Alpinistični dnevnik
16. DEL
To bo oče šival. Čez Prag tečemo že v temi, pa nam luna pomaga. V Aljaževem domu se pozanimamo za zadnji avtobus, hitro, moramo ga ujeti. Tako skoraj tečemo proti Mojstrani, ko za sabo zagledamo luči. Tega pa ne pustimo naprej, pa če gremo na streho. Ni bilo treba na streho. Kljub temu je bilo kar tesno, teči pa le ni bilo treba. Na postaji v Mojstrani ravno izvlečemo klobaso in čebulo, kar pripelje avtobus, pa smo preveč lačni, da bi pospravili. Zato se nam v avtobusu vsi nekam muzajo, posebno zaradi čebule.
2. november, nedelja Storžič
Zjutraj po šesti maši smo se z avtobusom odpeljali v Preddvor. Saj so doma branili, Vsi svetniki so, toda lepo vreme je preveč vabilo. Glasno smo sopihali proti Kališču in naprej na vrh. Tudi na soncu je že precej mraz, zato se vroče mleko iz termovke močno prileže. Drago bo malo ležal na soncu, s Tonetom pa se odpraviva na tržiško stran. Mislila sva v Matevžev steber, pa je bila ura že dve, ko sva se spustila do bivaka, in Tržičani so nama odsvetovali. Saj je res premalo časa, pa še stremen nimava. Zato se odpraviva kar po Kramarici navzgor, ko prideva v grapo, pa raje zavijeva desno po grebenu in hitro sva pri Dragotu. Res bi bilo prepozno, če bi vstopila v steber, še tako smo komaj ujeli avtobus ob pol šestih. 8.–9. november, sobota–nedelja
Krst
Vreme se je ta teden zelo poslabšalo, zato imamo zaključek plezalne sezone in sprejem med alpinisti kar na Kališču. Z Dragico sva že ob petih gori, do sedmih pa se pritepejo še drugi. Sedemnajst nas je. Najprej je večerja. Ričet in klobase. Ker me vsi imenujejo »Piranhela«, malo tudi po krivici, mi naložijo skoraj s kupom in dve klobasi noter. Po večerji je Mišo prebral pomembnejše vzpone naših alpinistov: Iztok je plezal Aschenbrennerjevo v Travniku, Čopov steber in še zunaj marsikaj, Slavc streho v Štruci ... Po številu vzponov sem bil drugi, tega pa nisem niti najmanj pričakoval, saj so tudi ostali veliko plezali. Slavc pa je bil prvi.
Potem se je pričel sprejem. Med pripravnike sta bili sprejeti Dragica in Irena, med alpiniste pa midva z Ančko. Meni so zunaj naložili v nahrbtnik prazno buteljko, kos ogledala, smetišnico in omelček, kuhalnico, steklenico od sirupa in dežnik. Pred komisijo sem moral razložiti, zakaj vse to nosim v hribe, nato pa sem moral zložiti te stvari nazaj, tako da me ne bi niti malo žulilo v hrbet. Seveda to ni šlo. Spraševali so me vse mogoče stvari, resne in šaljive. Na resna vprašanja sem dobro odgovarjal, na ona druga je pa tako vsak odgovor napačen. Dosodili so mi štirinajst batin in Polde se je kot rabelj prav dobro odrezal. Za spomin sem dobil buklo Nanga Parbat in to so prav zares dobro izbrali. Sprejeta je bila še Ančka, ki pa se je še isti večer vrnila v dolino. Ne more se sprijazniti, da Tomaža ni več. Ubil se je na Matterhornu. V naš odsek smo sprejeli še Janeza, nato pa je sledila zdravljica in peli smo jo tja do enih.
V nedeljo zjutraj je bilo še vedno grdo vreme. Ko sem se naveličal posedati po koči, sem se oblekel in odšel na vrh. Bilo je pasje mrzlo in veter me je hotel kar odnesti. Malo nad sedlom sem srečal Marjana in pregovoril me je, da sva se skupaj povzpela na vrh. Veter je še bolj bril in pošteno me je zeblo, zato sem kar zdirjal nazaj. Na Kališču je pričelo deževati, pa smo kljub temu izredno dobre volje sestopali proti Preddvoru. 28.–29. november, petek–sobota
Proti Kredarici
V petek zjutraj smo se s prvim avtobusom odpravili v Mojstrano. Hitro smo jo brisali proti Krmi, pri domu malo pojedli, nato pa naprej. Sneg je hreščal pod nogami, toda višje smo bili, več je bilo snega. V Zgornji Krmi smo bili že do pasu v njem. Danes še ne bomo prišli na Kredarico, do lovske koče pa moramo. Kmalu je pričelo še snežiti. Aha, tamle je kažipot, na desno kaže. Zopet nas pogoltne megla in nikamor več ne vidimo. S Tonetom se menjava v vodstvu, toda kljub temu naju utrujenost vse bolj zajema. Izkoplješ se iz enega zameta, pa si že v drugem, še globlje. Koča se mora tudi zdaj zdaj pokazati. Tedaj se megla nekoliko pretrga in zagledava obe lovski koči, toda kje, ravno na nasprotnem bregu.
Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika (samozaložba PD Kranj) lahko za 19,90 evra kupite na spletni strani prodaja.pdkranj.si, pri Planinski založbi ali v Slovenskem planinskem muzeju. V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.