Stroške okoljskega prehoda bo treba plačati (3. del)
Analiza O naši odgovornost do sveta in prihodnjih generacij človeštva oziroma skupne dediščine človeštva
Pomembni dejavniki in udeleženci razvoja slovenskega finančnega trga so država in njene institucije. Njihova vloga je spodbujevalno usmerjevalna ter nadzorna, toda to danes ni več dovolj za trajnostno delovanje oziroma so nujne širše aktivnosti.
O vlogi širše države
Najprej je potreben kulturni in strateški okvir za delovanje, ki ga z vsemi deležniki lahko postavi samo država. To zahteva oblikovanje novega razvojnega modela Slovenije, ki mora biti skladen z omenjenim trendom oziroma usmerjen v trajnostni napredek. Zato je najprej treba oceniti vse naravne, človeške in druga potenciale, ki jih imamo, ter skupaj z našo kulturo in vrednotami celovito ovrednotiti možnosti in tveganja, predvsem na evropski ravni in v okviru omenjenih trendov. V tem smislu so bistveni dolgoročna perspektiva, kakovost in prioriteta konkretnih projektov, ne njihova kvantiteta, na primer za okoljski, energetski in socialni prehod, ter njihovi učinki na slovensko gospodarstvo in družbo.
Pri teh prehodih, ki se bodo dogajali že v tem desetletju, je najpomembnejši socialni prehod, saj si stroškov okoljskega in energetskega prehoda ne morejo privoščiti vsi prebivalci in mala podjetja. Poleg vprašanja, kdo bo to plačal, sta pomembni tudi vprašanji, kdaj bomo to plačali in koliko bomo za to zadolžili prihodnje generacije.
Dobro izhodišče za pripravo takega novega razvojnega modela je Akcijski načrt za večjo produktivnost, pozneje preoblikovan v dokument Observatorij – Odgovornost za blaginjo, Združenja manager pod vodstvom dr. Mramorja. Vendar je za nov razvojni model potrebnih veliko dopolnitev in širitev, saj se glede na opisane spremenjene razmere in vojno stanje bolj kot o blaginji govori o draginji.
Poleg tega osnovnega okvira ter kulturnega in strateškega vodila je nujno treba oblikovati tudi spremenjen davčni sistem (stimulativen oziroma kaznovalen), ki tržne udeležence usmerja v upoštevanje dejavnikov ESG oziroma trajnostnega razvojnega modela, predvsem pa drugačen subvencijski mehanizem (povratna sredstva le izjemoma, nepovratna za ciljane skupine in stimulacijo, na primer za občane, ter nove vrste posebnih posrednih davkov, usmerjenih v doseganje trajnostnih učinkov na odpadke in porabo). Vsekakor bi tovrstno delovanje zelo pospešila tudi odprava administrativnih ovir in nejasnosti v zakonodaji oziroma prilagoditev na taksonomijo ter princip VEM [Vse na enem mestu] za vse uporabnike trajnostnih rešitev, da lahko na enem mestu dobijo tako informacije kot odločitve o tem.
Država oziroma ministrstva ter njihove institucije morajo na podlagi omenjenega okvira in vodila imeti tudi konkreten akcijski načrt in prioritete za izvedbo novih zelenih infrastrukturnih investicij, ki jih zasebni kapital ne želi oziroma ni zmožen, ter pri tem uporabiti tudi javno-zasebna partnerstva za zeleni in energetski prehod. Glede konkretnih spodbud in subvencij pri tem pa je nujen drugačen režim in večji poudarek omenjenemu socialnemu prehodu s spodbudami za velike in tudi nekatere manjše projekte, ki sicer ne bi nastali, a so za naš trajnostni razvoj nujni.
Pri tem je zelo pomembna ustrezna fiskalna in finančna podlaga. Pri tem ne mislimo samo proračunskega dela s projektno zasnovo, ampak celoten fiskalni potencial, na primer z združitvijo državnih skladov in drugih virov, kot sta podnebni sklad in multiplikacija vseh teh sredstev (o tem več v nadaljevanju), saj so proračunska sredstva omejena in bodo tudi po uvedbi novih davkov.
Treba je omeniti še vlogo regulatorjev in centralnih banke, ker je zelo pomembna ter ima odločilno vlogo pri usmerjanju prihodnjega razvoja vseh subjektov finančnega in širšega trga. Poleg že omenjenega skupnega metodološkega projekta za podatke ESG in merila je treba jasno določiti definicijo trajnostnega financiranja in investicij ter obravnavo krožnih tveganj v primerjavi z linearnim. Hkrati je za udeležence na finančnih trgih, zlasti banke, pomembno, kakšni so vrsta kapitalske zahteve za trajnostno financiranje ali investiranje ter načini oblikovanja slabitev in rezervacij (dolgoročni pogled). Seveda so nujne tudi druge prilagoditve glede na taksonomijo in direktive EU oziroma prenos teh v našo zakonodajo, kar bi zelo olajšalo zeleni, energetski in socialni prehod ter izvajanje vseh dejavnikov ESG tako podjetjem, finančnim in drugim institucijam pa tudi posameznikom.
Najpomembnejše pa je oblikovanje osrednjega koordinatorja vseh teh aktivnosti tako organizacijsko kot finančno. Na finančnem področju tu vidimo le nacionalno razvojno in izvozno SID banko, ki je bila že do zdaj vodilna finančna institucija na področju trajnostnega financiranja. Za uspešno nadaljevanje te njene vloge je treba na novo opredeliti njeno akcijsko strategijo v zvezi s prej omenjenimi novim razvojnim modelom in drugimi potrebnimi spremembami. Tako je najprej nujna večja koncentracija (organizacijska in finančna) tako kadrov kot sredstev oziroma skladov na tem področju ter nadaljnja profesionalizacija upravljanja finančnih sredstev države. To pomeni jasno razmejitev vodenja politike na eni strani ter izvajanja financiranja in upravljanja vseh finančnih sredstev na drugi strani. Nato je treba uvesti strogo razmejitev subvencij ter dolžniškega financiranja, da ni prekrivanja in izpodrivanja na podobnih razpisih ter ustvarjanja nejasnosti, kar povzroča zmedo pri uporabniku oziroma podjetniku. Sledita večja in učinkovitejša poraba evropskih sredstev in skladov ter takojšnja vključitev tako preoblikovane banke v programe s kraticami NOO, RepowerEU, zlasti pa v MFF oziroma NFP – Next Generation. Na podlagi tega banka nadaljuje finančni inženiring in že omenjeno nujno multiplikacijo sredstev ter s temi sredstvi poleg sedanjih skladov izvede oblikovanje novih za ključna področja omenjenih prehodov (ponori ogljikovega dioksida, biodiverziteta – les, mobilnost – vodik, stanovanja – obnove stavb, družinska podjetja – rast in prevzemi, vertikalno kmetijstvo, patenti in transferji inovacij). Ne nazadnje je nujno, da SID banka skupaj z drugimi omenjenimi subjekti začne pripravljati finančno konstrukcijo za najmanj tri velike infrastrukturne projekte, pomembne za Slovenijo, kot so hitri železniški križ, solarne elektrarne in elektroomrežje ter hranilniki, ravnanje z odpadki in surovinami in podobno.
Glede organizacijske koordinacije je nujna ustanovitev posebnega medresorskega in horizontalno-vertikalnega Sveta za trajnostni razvoj enotne Slovenije, ki je koordinator novega celovitega razvojnega model na nacionalni in mednarodni ravni, vendar organizacija tega ni tema tega prispevka.
Problem razdrobljenosti
Torej šibko slovensko »bančno gospodarstvo«, slabo delovanje »trga kapitala« ter nejasne državne prioritete in raznotero delovanje državni institucij pomenijo velike neizkoriščene možnosti, predvsem ker podjetja in banke ter ministrstva ne sodelujejo pri skupnih, zlasti velikih projektih, ampak jih drobijo in raje same financirajo ali celo ne izvajajo. To gotovo vodi v zaostajanje tako podjetij kot prebivalstva ter pomanjkanje gradnje zelene infrastrukture in s tem naše konkurenčnosti države kot celote.
Slovenci ne moremo sami izvesti vseh omenjenih sprememb in prehodov, saj smo preveč odvisni in vpeti v svet, ki je naše delovišče, zlasti pa tehnološko igrišče. Moramo pa v lastno in evropsko dobro pokazati in ponuditi primer, kaj se more in zmore v majhni državi, kjer je vse bolj vidno, pregledno in se lahko hitreje izvede ter ima manjše učinke oziroma obstajajo možnosti za hitre korekcije.
Zlasti pa kot majhna država moramo, tako kot želi Evropa pokazati svetu, tudi mi pokazati Evropi, kaj zmoremo na področju trajnosti, podobno kot to dokazujeta Norveška in Švica, čeprav nimamo enakih naravnih in denarnih možnosti. Imamo pa velik kreativen človeški potencial, ki ga tako uspešno kažemo v športu in ga lahko prenesemo tudi na druga področja. Uspeh tako majhne države velikih ljudi bi moral Evropo spodbuditi, da še hitreje nadaljuje trajnostni razvoj in ne pade pod vpliv interesov velesil, kot smo to že poskušali v letih 2013 in 2014, vendar takrat neuspešno, saj nismo imeli česa pokazati. Zdaj je glede na opisane razmere položaj drugačen in moramo narediti vse, da Evropi prvi uspe izvajati nov mega trend – to je trajnostni napredek. Samo trajnostno delovanje je jamstvo za obstoj majhnih narodov in držav, zato je to naša usoda. Nadaljevati moramo politični pritisk, ureditev zakonodaje in financiranje ter subvencioniranje izvedbe tega v posameznih članicah EU in skupaj na celotni evropski ravni oziroma tudi v svetovnem merilu kot nova trajnostna velesila. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da Evropa ne more sama postati zelen otok – celina v svetu, tudi če drugi ne bodo sledili našim novim vrednotam in delovali v opisani smeri oziroma če bodo ostali rjave ali celo črne celine. To velja tako za velike in razvite kot še posebno države v razvoju, ki so najbolj izpostavljene podnebnim spremembam. Pri tem moramo s svojim zgledom in znanjem ter tudi financiranjem in pomočjo (uradna razvojna pomoč) omogočiti obrat oziroma prehod.
Upajmo, da nam bo uspelo prepričati tudi druge o naših novih vrednotah oziroma da nam bo tokrat samo okolje določilo naravne limite ter da bomo pod tem pritiskom vsi bolj pripravljeni sodelovati pri ohranjevanju in uresničevanju sedanjih in novih oblik življenja na zemlji – ne pa samo pri njihovemu uničevanju, kot počnemo v zadnjih letih. Človek je namreč zelo uspešen pri izkoriščanju in uničevanju narave ter zelo neuspešen pri njenem ohranjevanju, nadgrajevanju in sožitju z njo, čeprav je to pravzaprav najpomembnejše merilo trajnostnega napredka.
Za to moramo predvsem dnevno dokazovati nove vrednote in nujnost dolgoročnega pogleda, zlasti na naš distribucijski sistem oziroma ekonomijo in v tem sistemu izvesti veliko dobrih kratkoročnih odločitev, predvsem s trajnostnim financiranjem in investiranjem, kar omogoča finančno stabilnost in gradnjo novih ustreznih institucij, ki bodo ta prehod izvedle. Sicer ne bo mogoče preprečiti trajnih negativnih finančnih učinkov na gospodarstvo in prebivalstvo oziroma nove še globlje krize. Namreč ciklusi teh so vse pogostejši in močnejši. To, da lahko padamo iz krize v krizo brez učinkov in napredka ali da celo zdrsnemo v kaos neomejene rasti ter multiplikacije stvari in dobičkov, je lahko težava.
Vse večja kompleksnost ravnovesij med izvedbo ekonomskega okrevanja po krizah in prihodnjega trajnostnega napredka oziroma reševanje etičnih dilem, zagotavljanje varnosti, zdravja ter zlasti okoljskega, energetskega, digitalnega in socialnega prehoda, finančne in fiskalne stabilnosti zahtevajo od nas bistveno drugačno mišljenje, novo postavljanje ciljev, predvsem pa obvladovanje tveganj in delovanje. To so predvsem etične dileme med lastnimi koristmi in družbenimi koristmi, med naravnimi in človekovimi osebnimi potrebami in željami ter vprašanji, kaj lahko počnemo in česa ne smemo v biologiji, kemiji, umetni inteligenci ter na področju informacij, zlasti pa dileme med mejami znanja, vedenja in proaktivnega delovanja.
Sklep
Zato je nujen nov način razmišljanja, z druge perspektive oziroma dolgoročnosti, da lahko ustrezno in družbeno odgovorno rešimo etične dileme in se soočimo s samim seboj, predvsem pri financiranju in investiranju trajnostne prihodnosti. Samo tako bo naš svet jutri lahko postal boljši, bolj zelen oziroma trajnosten, tudi bolj socialen in human ter nam in našim zanamcem omogočil preživetje. To je naša odgovornost do sveta in prihodnjih generacij človeštva oziroma skupne dediščine človeštva.
Konec.
Upajmo, da nam bo uspelo tudi druge prepričati o naših novih vrednotah oziroma da nam bo tokrat samo okolje postavilo naravne limite.
Glede organizacijske koordinacije je nujna ustanovitev posebnega medresorskega in horizontalnovertikalnega sveta za trajnostni razvoj in napredek enotne Slovenije.
Kot majhna država moramo, tako kot želi Evropa pokazati svetu, tudi mi pokazati Evropi, kaj zmoremo na področju trajnosti, podobno kot to dokazujeta Norveška in Švica, čeprav nimamo enakih naravnih in denarnih možnosti.