Kot pianistični solist ali dirigent je Posnel več kot osemdeset plošč
Na koncertu z Orkestrom Slovenske filharmonije bo združil moči z uveljavljenim maestrom Christophom Eschenbachom
Četrtega julija se v Cankarjevemu domu obeta romantični večer. Z Orkestrom Slovenske filharmonije, ki ga bo vodil nemški pianist in dirigent Christoph Eschenbach, bo nastopil mednarodno uveljavljeni violinist litovskih korenin Julian Rachlin ter izvedel Adagio Antona Lajovca, Brahm
Koncert za violino v D-duru, op. 77 Simfonijo št. 5 v e-molu, op. 64
Julian Rachlin je čudežni deček, ljubljenec občinstva in kritikov, navdih mnogim in mednarodna zvezda. V sproščenih pogovorih z novinarji rad pripoveduje anekdote o svojih glasbenih začetkih ter jih začini z dobro mero humorja. Rodil se je v Vilni, prestolnici Litve, leta 1974 – ko je bila v Bordeauxu res slaba vinska letina, je pripomnil. Violino je držal v rokah in igral, še preden je začel dobro tvoriti stavke. Je eden od tistih glasbenikov, ki se natanko spomnijo, kdaj jih je glasba posrkala v svoj svet in kako.
Komaj dveletni malček se je nič hudega sluteč igral v sobi in naenkrat zaslišal čudežne zvoke, ki so ga popolnoma prevzeli. Oče in mama sta na gramofonu vrtela sveže izdan LP Dvořákovega koncerta za violončelo v izvedbi Mstislava Rostropoviča z Berlinskimi filharmoniki, ki jim je dirigiral Herbert von Karajan. Mali Julian je okobal sedel za dežnik in začel s palico gosti po njem. »Ko se je štiridesetminutni koncert izpel, sem staršem pokazal na gramofon, kar je pomenilo, naj posnetek zavrtita še enkrat. In tako sem lahko sedel ves dan in v nedogled poslušal ta koncert,« je povedal. Še danes je to njegov najljubši koncert, mama in oče pa sta se ga naposlušala. Tako zgodaj se je začela obsesija s klasično glasbo. »Če vam povem po pravici, in naj to ostane med nama,« se je Rachlin pošalil v enem od intervjujev, »violina sploh ni moj najljubši inštrument.« Od nekdaj si je namreč želel postati violončelist, kot njegov oče. A nekega dne sta ga obiskala babica in dedek ter mu potisnila v roke violino, rekoč, tu imaš svoj violončelo. Da je inštrument manjši, ker je majhen tudi sam, se je dveletniku zdelo logično, in tako je na violino igral kot na violončelo in prevaro spoznal šele pozneje.
Vse je v perspektivi
Ob trditvi, da je glasbeni genij, je le skromno zamahnil z roko: »Bil sem navaden otrok, le tako se je obrnilo, da sem začel nastopati zelo zgodaj.« Dirigenti Lorin Maazel, Zubin Mehta in Mariss Jansons so bili njegovi glasbeni očetje, ki so ga spremljali od prvih glasbenih korakov ter, kot je dejal, »tvegali« in ga s trinajstimi leti postavili pred orkester za solista na večjih koncertih. Leta 1990, star petnajst let, je posnel prvo ploščo pod taktirko Zubina Mehte. Kasneje je študiral pri Borisu Kuschnirju na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju, kamor se je z družino preselil iz Vilne.
Približno takrat si je vzel k srcu nasvet, ki mu ga je dal Rostropovič, z njim pa ga je delil Prokofjev. »Čisti svoj okus tako pogosto, kot si čistiš zobe. Kar je pomenilo, da nikoli ne smeš zaspati na lovorikah. Četudi se ti zdi, da nekaj obvladaš, še vedno obstajajo načini, kako to storiti bolje, drugače. Vedno moraš biti odprt za spremembe, ne pa vse življenje početi stvari vedno enako,« je dejal.
Zaradi tega spoznanja in ker ga obsesija z violončelom ni minila, se je naučil igrati še violo – »to je najbližje violončelu, kar sem prišel,« se rad pošali. O tem, da bo igranje viole blagodejno vplivalo na njegovo virtuoznost na violini, ga je prepričal mentor Pinchas Zukerman, pri katerem se je zasebno izpopolnjeval v New Yorku v devetdesetih letih. Z violo je prvič nastopil leta 2000. »Ko zamenjaš inštrument, je to morda še najbolj podobno temu, ko spregovoriš v drugem jeziku. Z vami lahko govorim rusko, nemško ali angleško,« je nekoč tekoče v vseh treh jezikih razložil novinarju.
Čeprav inštrumenta prihajata iz iste družine, je lažje presedlati z violine na violo kot obratno, je dejal, a se trudi oba »jezika«, violo in violino, govoriti enako dobro, zato se, ko sestavlja repertoar, ozira predvsem na glasbo. Zdaj kot profesor na dunajski univerzi, svoji nekdanji šoli, to prakso prenaša na študente – vsi igrajo tako violino kot violo. »Menim, da bi vsak violinist moral igrati tudi violo, to ti da drugo perspektivo. Kot glasbenik se tako razvijaš, tehnično izpopolnjuješ. Z izmeničnim igranjem violine in viole se naučiš veliko o hitrosti igranja in barvi tona. Pri tehniki je roka, ki drži lok, najpomembnejša, je kot roka, v kateri slikar drži čopič,« je dejal.
Dirigent po mamini strani
Če je igranje na violino in violo kot govorjenje dveh jezikov, je dirigiranje povsem drug svet, je dejal Rachlin. »Kot bi primerjali nogomet in
Orkester Slovenske filharmonije bo vodil nemški pianist in dirigent Christoph Eschenbach, ki je med najboljšimi danes delujočimi dirigenti zaradi interpretacij, v katerih spaja intelekt z edinstvenim čustvenim nabojem. Eschenbach, ki je bil rojen leta 1940 v današnjem Vroclavu, je osirotel med drugo svetovno vojno in zaradi travme nehal govoriti. Do trenutka, ko so ga vprašali, ali si želi igrati glasbo. Posvojil ga je mamin bratranec in ga začel učiti klavir. Tudi Eschenbach se natanko spomni trenutka, ko ga je glasba očarala. Pri enajstih letih je videl dirigirati Wilhelma Furtwänglerja, kar mu je vzbudilo zanimanje za dirigentski poklic. Klavir in dirigiranje je najprej študiral na Visoki šoli v Kölnu, nato pa v Hamburgu. Najprej se je uveljavil kot pianist, nato je nadaljeval študij dirigiranja pri Wilhelmu Brücknerju-Rüggebergu in Georgeu Szellu. Njegov mentor je bil tudi Herbert von Karajan.
V osemdesetih je bil šef dirigent orkestra Tonhalle v Zürichu, v devetdesetih umetniški sovodja Pacifiškega glasbenega festivala. Od leta 1998 do 2004 je bil šef dirigent Simfoničnega orkestra NDR v Hamburgu, od leta 1999 do 2003 pa umetniški vodja Glasbenega festitenis,« je pojasnil glasbenik, ki se je v mladosti spogledoval tudi z idejo, da bi postal nogometaš. Z enako resnostjo kot vsega, česar se je lotil v življenju, se je približno pred dvema desetletjema vrgel v študij dirigiranja. Jabolko tudi v tem pogledu ni padlo daleč od drevesa, saj je njegova mama Sophie Rachlin na sanktpeterburškem konservatoriju diplomirala iz zborovskega dirigiranja, v razredu slavnih ruskih dirigentov Valerija Gergijeva, Semjona Bičkova ter Marissa Jansonsa. A najprej ni pomislil, da bi se dirigiranja učil od mame. »Mama je mama,« si je mislil in klonil šele, vala Schleswig-Holstein ter glavni dirigent festivalskega Orkestra Schleswig-Holstein. V novem tisočletju je bil deset let glasbeni direktor Pariškega orkestra. Eschenbach je posnel več kot osemdeset plošč kot pianistični solist ali dirigent, kot mentor pa je pri razvoju kariere med drugimi pomagal sopranistkama Renée Fleming in Marisol Montalvo, pianistoma Tzimonu Bartu in Lang Langu ter violončelistoma Claudiu Bohórquezu in Danielu Müllerju-Schottu.
V ZDA je bil Eschenbach med letoma 1988 in 1999 glasbeni direktor Houstonskega simfoničnega orkestra. Orkester je pod njegovim vodstvom gostoval na Japonskem in v Evropi ter ustvaril več posnetkov pri založbah Koch International Classics in RCA. V čast njegovim dosežkom in delu so mu v Houstonu pred dvorano Jones Hall, domicilom Houstonskega simfoničnega orkestra, postavili bronasto spominsko zvezdo. Med letoma 1994 in 2005 je bil glasbeni direktor festivala Ravinia v Illinoisu, nato pa še Filadelfijskega orkestra. Sedem let je bil glasbeni direktor Nacionalnega simfoničnega orkestra in Kennedyjevega centra v Washingtonu D. C. Trenutno je šef dirigent Konzerthausorchestra Berlin. ko mu je Jansons namignil, da bi bilo to vendarle pametno. »Bil sem presenečen nad njenim znanjem in metodami učenja,« je kasneje priznal.
Vseeno pa je po lekcije zahajal k drugim maestrom, Jansonsu, Danieleju Gattiju, Leonardu Slatkinu, Donaldu Runniclesu in Riccardu Chaillyju. Zdaj že nekaj let izpopolnjuje svoj dirigentski repertoar z deli skladateljev od Berlioza in Brahmsa do Rimskega - Korsakova. »Dirigiranje je velika odgovornost, a tudi čudovita izkušnja, ko deliš glasbo s celotnim orkestrom. To je prelepo skupno potovanje od prve vaje do zadnjega koncerta,« je opisal svojo dirigentsko izkušnjo. »Nikoli nisem bil le klasični violinist, ki bi do onemoglosti preigraval Brahmsa, Čajkovskega in Beethovna. Rad poučujem in nor sem na komorno glasbo. Zdaj pa kot dirigent doživljam glasbo še z drugega zornega kota,« je dejal Rachlin, ki je prvo dirigentsko službo nastopil leta 2015 kot glavni gostujoči dirigent britanske Royal Northern Sinfonie.
V več kot tridesetih letih nastopanja z različnimi orkestri in dela z dirigenti ima predvsem kot solist za sabo bogate izkušnje. Prepotoval je skoraj vse celine ter kot solist igral z dvajsetimi orkestri. Uspehe je žel z Münchenskimi filharmoniki, Losangeleškim simfoničnim orkestrom pod vodstvom Mehte, Orkestrom Marijinega gledališča pod taktirko Valerija Gergijeva, Simfoničnim orkestrom iz Osla s Klausom Mäkelo, pa s Sanktpeterburškimi, Bostonskimi, Montrealskimi in Pittsburškimi simfoniki ter Filharmoničnim orkestrom milanske Scale. V zadnjih letih koncertira tudi z ženo Sarah McElravy, ki je priznana violinistka in violistka.
Pred dvajsetimi leti je v Dubrovniku ustanovil svoj festival ter ga poimenoval Julian Rachlin in prijatelji. Pod tem imenom deluje tudi fundacija za podporo in izobraževanje mladih glasbenih talentov. Pred nekaj leti je bil imenovan za umetniškega vodjo festivala Jesensko zlato v znameniti palači Esterházy v Železnem (Eisenstadt) v Avstriji.
Tudi klasiki se zabavajo
Rachlin ne verjame v lažje in težje skladbe. Če bi bilo po njegovem, bi besedo lahek črtal iz besednjaka, ko je govor o klasični glasbi. Glasbeniku, ki se ogreva s Paganinijevimi 24 kapricami za solo violino, pri tem ne gre oporekati. Ko ne vadi ali nastopa, rad kuha, igra tenis in plava. Pravzaprav hotele na turnejah izbira po velikosti njihovih bazenov, je razkril v nekem intervjuju. Novinarjem rad ustreže s podrobnostmi iz svojega življenja. Tako, denimo, vemo, da ne mara hribolazenja, čeprav rad smuča, da ima rad dobro rdeče vino in mu zanj ni škoda denarja ter da je na splošno hvaležen, vesel in optimističen človek, ki se veseli vsakega novega dne. O uspehu in denarju ni nikoli sanjaril, pač pa je le delal to, kar ima rad.
Njegov najstrašnejši trenutek v življenju je bil, ko je zlomil lok. Najsrečnejši pa je, ko stopi na oder in igra. Njegov najljubši glasbenik je dirigent Carlos Kleiber, najljubša skladatelja pa Mozart in Bach. Najslavnejša oseba v njegovem telefonskem imeniku je bil Sean Connery, a prav gotovo ni sameval, saj se Rachlin dobro znajde tudi med filmskimi zvezdami. Preizkusil se je tudi kot igralec in odigral Paganinija v miniseriji Napoleon ob Isabelli Rossellini, Gérardu Depardieuju in Johnu Malkovichu. Malkovich se je pojavil tudi v vlogi neusmiljenega kritika v mokumentarcu Noseland (2012), v katerem je svoje kritiške osti zabadal v Rachlina in drugo »klasično židovsko zalego«. Gre za satirični dokumentarno-igrani film, v katerem poleg Malkovicha, Rogerja Moora in glasbenih kolegov, med katerimi je violončelist Mischa Maisky, igra tudi Julian Rachlin (sicer je film tudi produciral). Skupaj odpravljajo tabuje in dogme klasične glasbe, rušijo famo klasičnih glasbenikov ter se ob tem požvižgajo na politično korektnost.
Julian Rachlin bo na Ljubljana Festivalu igral tudi Johannesa Brahmsa, ki je napisal en sam violinski koncert ter ga posvetil prijatelju, madžarskemu violinskemu virtuozu Josephu Joachimu; ta je za koncert prispeval solistično kadenco. Rachlin jo bo interpretiral na svoji Stradivarijevi violini, ki je stara 318 let.
Pri tehniki igranja na violo in violino je roka, ki drži lok, najpomembnejša, je kot roka, v kateri slikar drži čopič.