Dajte nam več

V dneh pred zaključkom šolskega leta vsi starši, ne zgolj tisti popolni, kdaj pomislimo, kam naše otroke pelje naša vzgoja. Kaj smo mulcem sporočili s svojim početjem in kaj s tistim, kar nismo počeli? Koliko je za otroka, ki vse več časa preživi v okolju, na katero imamo starši vse manj vpliva, v resnici sploh še pomembna naša vzgoja? Kaj mu to okolje jemlje in kaj daje? Svoboda je končala obdobje države, ki širokogrudno daje. Era bonov in bonbonov se torej izteka. Zadnji bon v vrednosti 150 evrov naj bi mladim, ki so menda že digitalno nativni (pametni telefon jim je tako samoumeven, kot so bile meni in moji generaciji žlica ali vilice), pomagal k nadaljnji digitalizaciji. Nedavno sem po radiu ujel anketo med mladimi, ki so jih spraševali, kaj si mislijo o tem darilu države in kako ga bodo unovčili. Kupujejo slušalke, miške in druge pripomočke, ki bodo izboljšali uporabniško izkušnjo pri igranju igric. V spominu pa mi je ostala simpatična deklica, ki je prostodušno rekla, da je vrednost bona premajhna in da bi lahko dali več. Ikona vsakega spodobnega kapitalista Gordon Gekko iz filma Wall Street, ki je trdil, da je pohlep dober, bi bil ponosen na nas. Lepo smo vzgojili mlado generacijo bodočih kapitalistov. Kdor je z malim zadovoljen, si več kot malo niti ne zasluži. Zdi se, da smo pod vodstvom ljudi, ki so najglasneje zagovarjali trdo delo, ki menda nikoli niso verjeli v brezplačna kosila ali jelo brez dela, dali največ prostora nebrzdani želji po več tako imenovanega brezplačnega denarja. Kleni možje, ki so se samooklicali za branitelje domoljubja in tradicionalnih slovenskih vrednot, med katerimi visoko kotirata skromnost in delavnost, so najverjetneje nehote skromnosti in delavnosti spodmaknili stol izpod zadnjice in ga potisnili pod zadnjico brezveznikom, ki si želijo še več tujega denarja.