Alpinistični dnevnik

15. DEL

Moja ura, pa čeprav že do konca stolčena, mi pove, da je treba nazaj. Po Kramarici sem hitro na Ravneh in še hitreje pri Češki koči. Tam pozdravim oskrbnika Andreja in njegovo ženo, mojo sestrično, nato pa se spustim na Jezersko. Ne morem gledati naprej, vedno se oziram nazaj v žarečo belino čistih skalnatih vrhov. Toda treba je naprej, moram dol. Na Jezerskem me je pred Kozino pobral fičo in čez dobro uro sem bil že doma. 11.–12. oktober, sobota–nedelja

Kalška gora

Zvečer greva s Tonetom na avtobus, izstopiva pri Suhadolnikovi žagi in rijeva skozi grmovje po zaraščeni poti proti Suhadolniku. Tam pobutava po vratih, ker smo se z Dragco in Lučko zmenili, da naju počakata. Nihče se ne oglasi, razbijava še enkrat, pa zopet nič. Mogoče pa sta šli že naprej, kar pojdiva. Hitro morava hoditi, da naju ne zebe. Najprijetnejša je takale hoja pod milijoni zvezd, ki neprestano mežikajo v črno noč. Zimska soba na Cojzovi je prazna in lepo si posteljem. S petimi dekami se kar prijetno spi, drugače pa je že pošteno mraz.

Zjutraj se zbudiva, v sobi je še tema, ure pa nimava. Samo da nekdo prvi vstane! Ko bo zunaj, se bo podvizal tudi drugi. Najprej roka ven, uf, kako je mraz. Končno se ojunačim, in ko pridem ven, sem v trenutku popolnoma buden, pa tudi zebe me nič več. Vse žari, vse se preliva v tisočerih odsevih, vse poje slavo svojemu Stvarniku. Letošnja jesen je res prekrasna. V dolinah se rdečijo macesni, tu gori pa vse gorí. Kar zavpil sem od začudenja in tudi Tone je bil hitro zunaj. Pol ure sva nepremično opazovala to lepoto, dokler ni sonce popolnoma vzšlo.

Malo sva pojedla, pobasala »cvovlje«, tokrat nama pa Gregorin ne uide! Hitro sva pri vstopu in Tone prične. Skala je mrzla, toda hudega ni. Pred prečko varuje, nato grem jaz naprej. V levo preko plate v zajedo in po njej navzgor. Tu je pripravno stojišče. »Varujem! Pojdi!« Zopet nadaljuje Tone, nato pa oba hkrati. Še malo na levo v žleb in po njem na vrh. Tu precej mrzlo piha, zato jo kar hitro odkuriva navzdol.

Ko sestopava, opaziva dve postavi, ki se vzpenjata iz Kokre. Bili sta Lučka in Dragca. Precej težko sva ju prepričala, da sva res razbijala pri Suhadolniku, no, pa saj je še bolj prav, tukaj bi vse štiri pošteno zeblo. Želodci so precej prazni, v nahrbtnikih pa toliko dobrot. Ko je to nadvse važno opravilo končano, gremo vsi trije v Belačev steber. Tokrat gre malo bolj počasi, pa nič hudega. Po grebenu se povzpnemo še na vrh Kalškega grebena, kjer naredimo daljši postanek. Vse se koplje v soncu in v zavetrju je prav prijetno.

Glej glej, koliko je že ura, še avtobus bomo zamudili. Stečemo navzdol do Dolgih njiv, nato pa zapustimo markirano pot in sestopimo po poti v Kokro. Avtobus je odpeljal pred slabo uro, pa štopajmo. Lučka in Tone sta se hitro pripeljala mimo naju, a tudi midva nisva dolgo čakala.

18.–19. oktober, sobota–nedelja Severna stena Triglava

Zopet štopamo pri »Bekselnu«: Dragca, Lučka in moja malenkost. Je že tu spaček, brez sedežev zadaj, prevoz je pa le. V Mojstrani se luksuz konča, naš šofer gre na Vršič. Spotoma oddamo nahrbtnike v avto, za nas pa ni več prostora. Nič ne de, saj je prav lepo hoditi, pa še obe pevki tako prepevata, da je veselje. Pst, smo že v domu. Jest in spat, zjutraj bo zgodaj dan.

Ob štirih smo že na poti in ravno dan se je naredil, ko vstopim v Nemško. Bolj počasi gre in včasih je treba kar pošteno potegniti. Malo pod Nemškim stolpom nas je prehitel Polde, ki je peljal kar tri dekleta tu čez, v dveh navezah, seveda. Na turncu se razvežemo, počivamo, jemo in po malem prezebamo. Še bi sedeli, pa nas mraz zopet priveže na vrv. Mi bomo ves dan v senci, na drugi strani pa vse žari v soncu. Ko izstopimo, sonce ravno zahaja. Sedaj pa kar hitro, da še zadnjega avtobusa ne zamudimo. Škoda, tako lep zahod je, nam pa se tako mudi. Vrhovi žarijo, v Vratih pa je že vse temno. Ko sestopamo po plazu, je pred nami pravi Matterhorn, saj od tu Rjavina izgleda čisto tako. Spotoma še malo padem in hitro roko v robec, da ne bo teklo po hlačah, ki so že tako le za v žehto. V Nemški so mi počile po šivu, po celi hlačnici, in sedaj so z vezalkami skupaj zvezane.

Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika (samozaložba PD Kranj) lahko za 19,90 evra kupite na spletni strani prodaja.pdkranj.si, pri Planinski založbi ali v Slovenskem planinskem muzeju. V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.