Ko hrup pomeni konec pandemije
Japonska Izobraževalni odbor v Fukuoki je prejšnji teden odpravil tišino med šolskimi kosili
Otroci v japonskih šolah so morali biti tiho celi dve leti. Osnovnošolci in dijaki srednjih šol so morali med šolskim kosilom molčati, vse dokler se je po deželi širil koronavirus, da bi na ta način preprečili njegovo prenašanje z aerosoli, kadar se prek ust in nosu ne nosi medicinske maske.
Ko je izobraževalni odbor v Fukuoki na zahodu Japonske prejšnji teden sprejel odločitev, da bodo tišino ukinili, je bilo to znamenje, da se okužba umika z japonskih otokov in da se življenje vrača v normalo.
Mokušoku, kar pomeni jesti v tišini, so ocenili kot škodljivo za duševni razvoj otrok. Ker japonski otroci dobivajo kosilo iz centralne šolske kuhinje, nato pa ga skupaj jedo v učilnicah v odmoru med učnimi urami, je svobodno komuniciranje med obedom zagotovo pomemben del socializacije. Med pandemičnimi meseci so učilnice zvenele pošastno – slišati je bilo zgolj žvenketanje žlic. To je bilo še posebej mučno za tiste najmlajše, stare šest let, ki so komajda začeli hoditi v šolo.
Skupna kosila so na Japonskem dobila še dodatno razsežnost izobraževanja o zdravi prehrani, s čimer naj bi pri otrocih preprečili debelost in druge zdravstvene motnje. Malčke so usmerjali k temu, da so jedli več zelenjave, rib in sadja, učitelji pa so jim med obroki pojasnjevali, kako se vse to prideluje, in jih učili, naj spoštujejo delo in trud – tako da bodo pojedli vse liste solate in vse koščke skuše. Na ta način so jih učili, kako je treba zdravo živeti.
Šole kot jezuitski samostani
Prav te obrazložitve, zakaj dobivajo za kosilo hrano, ki je malčki morda nimajo najraje na svetu, so bile zaradi epidemioloških prepovedi prekinjene, saj je bilo treba jesti v popolni tišini. Ko so otroci sneli maske, te pa so morali sneti, da so lahko jedli, niso smeli spregovoriti niti besede.
Japonske šole so še najbolj spominjale na jezuitske samostane, kjer med kosilom prav tako – čeprav zaradi povsem drugih razlogov – vlada popolna tišina. Ko so vsaj v nekaterih delih države napovedali odpravo tega ukrepa, so bili učitelji veseli, starši pa zaskrbljeni. Medicinske maske so bile na Japonskem nekaj povsem običajnega že pred izbruhom pandemije, in vse dokler je v državi še vedno dnevno več kot 15.000 novookuženih, starše skrbi, da bi lahko otroci zboleli ali domov prinesli virus. Poleg tega jih je večina prepričana, da obedovanje v tišini ne vpliva na svobodo razvoja. Pogovarjali se bodo doma, pravijo. Zdaj je pomembno, da se virusu ne ponudi možnosti, da se znova razigra.
V Fukuoki bodo učenci kljub vsemu morali nositi maske med itadakimasujem – prepevanjem zahvale pred kosilom. A s približevanjem poletne vročine se vse pogosteje zastavlja vprašanje, ali ni čas, da se otroke osvobodi obveznega nošenja mask, ko gredo v šolo ali iz nje oziroma med urami telovadbe. Kajti medtem ko se število okužb s covidom-19 zmanjšuje, vse bolj narašča število toplotnih udarov, zlasti v času športnih dejavnosti.
Japonski otroci so že pred pandemijo vedeli, kaj pomeni biti tiho. V Tokiu je za šole v stanovanjskih četrtih dolga leta veljala omejitev hrupa na 45 decibelov, kar je pomenilo, da so morali učenci zelo paziti na svoje odzive med športnimi tekmovanji na odprtih šolskih dvoriščih in tudi med igranjem v odmorih med učnimi urami. Ta predpis je veljal tudi za vrtce. Za primerjavo naj povemo, da povzroča razmeroma normalna konverzacija v restavraciji hrup, ki znaša okoli 60 decibelov, medtem ko je predpisanih 45 decibelov malce bolj hrupno od tišine v knjižnicah, po vsej verjetnosti pa nekje na ravni čivkanja ptic v parku.
Ob zmanjševanju števila novorojenih otrok so si posamezni vladi funkcionarji drznili načeti vprašanje odprave omejevanja hrupa, a v družbi to ni bilo dobro sprejeto. Otroci se lahko svobodno razvijajo tudi, če ostanejo tiho, so vse skupaj podkrepili zagovorniki omejitve hrupa na 45 decibelov. Če bi kdo rad kričal, pa lahko to počne na enem od slovitih japonskih tekmovanj v kričanju.