Zakaj Slovenije ni v klubu nasprotnic jedrskega orožja
Razorožitev Dunaj bo prizorišče prvega srečanja držav podpisnic pogodbe o prepovedi jedrskega orožja
Od izbruha vojne v Ukrajini se je strah pred uporabo jedrskega orožja znatno povečal. Na Dunaju se bodo danes sestale države, ki verjamejo, da na svetu ni prostora za to orožje. Slovenije ne bo med njimi, saj tako kot večina drugih zahodnih držav ni podpisala prve pravno zavezujoče mednarodne pogodbe, ki je eksplicitno prepovedala uporabo jedrskega orožja. In vendar nekateri strokovnjaki menijo, da bi morala znova razmisliti o tem.
Nad prvim srečanjem držav podpisnic pogodbe o prepovedi jedrskega orožja (TPNW), ki ga bo ta teden gostila avstrijska prestolnica, bo viselo vprašanje, ali lahko ambiciozen dokument doseže cilj ter namen ali je v času velikih varnostnih in geopolitičnih trenj vnaprej obsojen na neuspeh.
Ustanovno srečanje držav pogodbenic bo namenjeno oblikovanju akcijskega načrta za izvajanje obveznosti iz TPNW in oblikovanju načrta za jedrsko razorožitev. Pogodbo, ki je nastala s pomočjo mednarodne kampanje za odpravo jedrskega orožja (Ican) in začela veljati 22. januarja lani, je do zdaj podpisalo 86, ratificiralo pa 62 držav, ki po navedbah organizatorjev srečanja dvomijo o učinkovitosti teorije jedrskega odvračanja, predvsem pa verjamejo, da ima vsak narod »pravico živeti brez groženj z jedrskim izsiljevanjem«, s kakršnimi se svet spoprijema v primeru vojne v Ukrajini.
Trkanje na vest jedrskim silam
Verjetnost, da bo Slovenija kdaj pristala med njimi, je vsaj za zdaj videti majhna. Odkar je TPNW leta 2017 ugledal luč sveta, država ni resno razmišljala, da bi se mu pridružila, med drugim zato, ker je bila vsebina te pogodbe v neskladju z obrambno držo zveze Nato, cilji TPNW pa so se prekrivali tudi s tistimi v pogodbi o neširjenju jedrskega orožja (NPT) iz leta 1968, na katero Slovenija še vedno gleda kot na temelj globalne neproliferacijske in razorožitvene arhitekture.
Kljub tem neskladjem nekdanja obrambna ministrica Ljubica Jelušič verjame, da bi državi koristila širša razprava o tem. »Mislim, da bi pri nas morali izvesti razpravo o ciljih TPNW in se opredeliti do vsebine te pogodbe,« je za Delo pojasnila profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede, z razlago, da se javnost še ne zaveda razsežnosti pet let starega dokumenta.
Ta z vojno v Ukrajini po njenem mnenju ni izgubil relevantnosti, ampak prav razmere v Evropi kažejo, kako lahko jedrsko orožje v napačnih rokah ogrozi varnost celotnega sveta. »Po svoje je to oblika trkanja na vest državam, ki to orožje imajo in z njim ogrožajo mednarodni mir,« je prepričana Ljubica Jelušič, ki je opozorila, da se svet brez jasnega cilja ne bo približal opustitvi jedrskega orožja. »Treba je pozivati države lastnice jedrskega orožja, da premislijo o prihodnosti in skupnih korakih k razorožitvi na tem področju. Gre za orožje, ki ubija civiliste in ima posledice, ki so nesorazmerne z vojaškimi cilji.«
Toda večina zahodnih držav verjame, da TPNW ni rešitev za pomanjkanje napredka pri jedrski razorožitvi, ki je eden od stebrov NPT in navsezadnje zaveza zveze Nato (ta namerava ostati jedrsko zavezništvo, dokler bo soočeno z grožnjo jedrskega orožja). Strokovnjake pri pogodbi TPNW med drugim moti odsotnost jasnega verifikacijskega režima ( pri uveljavljanju njenih določil) in to, da poskuša svet brez jedrskega orožja doseči mimo držav, ki ga posedujejo, ter brez upoštevanja geopolitičnih in varnostnih dejstev v evro-atlantskem prostoru. V tem pogledu najverjetneje ni naključje, da med podpisnicami pogodbe prevladujejo predvsem latinskoameriške, afriške in države jugovzhodne Azije.
»TPNW v danih okoliščinah vidim kot plemenit poskus prepovedi jedrskega orožja po modelu prepovedi kemičnega orožja. Žal pa v danih geopolitičnih in varnostnih razmerah, ko smo priča povečanemu širjenju jedrskega orožja in tehnologij ter bolj ali manj odkritim razpravam o uporabi tega orožja, [pogodba] ni dosegla niti namena niti cilja,« je prepričan Klemen Grošelj, obramboslovec in evropski poslanec iz vrst politične skupine Renew Europe
• TPNW je ratificiralo 62 držav, veljati je začel januarja lani.
• Zahodne države nasprotujejo pogodbi iz več razlogov.
• Jelušič: V Sloveniji bi morali opraviti razpravo o ciljih TPNW.
Pristop k TPNW v tem trenutku, ob dogajanju v Ukrajini, bi bil napačen signal.
Napačen signal
Slovenija lahko z zunanjepolitičnim delovanjem po njegovem mnenju kljub temu aktivno deluje v smeri uresničitve in vzpostavitve sveta brez jedrskega orožja ter hkrati ohrani status kredibilne zaveznice v Natu in partnerice v EU, in sicer tako, da promovira spoštovanje NPT in predvsem njegovo nadgradnjo. »NPT je zagotovo sporazum, katerega celovita uveljavitev in nadgradnja bi lahko vodili v proces postopne jedrske razorožitve in hkratne globalne regulacije civilne, miroljubne uporabe jedrske tehnologije nasploh, na kredibilen in pregleden način.«
Spogledovanje Slovenije z alternativami bi, nasprotno, lahko poslalo napačno sporočilo tako zaveznikom v Natu kot partnerjem v EU. »Pristop k TPNW v tem trenutku, ob dogajanju v Ukrajini, bi bil napačen signal,« je prepričan Grošelj.