Pot domov, portret športnika na razpotju
Zgodba o odločitvi Jure Zdovc in Miha Žibrat v celovečernem filmu razkrivata ozadje košarkarskega EP 1991
Splošno znano je, da je bil 28. junij 1991 pomemben mejnik pri osamosvajanju Slovenije. Takrat se je Jure Zdovc zaradi začetka agresije na našo državo odločil, da ne bo več branil barv jugoslovanske košarkarske reprezentance na evropskem prvenstvu (EP) v Rimu. Odločitev je razkril selektorju Dušanu Ivkoviću pred polfinalno tekmo s Francijo, njegovo vrnitev in okoliščine prelomnega trenutka pa je zajel igrano-dokumentarni celovečerni film Pot domov, ki so ga včeraj premierno predstavili.
Pot domov je portret vrhunskega košarkarja, ki se je ob začetku osamosvojitvene vojne znašel na življenjskem razpotju. Odločiti se je moral, ali bo prisluhnil domoljubnemu utripu srca in pozivu Športne zveze Slovenije, naj se vrne iz Italije, ali pa upošteval svoj tekmovalni nagon. Z jugoslovansko izbrano vrsto je namreč uresničil otroške sanje, osvojil srebrno kolajno na olimpijskih igrah leta 1988 v Seulu ter zlato na evropskem prvenstvu leta 1989 in svetovnem prvenstvu leta 1990, vrata do novega uspeha v Rimu so bila na stežaj odprta. Tudi v moštvu ni imel zgolj soigralcev, temveč tudi prijatelje, s katerimi je do danes ohranil pristne vezi. Doma sta ga čakali žena Irena in starejša hči Aljana, o katerih ni slutil, do kdaj bosta na varnem, sprva ni niti vedel, kako bo lahko prišel do njiju. Meja med Italijo in Jugoslavijo je bila namreč zaprta, potniške povezave pretrgane.
Na dan polfinala EP je bil na prvi strani Dela naslov z ogromnimi črkami Vojna proti Sloveniji: sto mrtvih in ranjenih, v športni rubriki pa je izšla kolumna Kako naj razumejo, za koga se borijo. Njen avtor je bil dolgoletni Delov novinar Stane Trbovc, ki je poročal iz Rima in je med vsesplošno zmedo poskusil Zdovcu olajšati razmišljanje. Ivković je ob njegovem obisku v reprezentančnem hotelu vzrojil, pokazal mu je vrata ob plazu kletvic in zmerljivk, med katerimi sta bili izdajalec in saboter med blažjimi. Toda njegov izbruh je le prilil olja na ogenj nacionalnih strasti, po katerem je bila odločitev še za odtenek lažja.
Še enkrat po poti spominov
Zdovc je zadnjič oblekel jugoslovanski dres 26. junija 1991 proti Bolgariji, nato pa iz osame spremljal polfinalno zmago nad Francijo (97: 76) in finalno nad Italijo (88: 73). Po razpletu je prisedel v avtomobil RTV Slovenija, v katerem so ga čakali Stane Trbovc ter televizijska reporterja Miha Žibrat in Peter Vilfan. Slednja sta tik pred tem končala prenos dvoboja za zlato kolajno, ki ga v Sloveniji sploh niso predvajali.
Skupaj so se odpravili na pot in na prehodu Lipica prevozili mejo kljub opozorilu italijanskega policista, kaj vse da se dogaja na drugi strani. Na slovenskih tleh so nadaljevali po razbrazdani cesti, ki so jo poškodovali tanki jugoslovanske armade, in se med ugibanjem, kakšna nevarnost bi jim lahko grozila za ovinkom, previdno bližali Ljubljani. Ko so zagledali prve borce teritorialne obrambe, so vedeli, da so doma.
Novi film postavlja v ospredje Jureta Zdovca in Miho Žibrata, ki sta se še enkrat odpravila po poti spominov. Z njima so jih obujali Dino Rađa, Toni Kukoč, Žarko Paspalj in lani umrli Dušan Ivković iz rimskega moštva, z drugega zornega kota pa Božidar Maljković, Zmago Sagadin, Janez Drvarič, prijatelji in sorodniki. Žibrat na žalost ni dočakal premiere, prejšnji teden se je poslovil za vedno.
• Jure Zdovc je zadnjič igral za Jugoslavijo 26. junija 1991 proti Bolgariji.
• Celovečerni film je nastal po scenariju in režiji Aleša Žemlje.
• Za produkcijo je poskrbel Art 7 Video v koprodukciji z RTV Slovenija.