Ljubiti in potrpeti

»Želim si nekoga, ki me bo imel neskončno rad in ga bom tudi jaz neizmerno ljubil.« Izviren vtetovirani napis na roki mladega – čednega – fanta, po razmršenih »bradpittovskih« laseh in oblačilih sodeč surfarja, ki je stal pred mano v dvigalu, daje misliti. Vsakdo išče sorodno dušo ali, če že hočete, drugo polovico, o tem ni nobenega dvoma.

Po odzivu na pravi (im)pulz se praviloma zgodijo srečanja, ki – če niso prepogosta – pomenijo sanjavo pričakovanje. Vedno znova. Vsakič je, kot bi se na novo zagledal. Vsak pogled, vsak dotik dobi pridih največjega. Konsistentno. Kot nenehno plimovanje. Brez osek. Ni padcev jakosti. Zvrstijo se igre zapeljevanja. Pride zaljubljenost. Pa strast. Mehkoba sobivanja. Ljubezen.

Pa vendarle. Woody Allen, najslavnejši režiserski nevrotik, Newyorčan seveda, je o ljubezni zapisal, da gre v vsakem primeru za trpljenje: Ljubiti pomeni trpeti. Da bi se izognili trpljenju, ne smemo ljubiti. Ampak potem človek trpi, ker ne ljubi. Zato ljubiti pomeni trpeti; ne ljubiti pomeni trpeti; trpeti je torej – trpeti. Biti srečen pomeni ljubiti. Biti srečen torej pomeni trpeti. Ampak trpljenje te naredi nesrečnega. Zato je treba, da bi bili srečni, ljubiti in trpeti. Prava zveza mora v resnici potrpeti. Biti slastnejša od najslajše (poročne) torte.

Ko se veter divjanja poleže. Tudi z razdalje dotika. Smeh, prepuščanje mehkobi, kot v kopalnih plaščih iz kašmirja ... Treba je predvsem živeti za trenutke. V dvoje. Za take, ko se zdi še ropot centrifuge kot glasba. Predanost v človeškem smislu ni stvar rodov in izkušenj, temveč nečesa, kar se skriva v našem zanosu. V ospredju je vedno človek, človek v svojem vsakdanjiku. To, kar počnemo, je to, kar čutimo. Naj srce vztraja v iskanju neskončne ljubezni – kot mladi surfar s tatujem.