Sedem minus
interesu velikih avtoritarnih ideologij je, da vzbujajo strah oziroma občutek neposrednega vdora in vladavine nekoga od zunaj, prave bolezni pa so zanje nadvse koristen material.« Zdi se, kot da avtorica teh vrstic, že dolgo pokojna Susan Sontag, opisuje naše obdobje. Zakaj je to slišati tako aktualno? Zakaj se na tem svetu nič ne spremeni, se morda vrtimo v krogu? Kitajci so čas, spremembe in zgodovino vedno videli kot spiralo, kar pomeni, da se vse vedno vrača na isto točko, dvignjeno eno raven više … ali spuščeno stopnico niže.
Vprašanje, s katerim se moramo danes ukvarjati, je, katera je tista točka, na kateri se bodo vsa prizadevanja, ki so bila usmerjena v izgradnjo, krepitev in ohranjanje demokracije, vrnila na točko, na kateri zmagujejo avtoritarizmi. In ali se z očitno vrnitvijo avtoritarnih državnikov, politikov in ideologij sploh lahko povzpnemo po tej spirali ali pa lahko po njej le še drsimo navzdol v neko novo obdobje primitivnega samožrtvovanja in otopelosti duha in uma?
Pred vsem tem pa se moramo čim prej vprašati, kaj smo se nasploh naučili od avtoritarnih voditeljev, pod katerimi smo še ne tako davno živeli ali pa se z njimi znova soočamo, zakaj ljudje privolijo vanje in jih v današnjih časih celo volijo, kako to, da smo se znašli na pragu takšnega obdobja, v katerem, kot je to napisala zgodovinarka in novinarka Anne Applebaum, »slabi fantje zmagujejo« in, kot se je pokazalo v številnih primerih, postajajo močnejši celo takrat, ko izgubljajo?
» VŽe dolgo ni bilo telefonskega pogovora, ki bi bil tako nevaren kot tisti, ki so ga objavili v sredo. Na eni strani telefonske linije je bil Vladimir Putin, na drugi Xi Jinping. Še nikoli do zdaj ni kitajski voditelj partije in države tako kot tokrat nedvoumno podprl ruskega predsednika. V središču Xijeve pozornosti niso bila nič več načela ozemeljske celovitosti in suverenosti vsake države, »naj bo ta velika ali majhna«, kot so do nedavnega poudarjali kitajski funkcionarji, temveč so se na prvo mesto prebili »ključni interesi« (v kitajskem jeziku so to »interesi v jedru«) dveh velikih sil, in to tisti, ki se nanašajo na imperialno suverenost in varnost.
Mar to pomeni, da je mogoče takrat, ko se naredi predstava o ogroženi varnosti katere od teh velikih sil, ozemeljsko celovitost okoliških držav potisniti povsem na obrobje? In kaj nasploh zanje pomeni »varnost«?
Xi v telefonskem pogovoru ni omenil besede »vojna«, kot da bi se strinjal s svojim ruskim »prijateljem brez meja«, da gre tukaj za »posebno vojaško operacijo«. Ni zahteval »prekinitve ognja«, kajti če ne gre za vojno, kaj naj bi pomenilo premirje. Vse, kar je bilo za Xija in Putina pomembno, je bilo to, da ko se bodo 28. junija sestali voditelji članic Nata, ne bi nikomur od njih padlo na pamet, da bi lahko z »ukrajinsko krizo« razdvojili os avtoritarizma, s katero sta očitno povezani Kitajska in Rusija, ki bosta storili vse, da bi z energetsko krizo, ki izvira iz ukrajinske drame, razdvojili Zahod. Natančneje – Evropsko unijo in Ameriko. Ta pogovor je bil del priprav na vrhunsko srečanje Bricsa – članice tega so poleg Rusije in Kitajske še Brazilija, Indija in Južna Afrika –, na katerem bodo tokrat razpravljali o možnosti širitve. Indikativno in