Še vedno pričakujemo, da bodo ženske pele samo o hrepenenju po ljubezni
Se je s hrvaško glasbenico Saro Renar srečal v Zagrebu. Pogovarjala sta se o svobodi na odru, arhitekturi, algoritmih, mizoginiji, kapitalizmu, patriarhatu, feminizmu ... Torej o vsem, kar spremlja kariero mlade glasbenice z alternativne scene.
koraj vsaka pesem Sare Renar ima več različic. Včasih ima na nastopih ob sebi samo kitaro ali klavir, kdaj drugič celoten band in spet tretjič toliko elektronskih naprav, da navduši že s tem, kako ji uspe hkrati peti, upravljati inštrumente in se ob tem ne zaplesti med vse kable. Večkrat spreminja tudi ritem, pesmi krajša, podaljšuje ali jih med seboj kar preliva, prav tako se nenehno poigrava z različnimi glasovnimi barvami.
Enako se spreminja tudi ona. Ko se z njo pogovarjaš, dobiš občutek mirnosti, a na odru dobi njen pogled posebno osredotočenost, njen glas pa skoraj živalsko silo, ki lahko uniči vse pred seboj, vendar že kakšno pesem kasneje spet poje s spokojno milino.
»Da. Tako mora biti,« se nasmeje, nagne glavo in pogleda s strani. »Ljubim, ko sem na odru. Po eni strani je strah vzbujajoče, ker si v središču pozornosti, a je tudi zelo osvobajajoče. Veliko stvari lahko naredim ali povem, ki jih drugače v življenju nikoli ne morem. Več ko dam sebe, bolj sem krhka, toda hkrati tudi močna, saj nimam več česa skrivati.«
Ko jo povprašam, ali je vseeno bolj krha ali močna, za hip postane, nato pa odvrne z vso gotovostjo tega sveta: »Predvsem sem svobodna.« In se zadovoljno nasmehne, kot da podoživlja občutke z odra: »Ja, svobodna sem. Lep občutek je to.«
Ampak za vsako svobodo se je treba boriti, tudi tisto na odru. »Svobodo lahko občutiš samo s ponavljanjem in trdim delom. Ker samo s ponavljanjem dobiš gotovost o tehnični izvedbi. In ponavljati moraš toliko časa, da ti vse pride v podzavest, šele nato se lahko začneš igrati.«
Na dan koncerta ima vedno tremo, pravi celo, da je ves dan »v frki«. »Če sem povsem iskrena – preden grem na oder, moram šestdesetkrat na stranišče. In če nastopam na festivalu, nikoli ne morem poslušati izvajalca pred nami, saj se moram osredotočiti samo nase, predvsem pa nisem zmožna sprejemati novih informacij.« Toda k sreči vedno pride odrešenje: »Ko zaigram prvi ton na kitari. Takrat vse izgine.«
Glasba je njeno življenje in razlog, da ji ni treba vstajati ob šestih zjutraj, da bi za korist nekoga drugega delala nekaj, v kar ne verjame. Ampak tudi sledenje svojim sanjam ima svojo ceno. »Težko je, še posebno po pandemiji. Vse moram delati in vlagati sama. Nimam službenega računalnika ali mobitela, dohodki so nestalni, med korono jih sploh ni bilo.«
SVendar to ni samo njena zgodba, temveč zgodba celotne generacije. »Prešli smo v trideseta leta in vsi skupaj smo v kolektivni krizi. Kamorkoli se obrnem, vidim koga, ki nekaj zbira na kupček, ampak brez lažne skromnosti lahko trdim, da delamo dobro glasbo. Po svoje je ravno to najbolj obremenjujoče.« Prepričana je, da se bo nekaj moramo spremeniti, drugače bodo preživeli samo izrazito komercialni projekti ali umetniki z zelo močnim kapitalskim zaledjem. Kljub temu ne dviguje bele zastave, kvečjemu nasprotno. Ko jo spomnim, da je že pred desetimi leti, na začetku kariere, govorila, da želi biti samo glasbenica, odločno zatrdi: »Da, še vedno je tako!« Odgovor je kratek, vendar bistveno več pove z barvo glasu, v kateri ni niti malo prostora za obup. »Če hočeš nekaj delati dobro, moraš v to vložiti ves svoj čas in energijo. Saj sem tudi jaz začela z dvojno kariero in sem bila do petih popoldne arhitektka in nato zvečer glasbenica, toda v nekem trenutku sem skoraj umrla.«
Nekje je morala potegniti črto. »Vedela sem, da moram vsaj poskusiti z glasbeno kariero, drugače mi bo vse življenje žal. Še vedno se lahko vrnem med arhitekte, če kdaj ne bom več zmogla. Ne vem pa, kaj bi bilo, če bi se morala enako odločati zdaj med pandemijo.«
Kariera v arhitekturi je ni izpolnila, saj je počela bistveno bolj preproste stvari od vsega, kar se je učila na fakulteti. »Edini posel po gospodarski krizi je bila legalizacija črnih gradenj. Resda smo bili s kolegi veseli, da smo sploh imeli delo, a za to, da preračunavaš mere in volumen stavb, je dovolj tečaj, ne pa cel študij arhitekture.«
Kasneje se je zaposlila v biroju in delala pri nekaterih zanimivih projektih, vendar jo je začelo motiti, kako močno na arhitekturo vplivajo družbene smernice. »Če imamo probleme v družbi, se to neposredno pozna v arhitekturi. Ogromno je korupcije, gradi se samo tako in zato, da se pozida čim več kvadratnih metrov … Zavedam se krute realnosti, a še vedno mi je precej bližje utopični pristop, o katerem so nam predavali na fakulteti. Zato bi v arhitekturi – če bi ostala – verjetno šla v akademski svet. Za trg preprosto ne bi imela živcev.«
Družbene spremembe, ko je vse okoli nas samo še stvar trenutka in hitenja, že dolgo vplivajo tudi na glasbo. »Med pandemijo so dobila še večjo moč družbena omrežja. Publiko moraš pridobiti v petnajstih sekundah storyja na instagramu, toda jaz ustvarjam glasbo, ki je ne morem stlačiti v teh petnajst sekund.«
Čeprav ji takšen način ni všeč, se zaveda, da druge izbire nima. »Algoritem je neusmiljen. Če fotografiram naslovnico novega albuma, dobim 40 všečkov, če pa naredim selfi, jih takoj prileti 250. Mislim … ne vem …« išče besede s precej temnejšim izrazom, preden izreče bistveno: »To nima nobene zveze z glasbo.«
Vedno se zato sprašuje, kako dolgo še lahko igra to igro: »Nočem se prostituirati, a nekako moram priti do publike. Toda to ni zdravo. Za družbena omrežja porabim preveč časa. Snemati moram filmčke, jih urejati in potem objavljati. Za nič od tega ne morem koga najeti, da bi to delal namesto mene, saj nimam dovolj denarja, zato se samo vrtim v začaranem krogu.«
Družbena omrežja jo vse bolj odbijajo, saj so prepojena z negativno energijo in lažno realnostjo. »Vem, da spletni komentarji ne predstavljajo večine, vendar včasih res ne vem, zakaj ljudje mislijo, da se kot glasbenica zjutraj samo prebudim, gledam skozi okno in iščem navdih,« potarna. »Sem res lakomna, če hočem s koncertom zaslužiti tisoč evrov? Pravijo, da je to samo ura in pol dela, ampak nihče ne ve, da je pred tem še tonski preizkus, štiri ure potovanj, vsaj dvajset vaj pred koncertom in leta in leta ustvarjanja glasbe, pisanja besedil, snemanja plošč, treniranja glasu in inštrumentov.«
Zelo hitro je spoznala, da javnost še zdaleč ne bo ocenjevala samo njene glasbe, temveč predvsem njeno podobo. »Ženske temu pritisku nikjer ne moremo pobegniti. Še prodajalka mora biti našminkana, ker jo vsi gledajo, medtem ko moškega ne. Moškemu se vse oprosti, ženski pa takoj rečejo, da se je zapustila.«
Glasbenica si prav tako ne more privoščiti, da pride na oder opita ali okajena. Moški seveda lahko. »Ja, ker on je faca. Meni pa bi vsi očitali, da se sploh ne znam obnašati.«
Moč patriarhata je občutila tudi pri oblačenju. »Ko pomisliš, kaj vse počneš, ker hočeš ugajati družbenim pritiskom, šele spoznaš vso norost,« se jezi. »Sprva sem se podzavestno oblačila bolj zakrito, da bi v prvi plan potisnila glasbo. A ko sem se začela oblačiti bolj seksi, so se takoj oglasili drugi, zakaj prodajam svoje telo in ne glasbe.«
Ko opisuje vse te absurde, samo zmajuje z glavo: »Potrebovala sem kar nekaj let, da sem končno rekla – ne! Zakaj se vendar ne bi za koncert oblekla tako, kot je meni všeč?« Za nekaj trenutkov pomolči, preden pristavi z nasmeškom: »Zdaj sem svobodna tudi na tej ravni.«
Najtežje je bilo prva leta glasbene kariere, ko je še iskala svoje mesto pod soncem. »Ljudi ne moti samo tvoja podoba, ampak mislijo, da sem kot ženska tudi tehnično nepismena. Časi se k sreči spreminjajo, saj je vse več producentk, tonskih mojstric, inštrumentalistk … Gremo po principu dva koraka naprej, enega nazaj, toda vsaj nekam se premikamo.«
Z nasiljem nad ženskami in kapitalizmom obračunava ravno na zadnji plošči, ki nosi naslov Šuti i pjevaj. Očitno se je marsikdo prepoznal v njenih pesmih, kar je pokazal s sovražnimi spletnimi komentarji. »Pri vseh pesmih z albuma sem zato umaknila možnost komentiranja, saj se je nabralo preveč mizoginije in fašizma.«
Poudarja, da razume princip svobode govora, ampak nikdar ne bo dopustila, da bo njen youtube kanal postal prostor za širjenje sovraštva. »Razlika je med tem, da nekdo napiše, da mu moja pesem ni všeč, in tem, da pravi, da smo feministke grozne, ali da širi sovraštvo proti migrantom. Če kdo hoče izlivati žolč, tega pač ne bo počel na mojem dvorišču, še posebno ne brez imena in priimka. Brate, če že imaš mizogini izpad, potem vsaj stoj za svojimi besedami z imenom in priimkom, da vidimo, kdo si.«
Bizarno je, da z blokiranjem sovražnih komentarjev na koncu dela škodo predvsem sama sebi, saj algoritem na youtubu priporoča pesmi tudi glede na število komentarjev: »Ampak me prav malo briga!«
A toliko kot sovraštvu nasprotuje, ga po svoje tudi razume: »Ljudje potrebujejo odvod za nezadovoljstvo v službi in v medsebojnih odnosih. Lažje je poiskati zunanjega krivca kot se spopasti s problemi, zato tudi v glasbi nočejo družbenokritičnih tem. Kapitalizem je nova religija, to je večja dogma od krščanstva, islama ali česarkoli drugega. Toda evidentno je, da kot družba s
Rojena je na dan žena leta 1987. Njena mama je Dalmatinka, oče je bil Slovenec, Kraševec, iz vasi Štjak. Zbolel in umrl je, ko je snemala album
(2016), kar je zelo zaznamovalo njeno glasbo. Preostali njeni albumi so (2013), (2014) in (2021), večkrat je bila nominirana in prejela hrvaško glasbeno nagrado porin. Poleg solo kariere je del projekta Dimitrijević in je že nekajkrat nastopila v Sloveniji, naslednjič bo spet v začetku oktobra v Kinu Šiška. Precej pogosto hodi na proteste. Na protestu proti nekdanjemu zagrebškemu županu Milanu Bandiću (ker so zaradi bogatih investitorjev menjali zakonodajo) so jo priprli, a skupaj z njo so na policijsko postajo odpeljali toliko protestnikov, da v zaporu ni bilo več prostora. Pripor je zato preživela kar v policijski garderobi. kapitalizmom ne gremo v pravo smer. Ali sploh potrebujemo boljši dokaz, kot so podnebne spremembe?«
S toksično moškostjo je sicer obračunavala že na prvi plošči Djeca s pesmijo Altruizam. »V Večernjem listu so se celo spraševali, zakaj se skušam ukvarjati z družbenim angažmajem, če pa mi veliko bolj pristoji ljubezenska tematika,« podoživi staro kritiko in jo znova zelo počasi, skoraj po zlogih ponovi, nato pa z rahlim kremženjem pristavi: »Koliko vsega slabega je v teh besedah. Torej bi morala biti glasba samo moj modni dodatek?« Nato samo še razpne roke in se nejeverno razjezi: »Ljudje, o čem pravzaprav govorite?«
Očitno kot družba še vedno pričakujemo, da bodo ženske pele samo o hrepenenju po ljubezni ali obžalovanju, ko jo moški zapusti. »V resnici družba pričakuje samo eno – da ženska sploh ne razmišlja preveč. In če že poje, naj poje samo o ljubezni in kako gremo vsi na ples.«
Patriarhat tako ženski prepušča samo eno odgovornost – rojevanje otrok. »Nekoč so me že vprašali, kako bom uravnovesila kariero in družino, a sem jim odgovorila: Vprašajte enako tudi kolege glasbenike. Moških tega nihče ne vpraša, kot da je samoumevno, da pri glasbeniku doma vedno čaka ženska, ki vse skuha, očisti in vzgaja otroke, njen mož pa je velik umetnik.«
Ker hrvaško glasbo vsi povezujejo z vsem drugim, samo ne s prepevanjem o kapitalizmu in feminizmu, težje pride do nastopa v državah zunaj nekdanje Jugoslavije. »Ko rečem, da sem z Balkana, me vsi vprašajo, ali imam kakšno cigansko pesem ali sevdah. Tega pri meni pač ni,« se glasno nasmeje. »Saj ko zaigram in zapojem na koncertu, je vse super in me hvalijo, a najtežje je sploh dobiti priložnost za prvi koncert.«
Resda tudi v tujini iščejo glasbenike, ki prepevajo v jezikih malih narodov, vendar samo enega tipa. »Zahod ima do glasbe zelo kolonialen pristop – sprejemajo zgolj etno glasbenike, drugih ne. Prav zato je nekoga v Nemčiji težko prepričati, naj da priložnost tudi novemu valu iz nekdanje Jugoslavije,« razlaga in navrže še eno razliko: »Dominantne svetovne kulture so nam znane, zato poznamo kontekst kritične pesmi o angleški kraljici, oni pa prav nič ne vedo, o čem mi pojemo. Tudi če bi razumeli besedilo, ne bi vedeli, o čem govori.«
Povsem ji je tudi jasno, da bi njene pesmi bistveno večkrat predvajali na radiu, če bi bile bolj vesele in preproste, ampak za vedno bo ostala zvesta sami sebi. »To nisem jaz in proti sebi ne morem delati. Svoje glasbe gotovo ne bom spreminjala samo zato, da bi se prilagodila trgu.«
»Nekoč so me že vprašali, kako bom uravnovesila kariero in družino, a sem odgovorila: Vprašajte enako tudi kolege glasbenike. Moških tega nihče ne vpraša, kot da je samoumevno, da pri glasbeniku doma vedno čaka ženska, ki vse skuha, očisti in vzgaja otroke, njen mož pa je velik umetnik.«