Kaj je šlo narobe Keku od Srbije do Srbije
Vnogometnem miljeju se je težko izogniti polemiki o trenutnem položaju slovenske reprezentance. Čeprav je slovenski nogomet mrknil z večine gospodinjstev zavoljo prodaje TV pravic enemu od zasebnih ponudnikov, je (ne)opravljeno junijsko delo Slovenije v Ueini ligi narodov vendarle ponudilo kost za glodanje najbolj vztrajnim in zagretim navijačem. Ti sprašujejo, kaj je šlo narobe in kako naprej, potem ko se je podoba slovenske enajsterice na igrišču v pičlih nekaj dneh spreminjala močneje kot slika Doriana Graya v 18 letih.
Morda je treba odgovor na vprašanje poiskati nekaj let nazaj, pri čemer ni mogoče prezreti dvojnih meril novinarjev, strokovnjakov in odločevalcev na NZS. Ko sta selektorja Brane Oblak in Slaviša Stojanović iskala nove obraze, ju je del medijev označil za trenerska diletanta, ko Matjaž Kek kliče v reprezentanco rekordno število imen, isti milje pojasnjuje, da pač išče rešitve. In pri tem zeva drastična razlika. Oblak je bil prisiljen radikalno prenoviti reprezentanco, saj so odšli v pokoj še zadnji možje zlate Katančeve generacije, Stojanović pa je zašel v slepo ulico, potem ko sta v formalno nepojasnjenih okoliščinah odšla kapetan Robert Koren in prvi topničar Milivoje Novaković.
Predhodniki doživljali linč
V resnici je začel Kek svoj drugi mandat selektorja Slovenije v idealnih razmerah, potem ko je opravil »umazano« delo zanj – nevede – Tomaž Kavčič, ki je začel uigravati kolektiv brez Valterja Birse, Boštjana Cesarja in še nekaterih drugih članov odličnega južnoafriškega rodu ter opravil nujno selekcijo. Osem članov enajsterice, ki je začela prvo tekmo letošnje lige narodov proti Švedski, je angažiral Kavčič, Gregorja Sikoška že njegov predhodnik Srečko Katanec, izjemi sta Adam Gnezda Čerin in Žan Celar, slednji je junija pokazal najmanj. Štiri leta po slovesu Kavčiča iščemo rešitve in preverjamo kader, šele v drugem polčasu zadnje junijske tekme je denimo dobil priložnost tudi Domen Črnigoj – ta je prerodil in pospešil igro –, ki je opozoril nase že leta 2018 v Podgorici.
Dvojna merila so aktualna tudi pri ocenjevanju (ne)uspešnosti reprezentance. Matjaž Kek je prvi selektor v zgodovini Slovenije, ki je v dveh zaporednih kvaliikacijah pristal na četrtem mestu. Ko je Zdenko Verdenik leta 1998 zasedel 5. mesto, ga je to stalo službe. Ko je bil četrti Brane Oblak v boju za SP 2006, je odšel le malo zatem, enako se je zgodilo Keku leta 2011, ko je bil četrti v boju za EP 2012 – cikel je končal prav s Srbijo –, Katanca pa so mediji linčali, potem ko je bil v boju za SP 2018 – četrti.
Zdaj, ko smo končali na enak način pot proti EP 2020 in SP 2022, »nimamo boljšega«. Najbolj pozorni ne bodo pozabili, da smo na sramoten način izgubili tudi na Cipru, Malta pa je padla v Stožicah izključno po zaslugi dveh darežljivo dosojenih enajstmetrovk. Ob tem je nekdo omenil smolo v domači tekmi istega cikla s Slovaško (1:1) – ta je med tekmo bodisi spremljal RTV Srbija bodisi je z drugega planeta.
Nekoč »barabe«, danes »vile«
Kaj je šlo torej narobe Keku od Srbije 2011 do Srbije 2022? Če je bil slovenski nogomet po menjavi Kavčič-Kek domnevno v sedmih nebesih, je štiri leta pozneje zanesljivo v devetem krogu Dantejevega pekla. Ne gre za to, da Kek ne bi mogel storiti koraka naprej, prav tako so smešne zlonamerne izjave o tem, da mu je Dinamo na Hrvaškem enkrat pač »prepustil« naslov prvaka. Nasprotno, Rečani bi lahko Keku postavili doprsni kip na Korzu po najboljšem nizu v zgodovini kluba: naslovu prvaka, dveh pokalih in treh uvrstitvah v evropsko ligo.
Bolj gre za to, da v reprezentanci in okrog nje pogrešamo pravo energijo, iskren prepir, bojevitost in na splošno zmagovalno miselnost. To je ključna naloga selektorja, ne učenje nogometnih prvin. Selektor je psiholog in motivator, manj trener. Reprezentanti, ki so si nekoč izborili mundial v Južni Afriki, so denimo najraje prepevali pesem »Ja baraba, a ti vila« od skupine Blek Panters.
Zdi se, da je bilo tedaj v ekipi veliko več pozitivnih barab kot danes, ko prevladujejo vile. Tudi to je odgovornost – selektorja. Gotovo je problematično, kadar je igralcem ključen meter in pol visok zvočnik na treningu, gotovo je problematično, če igralce bolj od selektorjevih besed podžge zapis v enem mediju. Očitno torej zmorejo. Tudi potek zadnje tekme s Srbijo ne prinaša najboljšega sporočila za sile antante. Če sta Cesar in Kek komunicirala na daljavo pred tekmo in po njej, kot je razkril »Cesi«, gre klavrn prvi polčas na račun šefa Keka, obraten drugi polčas na račun slačilnice.
Mijatović na vse ali nič
Predsednik NZS Radenko Mijatović se je resda hitro odzval na polemiko v javnosti in pričakovanja navijačev, ki so izpostavili dva poraza Keka in dva remija Cesarja. Po kvartopirsko je krenil na »vse ali nič« in napovedal, da bo Kek vodil septembrski tekmi z Norveško in Švedsko ter marca krenil po euro 2024. Zdaj tudi Mijatoviću preostanejo trije meseci upanja, da bo šlo septembra navzgor, obraten scenarij bi bil morda usoden za oba.
Kek je začel svoj drugi mandat selektorja Slovenije v idealnih razmerah, potem ko je opravil »umazano« delo zanj že Tomaž Kavčič.