Tragikomični poskusi estetizacije vojne
Estetizacija politike in politizacija estetike nista nova pojma, poznamo ju že iz antike, podobno velja tudi za estetizacijo vojne, v kateri tovrstne tendence lahko zasledimo že pri Homerju. Vojne in osvajanja se je neredko predstavljalo ne le kot junaško epopejo, temveč tudi kot vznemirljivo pustolovščino, proces (samo)očiščenja in ultimativen samopotrditveni akt. Filozof, pisec in diplomat Joseph de Maistre je vojno označil kot žlahtno esenco, puščanje krvi omogoča ozdravitev dekadentne družbe, je hkrati nekakšen eliksir in klistir, ki zagotavlja preporod.
Tudi pozneje ni manjkalo apologetov vojne, prav nasprotno, tovrstne teze so se le še intenzivirale in ne redko dobile romantične ali megalomanske in celo pošastne razsežnosti. In to celo pri osebnostih, ki jim takšnih nagnjenj nikakor ne bi pripisali. Pesnik Guillaume Apollinaire je pisal o najintenzivnejših emocijah, ki jih sproža udeležba v vojni, celo pisatelj Antoine de Saint Exupéry, ki bi ga zelo težko uvrstili med vojne navdušence, je v vojaškem osvajanju videl »svojevrstno lepoto«. Futuristi so stavili na mladost, vitalnost, dinamiko in konflikt, iz katerega se porodi nov svet, kar je najbolje poosebljala vojna, v različnih izpeljavah so takšne principe uporabljali vsi trije totalitarni režimi preteklega stoletja. In še kdo.
Kaj bi lahko bile svetle in tudi estetske plati vojne? Neredki menijo, da gre za preseganje apatičnosti in banalnosti vsakdana, pojavijo se novi, bolj vzvišeni življenjski cilji, v ospredju sta bratstvo in kolektivnost, človek se znebi osredotočenosti nase, statičnosti in regresije, navsezadnje naj bi imel tudi adrenalinski elementarni boj za preživetje svoje čare. Neredko se takšen zanos kaže vse do bridkega konca, kar se je morda najevidentneje manifestiralo aprila 1945, ko se nemški generali razmišljali o vdaji in razglasitvi Berlina za odprto mesto, saj je bil boj vnaprej izgubljen, vendar je Hitler vztrajal pri velikem apokaliptičnem finalu, ki naj bi imel tudi nekakšne estetske kvalitete wagnerjanskega heroizma. Takšen zanos se je praviloma po vsaki vojni, pa najsi se je končala z zmago ali porazom, unesel, pravzaprav ga je nadomestilo zaklinjanje, da se kaj takšnega nikoli več ne sme ponoviti. In vendar se nato vedno znova ponavlja.
Ruski napad na Ukrajino prinaša v vsesplošni militarizaciji ruske družbe tudi ves nabor sredstev za nekakšno estetizacijo vojne. Svojevrstna »estetska« indoktrinacija poteka na vseh ravneh, pa najsi gre za malčke v vrtcih, ki pozirajo z znakom Z na prsih, strumno postrojene marše Mlade vojske ( juarmija) ter seveda klasične vojaške parade. Posebno poglavje so velike manifestacije in zleti, kjer se prepletajo udarni ritmi koračnic, mogočni vojaški orkestri in pevski zbori, pompozni bobnarji in trobentači, mlade gimnastičarke in plapolajoče zastave.
Ob vsem formalnem perfekcionizmu gre seveda tudi za določeno zadrego, predvsem glede nove ruske identitete. Rešitev so našli v popolni arbitrarnosti simbolov, carski dvoglavi orel, rdeča zvezda ter srp in kladivo se sicer ne zdijo prav kompatibilni, zato pa naj bi dokazovali tradicijo in kontinuiteto vojaške zgodovine, ključno z večnim bojem proti »fašizmu«.
Očitno imata takšna ikonografija in retorika ob vsesplošni cenzuri in drakonskih kaznih pri Rusih določen uspeh, neredki so prepričani, da gre za še eno veliko epopejo v njihovi slavni zgodovini. Res pa je doseg tudi omejen, nekateri odzivi so prav komični. Recimo ankete, ki jih mladi ruski youtuberji izvajajo na ulicah Moskve in Sankt Peterburga. Mimoidoči so v svojih izjavah najprej polni domoljubja in bojaželjnosti, brez pomišljanja bi za mater Rusijo žrtvovali tudi svoje življenje, ko pa jim – seveda je to zgolj fingirana gesta – ponudijo v podpis izjavo o vključitvi v vojsko in napotitvi v Ukrajino, se takoj obrnejo na petah in jo pobrišejo.
Gre pač za to, da so mladi Rusi v velikih urbanih središčih na zahodu države pravzaprav v podobnem položaju kot njihovi vrstniki na zahodu; vojno spremljajo zgolj kot distanciran in mediatiziran fenomen, ki se jih sploh ne tiče oziroma so prikrajšani zgolj za Macdonaldov hamburger, modne znamke in počitnice na Capriju. Kot kaže, vse več statističnih podatkov
Če je bilo v preteklosti še mogoče graditi mite o slavnih in brezmadežnih vojnih pohodih, je to v 21. stoletju postala popolna travestija.