Svetovna revolucija kot rešitev (ukrajinske krize)?

Spomenka Hribar se je z javnim pismom ( Delo, 18. junija) o rusko-ukrajinski vojni in o slovenski vojski – namenjenim slovenskim oblastem – pravzaprav oglasila že tretjič. Prvič (16. maja 2022) je (so)podpisala »apel« s prvim podpisnikom Markom Uršičem proti pošiljanju orožja Ukrajini; drugič (8. junija) je nastopila v izjavi Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo s prvopodpisanim Antonom Beblerjem in z naslovom Veliki oklepniki boxer za majhno Slovenijo; zdaj pa je stvar vzela v roke sama osebno. Svojemu pozivu slovenskim oblastem bi lahko dala naslov Ustaviti slovensko vojsko, rehabilitirati neuvrščenost in titoizem, ustreči Rusom!

Iz najnovejšega osebnega pričakovanja Spomenke Hribar je mogoče razbrati, da ji gre – in v tem ni sama – za pomiritev ( appeasement) oz. za nekakšno spravo z Rusijo, ki bi Evropejcem, predvsem Nemcem, vendar tudi Slovencem zagotovila pšenico, nafto in plin po najnižji mogoči ceni. O pomiritvi leta 1938, navsezadnje o rusko-nemškem paktu je bilo veliko napisanega, torej ni treba ponavljati. Spomnimo se le, da takratna pomiritev ni ustavila niti desnice niti levice in sploh nikogar, Slovenci pa smo se znašli v prepadu med pravo in napačno stranjo zgodovine. Ukrajina naj bi s svojim svobodoljubjem in osamosvojitvijo (ki traja vsaj od leta 2004) prizadela evropsko udobje in ogrozila splošno slovensko brezbrižnost, politično malomarnost in praznino.

Le z najnovejšo praznino slovenske politike si je mogoče razložiti nevednost v zvezi z neuvrščenostjo. Spomladi (18. aprila) 1955 se je na pobudo Indonezije, Mjanmara (Burme), Šri Lanke, Indije in Pakistana v Bandungu začela afriško-azijska konferenca, na kateri je sodelovalo 29 držav, med njimi tudi Kitajska, ki jo je predstavljal predsednik vlade Džou Enlaj. Na konferenci, ki jo štejejo kot začetek gibanja neuvrščenih, so razpravljali o hladni vojni, o dekolonizaciji in o gospodarskem razvoju, pri čemer so bili zadržani do Zahoda in do Sovjetske zveze, ki so jo zaradi zasedbe držav Srednje in Vzhodne Evrope imeli za kolonialno silo. Neposredno po tej konferenci (26. maja 1955) je Beograd obiskal sovjetski vodja Nikita Hruščov, ki se je Titu – ne zaradi slabe vesti, ampak zaradi strahu pred naraščajočim vplivom Kitajske – opravičil za resolucijo Informbiroja. Tito je nenadoma postal sovjetski zaveznik pri prevzemanju vodstva nastajajočega tretjega bloka. To je potrdila nesrečna vloga Jugoslavije in Tita ob madžarski vstaji naslednje leto (1956).

V OZN je konec leta 1960 Generalna skupščina OZN sprejela resolucijo 1514, tj. deklaracijo o priznavanju neodvisnosti kolonialnim deželam in ljudstvom (Declaration on the Granting of Independence to Colonial Countries and Peoples). Po eksotičnih potovanjih z Galebom in po obiskih državnikov, kot sta bila indijski Nehru in egiptovski Naser, je bila – nekaj dni po začetku gradnje berlinskega zidu – naslednja, formalno prva konferenca gibanja v Beogradu 1. septembra 1961. Ne glede na neuvrščenost je Tito takrat – zaradi knjige Pogovori s Stalinom – dal zapreti Milovana Đilasa. Dokazov, da je Tito ostal privrženec komunistične miselnosti in Sovjetske zveze, je še veliko. Glavni cilj gibanja je bila – bolj kot iskanje srednje poti med Vzhodom in Zahodom – osvoboditev kolonij. Po koncu hladne vojne – vsaj za Slovenijo – gibanje neuvrščenih ni imelo več nobenega smisla.

Ko govorimo o Rusiji, ne bi smeli pozabiti, da je tako – pravzaprav sočasno – kot Slovenija ali Hrvaška doživela svojo osamosvojitev v sporu s komunisti in po razpadu Sovjetske zveze konec leta 1991. Prva leta po osamosvojitvi se je Rusija intenzivno povezovala z Zahodom, vendar so se nekateri njeni državniki, npr. zunanji minister Kozirev, dobro zavedali nevarnosti, da bi se obrnila stran od Evrope in svojo identiteto gradila na azijskih povezavah. Večkrat sem že omenil njegova dva (različna, provokativna) govora na srečanju zunanjih ministrov Ovseja leta 1992 v Stockholmu. Kozirev je opozarjal, da se lahko zgodi preobrat, če iz ruskega vodstva odideta onadva z Jelcinom. To se je pač zgodilo. Rusija se je pravzaprav vse do leta 2014 družila z Američani, EU in Natom, nato so njene demokratične zavore popustile in se je vrnila k svoji avtokratski in protizahodni politiki. Vzrok ruskega napada na Ukrajino ni, kot misli Spomenka Hribar, politika Zahoda ali postavljanje raket na meji z Rusko federacijo, ampak Putinova protievropska usmeritev in odločitev Ukrajine, da se poveže z Evropo. Putin se želi podobno kot Hitler po prvi svetovni vojni maščevati zaradi poraza v hladni vojni in poseči po ozemljih, ki jih je zasedla Sovjetska zveza leta 1945.

Glede približevanja zatona evropske civilizacije je Spomenka Hribar približno enakega mnenja kot Vladimir Putin, od njega pa se seveda razlikuje pri stališču, da Evropa in Ruska federacija »spadata v isti kulturni in politični sestav«. Putin bi želel kot nekateri drugi revolucionarji in samodržci (Napoleon, Hitler, Stalin) Evropi poveljevati, ne bi pa niti najmanj spoštoval tradicij, ki jih našteva Hribarjeva: grške filozofije, rimskega prava in krščanstva. Žal se je od teh tradicij oddaljil tudi tretji poziv Spomenke Hribar o ukrajinski krizi in slovenski zunanji politiki (18. junija 2022). Čeprav je večina Rusov kristjanov (pravoslavne variante), Hribarjeva ne bi smela spregledati, da Ruska cerkev danes enodušno in ne povsem v skladu z evropsko modernizacijo krščanstva podpira Putinovo politiko.

Hribarjeva na napačnih predpostavkah gradi tudi svoje zavrnilno stališče do Evropske unije, do Združenih držav Amerike in do Nata. Izhodišče OZN, EU in Nata, torej podlaga našega življenja po koncu hladne vojne (do neke mere pa tudi po koncu druge svetovne vojne) je Atlantska listina, ki sta jo leta 1941 podpisala Winston Churchill in Franklin Roosevelt. Ta listina je botrovala tudi Deklaraciji združenih nacij (Declaration by United Nations), ki so jo 1. januarja 1942 podpisale zavezniške države, med katerimi je bila tudi Kraljevina Jugoslavija, ki so jo predstavljali londonska vlada in njena veleposlanika v Washingtonu oz. v Londonu.

Tej odlični tradiciji, na kateri temeljijo naše človekove pravice in demokratične svoboščine, se je izneverila Rusija, ne Ukrajina ali Slovenija. Rusijo bo mogoče sprejeti v evropsko družbo, ko bo (in če bo) spremenila svojo kolonialno miselnost. Hribarjeva se seveda ne moti, ko govori o evropskih težavah. Poglavitna evropska težava je v tem, da je Evropa zaradi napačne politike »jedrne skupine držav« življenjsko odvisna od Rusije in da se poskuša kot razvajen otrok odkrižati Amerike, kar ji ta tudi upravičeno zameri. Hvala Bogu, da Nata ni zapustila Amerika in da je bil podoben poskus Slovenije oz. njenega veleposlanika Türka leta 1998 (po zaslugi Janeza Drnovška) neuspešen. Mislim na Türkovo pobudo, da bi se Slovenija pridružila protinatovski skupini New Agenda Coalition.

Glavna strateška »misel« Spomenke Hribar je vsebovana v predlogu, naj Slovenija uradno spodbudi pogajanja »med EU in Rusko federacijo (brez 'pomoči' ameriške politike) o trajnem miru« in da začne »pogajanja za osnovanje evropskega projekta Evrazije kot subjekta mednarodne politike, tj. projekt faktičnega sodelovanja EU in Ruske federacije«. Glede na to, da sem bil najmanj deset let zunanji minister Slovenije, predsedujoči Ovseju in predsednik Sveta EU za splošne in zunanje odnose; in glede na to, da sem profesor mednarodnih odnosov, lahko z gotovostjo trdim, da bi ob takšnem predlogu, če bi se v času ukrajinske krize pojavil na kateremkoli odločilnem mednarodnem forumu, zmajevali z glavo in dvigali obrvi, nato pa bi se nam prizanesljivo nasmihali. Zakaj?

Predvsem gre za neuresničljiv predlog združitve Evrope in Rusije. Sicer pa ne gre za nič manj kot za predlog svetovne revolucije, ki bi svet razdelila na tri politične (kulturno-civilizacijske?) bloke: na ZDA, od Rusov vodeno Evropo in Kitajsko. V ozadju tega svetovljanskega in mirovniškega predloga je po vsem videzu domislica, da bi bilo mogoče za povzročitelja ukrajinske krize razglasiti Ukrajino, potem pa še EU in ZDA. Rusija naj bi še enkrat – podobno kot z oktobrsko revolucijo – odrešila svet! Da je približno tako, povedo vzvišene besede naše avtorice: »neustrašnost posega v utečena razmerja«, »sunek v prihodnost« – da »se spremenijo svetovna razmerja«.

Navsezadnje je mogoče napisati karkoli in navsezadnje lahko časopisi objavijo, kar se jim zdi vznemirljivo. Popolnoma nerazumljivo pa je, da se je takšnemu razmišljanju priklonila uradna zunanja politika (oz. ministrica za zunanje zadeve). Da neustrašen sunek v prihodnost povzroči takšen odziv, je znamenje negotovosti oz. izpraznjenosti slovenske politike in splošne praznine, ki je nastala po zadnjih volitvah. Dimitrij Rupel,

Ljubljana