Manjkajo samo še vesoljci, ki bi osvojili Zemljo
pomembno: prvi kandidatki za članici sta Argentina in Indonezija.
KAJ JE TUKAJ POMEMBNO?
Sredin telefonski pogovor napoveduje, da bo poraz Rusije v Ukrajini težji, kot se je nekdaj zdelo. Anne Applebaum je ta teden poudarila, da ne gre »samo za zmago v vojni«. »Hitra zmaga [nad Putinom] bi v tej vojni pomenila veliko spremembo,« je dejala in to bi bilo dobro ne samo za Ukrajino, ampak tudi za Belorusijo, navsezadnje pa tudi za samo Rusijo, ker bi se pokazala ne le šibkost ruske vojske, temveč tudi praznina Putinove »imperialne nostalgije« in njegovega poistovetenja s Petrom Velikim.
A ob prijateljih, kakršen je Xi, in ob »neuvrščenosti« Indije in še enega privrženca avtoritarizma, njenega premiera Narendre Modija, Putin še zdaleč ni niti blizu tega »hitrega poraza«. Nadaljnje vprašanje se glasi, kam vodi ta os avtoritarnih sil, ki nima koles, ampak tankovske gosenice. Kje bo začrtala tisto linijo svojih »ključnih interesov«, za katero se velike sile ne bodo počutile ogrožene. Morda je čas, da vzamemo v roke zemljevide Petra Velikega in Qianlonga (čigar vladavina se je začela deset let za tem, ko se je končala vladavina ruskega carja) ter proučimo, kako smo vsi skupaj sploh prišli do te točke v zgodovini.
Zelo zanimivo! A morda netočno. Tako so se zahodni znanstveniki odzvali na nenavadno objavo v reviji Znanost in tehnologija (ki jo izdaja kitajsko ministrstvo za znanost in tehnologijo), da so zaznali »nenavadne signale«, ki bi lahko nakazovali obstoj nekakšne vesoljske civilizacije.
Kitajci so ta »sporočila« vesoljcev našli, ko so obdelovali vse podatke, ki jih je iz vesolja zbral velikanski radioteleskop sferične oblike, katerega premer znaša petsto metrov in ki so ga pred tremi leti namestili v gorah pokrajine Guizhou na jugozahodu Kitajske.
Teleskop išče tako imenovane tehnološke podpise, ki bi morda prihajali iz drugih svetov in bi bili nekakšen kažipot do teh območij. Problem s takšnimi napravami, kot je kitajsko »nebeško oko«, pa je prav njihova superobčutljivost, tako da bi lahko bila ulovljena »sporočila« zgolj nekakšne čudne električne interference ali kaj podobnega, kar se je pravzaprav razširilo s človekovega področja delovanja. Torej je treba ostati zvedav, opozarjajo znanstveniki, hkrati pa tudi previden, kajti, kot je dejal veliki astronom in kozmolog Carl Sagan, »izjemne trditve, da se je nekaj odkrilo, zahtevajo tudi izjemne dokaze«.
KAKŠNO ZVEZO IMA TO Z AVTORITARIZMOM?
Morda nikakršne, potencialno pa ogromno. Ko je pred dvema letoma in pol našo svobodo ugrabil koronavirus – ki je tako ali drugače prišel iz Kitajske, ko je nato globalnemu miru zagrozila jedrska vojna – ki jo neznosno pogosto omenja Xi Jinpingov strateški partner, nato pa so se pojavili še jezdeci apokalipse in poslali zadnje opozorilo pred lakoto, in to ne samo energetsko, temveč tudi tisto pravo, ki si jo težko predstavljamo, smo se včasih pošalili, da manjkajo samo še vesoljci, ki bi osvojili Zemljo in nas, ljudi, spremenili v svoje sužnje.
In zdaj res samo še čakam na to, da Kitajci svojemu ljudstvu objavijo, da so »prebrali« sporočila nekega agresivnega osvajalca iz vesolja, ki se lahko vsak trenutek pojavi z namenom, da si nas pokori ali celo uniči, vse, kar lahko Zemljani storimo, pa je, da gojimo skupnost in ubogljivost do voditeljev in vojskovodij, ki nas bodo branili.
»V vsakem obdobju je obstajal tiran, nasilnež in izkoriščevalec, ki se je odel s plaščem domoljubja ali vere, morda z enim in drugim, da bi ljudstvo prestrašil in ga popeljal po napačni poti.« To je ob neki priložnosti dejal Eugene Victor Debs, ameriški sindikalist in aktivist, ki je povezal 19. in 20. stoletje. In vsak tak tiran je, kot je dejala Susan Sontag, zlorabljal strah pred »prihodom in vladavino nekoga od zunaj« … in kdo bi lahko bil »nevarnejši« od inteligentnih vesoljcev, ki bi se jih uporabilo kot popolno opravičilo za vstop v novo obdobje strahu? V tem primeru bi vsi ti strahovi pred vojno, inflacijo, pomanjkanjem hrane, plina in ogrevanja, pandemijo in še kakšnim novim virusom postali mačji kašelj. »Prepričana sem, da moraš takrat, ko najdeš probleme, poiskati tudi rešitve.« To je slovita modrost Ngozi Okonjo-Iweala, generalne direktorice Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Ko se je ta teden sestala ministrska konferenca te medvladne organizacije, in to prvič po štirih letih (zaradi pandemičnih prelaganj, seveda), se je izkazalo, da je svet v tem kratkem času našel veliko več problemov, kot bi lahko v podobnem roku našel ustreznih rešitev.
V veliki meri je tako zato, ker je v tej »večkratni krizi«, kot je Ngozi Okonjo-Iweala poimenovala kombinacijo gospodarskih, zdravstvenih, ekoloških in varnostnih problemov, na čelu držav premalo avtoritet. Navsezadnje celo sama WTO pa tudi klubi razvitih držav, kot sta G7 ali G20, nimajo avtoritete, s katero bi svetu ponudili vizijo prihodnjega sveta – odprtega, svobodnega, ustvarjalnega in miroljubnega.
Ministrska konferenca je zasedala od 12. do 16. junija. Da je svet v zadnjih štirih letih postal veliko bolj zapleten, se je pokazalo, ko je za govornico stopil ruski namestnik ministra Vladimir Iljičev, kajti v tem trenutku so predstavniki blizu štiridesetih držav zapustili dvorano. Pred tem se jih je prav toliko sestalo z ukrajinskimi funkcionarji, da bi jih podprli … in hkrati zaželeli, da bi se čim prej normaliziral izvoz ukrajinske hrane. Ngozi Okonjo-Iweala je avtoriteta. A ji to kdove kako ne koristi, saj WTO odločitve sprejema s konsenzom. Na dnevni red je uvrstila konkretne probleme v upanju na konkretne rešitve: zmanjšanje subvencij za ribolov, bolj odprt dostop do cepiv proti covidu-19, izboljšanje varnosti hrane in reformo same WTO, katere usoda je na gugalnici, ki se giblje od globalizma do protekcionizma in nazaj. Sestanek je trajal dan več od predvidenega časa, a tudi to ni bilo dovolj za dobre odgovore, ki bi zagotovili široko pot v prihodnost. Pa vendar so bili sklenjeni določeni kompromisi in globalizacija je še enkrat preživela. Komajda.
IN KAJ SMO SE NA KONCU NAUČILI?
Medtem ko so ministri zasedali v Ženevi, so voditelji držav oziroma vlad Francije, Nemčije in Italije z nočnim vlakom potovali v Kijev in v četrtek med ruševinami predmestja umivali svojo vest zaradi zadržkov, ki so jih pokazali v podpori Ukrajini v boju proti agresorju, s katerim so še vedno povezani na različne načine. Ne omenjam njihovih imen, ker nobeden od treh ni takšna avtoriteta, kakršna bi bila potrebna za to, da se poiščejo rešitve namesto novih problemov. Zato je Putinov avtoritarizem močnejši od evropske dvoumnosti. To ni konec zgodbe. Sama EU mora postati avtoriteta. To se je pokazalo tudi v Ženevi. In šele takrat bomo videli, kako se bodo spremenili WTO in ZN, evrazijska zasnova in odnos do vesoljcev. Še je upanje, sem prepričana po tem tednu. Še je upanje.