Potrebujemo močno enotno Evropo

Živimo v svetu, ki je poln nasprotij in različnih pogledov, zlasti med najbolj odgovornimi politiki. Vsak se ima za najbolj pomembnega in pametnega, nihče pa ne premore svetovne avtoritete, kar se je pokazalo tudi ob nedavnem obisku generalnega sekretarja Združenih narodov v Moskvi, kjer je Putin tudi njega posadil na nasprotni konec dolge mize, seveda ne v znak spoštovanja do gosta, ampak zato, ker se ima Putin ta čas za edinega omembe vrednega svetovnega politika in lahko počne, kar se mu zljubi. Nihče mu ni kos. Še tako velike pošiljke orožja Ukrajini iz vseh večjih držav dolgoročno ne bodo rešile rusko-ukrajinskega spora, ki tli med tema dvema državama že desetletja.

Celo če se bo vojni spopad med njima končal, nikoli ne bo mogoče odpraviti vseh nepremostljivih razlik v politiki. Danes niso potrebne velike besede in ogromne pošiljke orožja v Ukrajino, da bi se ubranila pred Rusi. Ne bo se ubranila pred ruskimi napadi, ki bodo, če se v Evropi ne bodo spremenile bistvene stvari, občasno navidezno prenehali, pa se znova razgreli, morebiti tudi do svetovne vojne, po kateri, kot se zdi, Putin naravnost hlepi.

Seveda so za tragedijo v Ukrajini deloma krivi tudi Ukrajinci, med drugim zato, ker so preprosto črtali veliko rusko manjšino v Ukrajini s seznama enakopravnih sodržavljanov, vključno z »brisanjem« Rusov kot manjšine.

Ne vem, zakaj mora Nato riniti v neposredno bližino Rusije. Na srečo so se ukrajinske oblasti odrekle članstvu v tej mednarodni vojaški organizaciji. Ne vem, zakaj zdaj dve doslej nevtralni evropski državi Finska in Švedska rineta v omenjeno vojaško zvezo, ki je nepotrebna – tudi zato, ker vojaško ščiti samo svoje članice, kar je deloma razumljivo, iz človekoljubnih razlogov pa nikakor ne. Trdno sem prepričan, da Evropa potrebuje na demokratični podlagi ustanovljeno enotno skupno državo, ki bi lahko nastala kot konfederacija ali federacija evropskih držav, vključno z Rusijo in Ukrajino.

Seveda bi skupna evropska država morala imeti lastno vojsko, ki bi ščitila vse evropske države, ne glede na članstvo v novi evropski konfederaciji ali federaciji.

Nova evropska država bi morala v dogovoru s članicami natančno razmejiti pristojnosti držav in »naddržave«, tako da ne bi bila bistveno okrnjena samostojnost evropskih držav. O nastanku take države naj bi se odločili vsi državljani Evrope na referendumu, na katerem naj bi glasovali tudi o obliki vladavine Nove Evrope, ki naj ne bi bila predvsem ogromen kolos, ampak vključenim državam stalna pomočnica pri reševanju njihovih problemov, s tem da bi bilo vnaprej jasno opredeljeno, za kakšne oblike in namene bi države lahko dobile pomoč, predvsem za reševanje bolj ali manj ključnih problemov večine držav.

Zdaj se sredstva EU drobijo včasih za nepotrebne namene posameznih držav.

Nova evropska država naj bi bila čim manj odvisna od ZDA in Kitajske, ki naj bi bili v okviru OZN predvsem koordinatorici med njima in novo evropsko državo. Američani in Kitajci ne bi smeli dajati veta na odločitve, razen če bi se neposredno vmešavala v njune notranje zadeve.

Rusije tu ne omenjam, ker menim, da bo tako kot Ukrajina morala postati članica nove Evrope.

Tone Štefanec,

Beltinci