V zdravstvu moramo biti previdni pri razvoju in uporabi digitalizacije

Delo je 28. aprila objavilo prispevek z naslovom Slovenija odlična za pilotne projekte digitalnega zdravstva, v katerem se avtor navdušuje nad relativno hitrim razvojem digitalne medicine. Ta naj bi zdravnike in drugo medicinsko osebje v prihodnosti domnevno osvobodila »odvečnega dela«. Predlaga tudi, da naj bi bila Slovenija v tem procesu celo med vodilnimi državami.

Takoj naj povem, da se s takšno dehumanizacijo prihodnosti zdravstvene oskrbe ne morem strinjati. Danes je v resnici vedno več ljudi, ki se strinjajo s sodobno obsedenostjo z digitalnimi tehničnimi inovacijami v vsakdanjem življenju in se celo veselijo relativno hitrega razvoja digitalizacije in umetne inteligence na vseh področjih življenja na našem planetu. Nekaj nas pa meni, da pač živimo v civilizaciji, v kateri se ljudje zavestno, tiho in dolgoročno odločajo za postopno digitalno zasvojenost, siromašenje in zasužnjevanje človekovega uma in razuma. Vse to bomo darovali umetni inteligenci in robotom (tehnološka diktatura in popolni nadzor). Ljudje pa bomo vse bolj komunicirali posredno na daljavo, kar ni prirojeno človekovi naravi in duhovnosti. Da povedano za človekovo prihodnost ni nepomembno, naj omenim, da je Steven Hawking, eden večjih mislecev v prejšnjem stoletju, dejal, da bosta sedanjo civilizacijo, če ne bomo ustrezno ukrepali, v nekaj stoletjih uničila segrevanje planeta in umetna inteligenca.

Na področju zdravja in zdravstva ne kaže hiteti z digitalizacijo. Če želimo v zdravstveni dejavnosti ohraniti kakovostne, pravočasne in uspešne zdravstvene obravnave na vseh ravneh zdravstvene službe (primarni, sekundarni, terciarni), potem sta neposredna komunikacija in stik med zdravnikom (in drugim zdravstvenim osebjem) ter bolnikom še vedno nenadomestljiva. To velja še zlasti za zdravstvene obravnave na primarni ravni (osnovna zdravstvena dejavnost in lekarniška dejavnosti), ki je »temelj zdravstva« (Ljubljanska listina, 1996).

Spremembe v Sloveniji so potrebne na vseh treh ravneh zdravstvene službe, vendar se v tem prispevku osredotočam na primarno raven. Med najpomembnejšimi izvajalci osnovne zdravstvene dejavnosti so družinski zdravniki. Med njimi imamo ljudje pravico izbrati osebnega zdravnika (IOZ), ki ga v primeru bolezni ali poškodbe obiščemo najprej. Pri dobrem družinskem zdravniku se tako začne in večinoma (okoli 80 odstotkov) tudi konča zdravstvena obravnava. Pri bolnikih, ki pogosto obolevajo, naj bi izbrani osebni zdravnik spremljal tudi zdravje in obolevanje njegove družine. Žal moramo opozoriti na dejstvo, da imamo v osnovni zdravstveni dejavnosti izjemno velik primanjkljaj družinskih zdravnikov. Za specializacijo družinske medicine se odloči le 1,7 odstotka mladih zdravnikov/zdravnic. Upravičeno jih moti vedno več administracije in prenizko plačilo za kakovostno opravljeno delo v zelo zahtevni in odgovorni večopravilni dejavnosti. Za novo vlado ima zdravstvo razvojno prioriteto. Če je to res, naj čim prej začnejo uresničevati obljube, in to najprej na primarni ravni. V zdravstvu potrebujemo zadostno število zdravnikov in drugih kakovostnih in bolnikom predanih zdravstvenih delavcev, ne pa vse več »digitalnih strokovnjakov«.

In kaj se zdaj dogaja na primarni ravni zdravstvene dejavnosti? Država je pred časom odpravila pokrajine z omejeno avtonomijo delovanja, ki so bile aktivne tudi na področju zdravstva. Za sedanje stanje v zdravstvu pa je pomembno, da je država 212 občinam »podarila« tudi mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni in s tem tudi skrb za njene materialne in kadrovske vire. Pozabila pa je prenesti na lokalne ravni nekaj več javnega denarja (v državah OECD je to 30 odstotkov, v Sloveniji le 13 odstotkov). Povedano drugače: zavestno je razvrednotila in sesula javno zdravstvo na primarni ravni, obdržala pa je skrb za delovanje in razvoj javnega zdravstva na sekundarni ravni (specialistično bolnišnično dejavnost) in terciarni ravni (dejavnost klinik in inštitutov) in jima do leta 2031 namenila za investicije v »slovensko zdravstvo« dve milijardi evrov. V Sloveniji pa je med občinami kar veliko takšnih, v katerih si občani ne morejo privoščiti niti svojega družinskega zdravnika. Zato bi bilo najbolj prav, da država prevzame lastništvo, ustrezno materialno in kadrovsko organiziranost ter delovanje javne zdravstvene službe tudi na primarni ravni zdravstvene dejavnosti, saj imamo baje tudi v Sloveniji vsi državljani kot zavarovane osebe v javnem OZZ v primeru bolezni ali poškodbe enake pravice do javnih zdravstvenih storitev v dopustni čakalni dobi (v državah EU je to 30 dni).

dr. Marjan Česen,

Kranj