Slovenska liga zgled vsemu Balkanu, mladi Slovenci so androidi
Nermin Bašić Trenerja radomeljskega prvoligaša skrbi slovenski nogometni mladi rod – Po zgodovinskem 6. mestu v 1. SNL čas za stabilizacijo kluba
Radomljani so se z odličnim drugim delom prvenstva zlahka obdržali med elito, čeprav so se v nogometno pomlad podali z zadnjega mesta in s številnimi spremembami v ustroju kluba, ki je začel tesno sodelovati s splitskim Hajdukom. Na klop se je vrnil dotedanji tehnični direktor Nermin Bašić, mlinarji pa so hitro začeli mleti svoje najresnejše konkurente v borbi za obstanek, ki se je razpletla z osvojenim 6. mestom. Odločilno so Radomljani vplivali tudi na razplet bitke za naslov prvaka, potem ko so s 3:1 v 35. kolu slavili v Kopru in na široko odprli šampionska vrata Mariboru.
Ni minilo še niti pol leta od vašega povratka na klop Radomelj, v tem času se je zgodilo marsikaj. Na kaj ste se želeli osredotočiti v prvih dneh po nastopu funkcije?
Z Rokom (bivšim trenerjem Hanžičem, op. a.) sva že sodelovala v prvem delu sezone, tako da sem vedel, na čem moramo še delati. Želel sem le nadaljevati tam, kjer smo končali, želel sem tudi hrabrejšo ekipo v vseh pogledih in da bi bili morda taktično malce fleksibilnejši in resnejši. Vendarle se liga igra za točke, ljudje si zapomnijo le slednje in ne igre. Mislim, da smo na koncu pokazali res veliko in si naredili nek imidž, ki ga bo v novi sezoni zelo težko ponoviti.
Končalo se je sanjsko, potem ko so Radomlje prej vedno ekspresno zapuščale 1. SNL. Kako težko je bilo prekiniti to negativno tradicijo?
Res težko. Že leta 2017, ko sem prišel v klub, je bila miselnost takšna, da so se po porazih z 0:1 veselili. Tega ne želim niti slišati! Moram reči, da je pri vzpostavljanju te zmagovalne miselnosti precej pripomoglo sodelovanje s Hajdukom in prihod nekaterih izkušenejših igralcev. Spomnim se, ko sem na začetku sezone dejal, da imamo morda najboljšo slačilnico v ligi. To je zame najpomembnejše, da je ozračje dobro, da igralci znajo sprejeti kritiko in da vedo, da imajo konkurenco. V Sloveniji je s tem že na splošno težava. Spomnim se denimo svoje epizode pri Gorici: ne želijo kritike, ne želijo konkurence, tudi dobronamerne nasvete pa obrnejo v zgodbo, kako trener nima rad tega ali onega. Vse gre po liniji najmanjšega odpora. Mi smo tu naredili tekmovalno ekipo, v kateri med 20 igralci priložnost dobijo le najboljši. »Fajtajte se!« In to je to.
V šampionskem dvoboju med Mariborom in Koprom ste v minuli sezoni odigrali eno ključnih vlog. Tudi javno ste sicer dejali, da si že zaradi slovesa Marcosa Tavaresa želite, da naslov odide na Štajersko.
Ko smo igrali tam in sem videl Tavaresovo slovo, si kot človek ne moreš želeti nič drugega, kot da ti ljudje osvojijo naslov. Koper je prek ljudi iz BiH name vršil toliko pritiska, kot da ne bi vedeli, da bi tudi proti Mariboru v takšni situaciji odigral s 120 odstotki moči. Lahko so jezni le sami nase, ker po prvem polčasu niso vodili s 3:0. Glede tega, kaj sem jim s tem vzel ... Žal mi je, a vesel sem tudi, da je Koper osvojil pokal, Maribor pa prvenstvo. Oba kluba sta super, top, fenomenalna, všeč mi je bilo tudi, da smo Koper zapustili brez ostrih besed, da je bilo vse kulturno. Ljudje, to, kar imate tukaj v Sloveniji, tega ni na celem Balkanu! Kar se tiče poštenosti igre in kakovosti lige, je lahko za vzor vsem na Balkanu. Ponosen sem, da lahko delam v takšni ligi in imam čist obraz. Tako jaz kot klub in to je zame najpomembnejše.
Maribor ste podrobno spremljali že v sezoni 2014/15, ko se je prvič v eri Zlatka Zahovića prebil v ligo prvakov. Tudi prek telefonske povezave ste se javljali v studio bosanske televizije iz Ljudskega vrta, kjer je gostoval Schalke ...
To je bila moja prva tekma lige prvakov v Mariboru, tja sem šel s televizijo BN in tekmo spremljal na novinarski tribuni. »Dragi bog, ali bom kdaj treniral na takšnem štadionu? Bom kaj takšnega doživel?« sem se takrat spraševal. Tega se vedno spominjam, ko pridem v Maribor. Od takrat je bil moj cilj, da pridem v Slovenijo, tako močno se mi je v spomin vtisnil ta trenutek. Ko sem to prvič doživel z Gorico, ko sem gostoval tam, sem si mislil: »Joj, kako sem srečen! Najsrečnejši človek na svetu!« (smeh)
V minuli sezoni so priložnost v članski ekipi dobili številni mladi nogometaši, kako težko je kaljenje mladih združiti z borbo za obstanek?
Tu imam stalno borbo s klubom, a to verjetno velja za vse trenerje v Sloveniji. Vem, da vsi živimo od prodaje igralcev, a bojim se, da preveč govorimo o tem, da moramo, nato pa zaradi tega, ker moramo, uničimo več igralcev, kot jih dejansko proizvedemo. Imamo drugo ligo, ki od mojega prihoda v Slovenijo še nikoli ni bila slabša. Vrednostna lestvica se je v nekem trenutku povsem pomešala, dobivamo android igralce, kot jim rečem sam. V Bosni je malce drugače, ker je tudi narod drugačen. Tam še lahko komu primažeš klofuto in ga nadereš. Tam še kdo reče: »Dobro, šef, prav imate ...« Tu pa: »Nadrl me je, grem iz kluba!« Manjka nekaj jajc. Ko nato pridejo reprezentančne tekme, teh jajc ni. Takoj, ko se je treba boriti, obrnejo hrbet in zbežijo. Mojega sina sem že pri desetih letih izpisal iz nogometa, ko sem videl, da to ni zanj. Hvala bogu, da zdaj igra tenis.
Velikokrat iz vaših ust slišimo besedo stabilizacija – kakšne so stabilne Radomlje v vaših očeh?
Potrebno je biti realen. Potrebovali bomo tri ali štiri leta, en olimpijski ciklus, za kaj več potrebuješ več denarja. Proračun bi morali povečati za 25 odstotkov, za katere ne vem, če jih imamo. Težko je v tej krizi, ljudem, ki dajejo denar za klub iz lastnega žepa, bi morali postaviti spomenik! Vsa čast jim, saj je izredno težko. Ne vem, mene lahko odpustijo že po štirih kolih, to se nikoli ne ve, toda vedno želim biti drugačen od drugih. Da bomo taktično fleksibilni in malo nori ter hrabri.
Ko ste odšli, ste rekli, da vas v Radomljah čaka nedokončano delo, cilji pa so očitno večji kot le zgodovinski prvi obstanek v ligi.
Prej se mi je vedno nekam mudilo. Želel sem nekaj na hitro, zdaj pa sem res začutil, da je to trenutek za stabilizacijo. Tu sem srečen in zadovoljen, nikamor se mi ne mudi. Imel sem res nekaj dobrih ponudb, a enostavno sem si zaželel tudi malce uživanja v življenju. Slovenijo obožujem in komaj čakam, da se bom lahko čez tri mesece sem preselil za stalno. Tu bom živel. Res se trudim tudi med intervjuji govoriti slovensko, želim se prilagoditi, da nisem tisti klasični bosanski kreten. Devet let sem živel v Nemčiji, zato vem, kako se je integrirati.
Prihajate iz Travnika in vaš someščan Miroslav »Ćiro« Blažević je ravno v teh dneh spet spregovoril o hudem boju z zahrbtno boleznijo.
To je tako pozitiven lik ... Človek sije, takšen se očitno že rodiš! Kar težko je verjeti, da kamorkoli prideš z njim, vstane cela gostilna, začne se fotografiranje ... Ko se je moja kariera lomila, mi je dal nekaj dobrih nasvetov. Presrečen sem, da ga poznam in da sem tako kot on iz Travnika. V Jutarnjem listu so objavili zgodbo o nama, ker sva oba postala trenerja v 27. letu starosti, oba končala igralsko kariero zaradi operacije desnega kolena in še nekaj je bilo vzporednic. Pa še oba sva iz Travnika! Ajoj, to smo morali narediti! Ko so ga predstavili na nemški televiziji, so me, ker znam nemško, prosili, če bi lahko na grobu njegovih staršev povedal nekaj besed o vojni v Bosni. Vse se je nekako sestavilo v mozaik.
Slovenijo obožujem in komaj čakam, da bom lahko tu stalno živel. Želim se prilagoditi in nočem biti tisti klasični bosanski tepec.