na »staro mesto« vsakič odkrije »vrzeli« v percepciji in spominu, ko dojamemo, da smo si zapomnili, da je naša priljubljena klopca zelena, medtem ko je v resnici rdeča, kar nas hkrati presune in razveseli? Morda zato, ker imamo raje prepoznavanje kot spoznavanje in se neizmerno razveselimo, ko na obali srečamo istega barbo, kako vedno na enak način ponuja travarico in domači sir? Ali preprosto le zato, ker vsakič, ko vzljubimo skalo, borovec, leseno barko ali kamnito hiško, tam ostane delček duše, po katerega se moramo vrniti, ne glede na to, da bomo tam znova pustili delček sebe, s seboj pa odnesli še več barv, vonjav in obrisov tega »starega mesta«. Vznemirljivo je spoznavati nova mesta, se kopati v neznanih morjih, obiskovati muzeje in galerije. Vendar se ne more nič od tega primerjati s trenutkom, ko stopimo v lastno sled, ki je ostala od prejšnjega poletja. Ko na plaži položimo obraz v topel pesek, v katerem smo lani pustili sanje. Ali ko sedemo v senco in začutimo isti vonj pogovora, ki smo ga pred letom ali dvema imeli sami s seboj, ko smo opazovali mesec. Ne tistega bleščečega tam zgoraj, temveč tistega drhtečega na površju mirnega morja. Tistega, ki ga vsakič spravimo v nahrbtnik in ga nosimo s seboj, do takrat, ko se znova vrnemo na staro mesto.