Nevarno je, če človek o sebi nima dobrega mnenja

Raziskovalka in predavateljica osebne odličnosti – adeptka in trenerka nevrolingvističnega programiranja

Ko se je kot diplomirana ekonomistka leta 2002 upokojila, si je kupila prenosni računalnik, uredila doma pisarno in začela obiskovati pedagoško-andragoški program na ljubljanski filozofski fakulteti ter začela novo kariero predavateljice in univerzitetne raziskovalke. Leta 2014 je doktorirala s temo Karierni načrt kot gradnik osebne odličnosti, ki je poleg nevrolingvističnega programiranja odločilno zaznamovala njeno torišče delovanja. Pri 85 letih je doc. dr. Marija Mikačić Turnšek še vedno aktivna raziskovalka in predavateljica na dveh visokošolskih ustanovah in številnih tečajih za različne ranljive skupine prebivalstva, kot so gluhi in v zadnjem času tudi distrofiki.

Brane Maselj

Na fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu predavate podjetništvo pa tudi karierno načrtovanje. Kaj to pomeni?

Moje temeljno prepričanje je, da mora vsakdo narediti svoj karierni načrt, ne glede na to, kaj in kje dela, pa tudi če gre oziroma ko gre v pokoj. S tem načrtom človek poskrbi za to, da dela to, v čemer je dober, pa tudi da ne vztraja pri nečem, v čemer je slab. To pomeni, da se s pomočjo določenih vaj vsakdo lahko nauči poskrbeti za svojo kariero. Mladi s pomočjo ustreznih orodij spoznajo samega sebe, odkrijejo svoj potencial in tako izvedo, na katerih področjih naj se šolajo. Ta znanja sem jaz združila še z nevrolingvističnim programiranjem, ki mu lahko rečemo tudi znanost osebne odličnosti. Ko postane človek samozavesten, gotov vase, zna najti tudi službo in področje, ki ga zanima. Z našo metodo smo poučili skoraj 500 brezposelnih po 50. letu starosti in večina teh je po tem, ko so naredili karierni načrt, uspešno našla zaposlitev. Pogost problem brezposelnih je pomanjkanje vere vase in v svoje delo, z našo metodologijo pa spregledajo, s katerimi znanji ter izkušnjami dejansko razpolagajo in kako jih uporabiti za svojo nadaljnjo poklicno pot.

Da, ljudje se lahko lotijo marsičesa, na kar si prej niso upali niti pomisliti; še posebej zdaj, ko se je razvil status samostojnega podjetnika. Nekatere spremljam še danes in vidim, da so si ustvarili lastno platformo in prek tega statusa začeli prodajati svoje znanje. S Titom, sedanjim možem, vodiva šolo za osebno odličnost, h kateri obvezno sodi tudi karierni načrt. Z njim, kot rečeno, pridobi človek potrebno samozavest. Tečaj odličnosti traja za brezposelne kakšne štiri mesece po nekaj ur na teden, in če udeleženec prej ni bil zmožen dobro opravljati svojega dela, začne po tem sam dajati pobude za boljše delo, kar mi včasih poročajo tudi njegovi delodajalci.

Oh, tudi za te imamo posebne tečaje, da spoznajo, kje ali v čem lahko še razvijajo svoje potenciale v prihodnosti. Leta ne pomenijo nič, če ima človek motiv, da dela naprej. Karierni načrt v mojem pomenu besede ne pomeni, da naj bi nekdo profesionalno napredoval, ampak kaj bi lahko še delal. Metoda je namenjena temu, da si naredimo ta načrt glede na svoje sposobnosti; namenjena je vsebini, ne pa statusu.

Predavanja o kariernem načrtu ste povezali še z nevrolingvističnim programiranjem (NLP).

Da, tudi pri pouku študentov uporabljam metode NLP, ki, preprosto povedano, omogočajo človeku delo na samem sebi. Predvsem mora človek nenehno paziti na to, kaj in kako misli, še najbolj o samem sebi. Nevarno je, če človek o sebi nima dobrega mnenja. Metode NLP so namenjene krepitvi lastne samozavesti. Delo na sebi usmerja usposobljen trener, in sicer tako, da tečajnik lahko odkrije lastne potenciale.

S pomočjo vaj, ki so se razvile v zadnjih desetletjih, lahko človek odpravi škodljiva prepričanja. Če je, na primer, doživel kaj slabega, lahko z vadbo NLP izbriše iz tega izvirajoča negativna prepričanja. Gre za to, kaj verjamemo o sebi oziroma da spremenimo verovanja, če so ta negativna, in začnemo zaupati.

In sem se pri tem veliko naučila tudi sama; predvsem tega, da kakor učim gluhe, tako moram tudi vse druge. Ker ne slišijo, jim je treba razlagati na najrazličnejše načine, tudi vizualno, s telesom, z branjem itd. Predhodno morajo vedeti, o čem se bomo pogovarjali, saj h gluhemu ne morem priti in kar predavati, tako da zdaj tudi študente na fakulteti že vnaprej pripravim, kaj bodo slišali.

Prvih 20 let poklicne poti ste se ukvarjali z uvajanjem inovativnosti v industrijo.

Da, pri zavodu za napredek gospodinjstva smo veliko sodelovali z našo industrijo. Tipičen takšen primer je bilo Gorenje, ki mu je nenehno inoviranje s pomočjo naših testiranj omogočilo, da je lahko svoje štedilnike in pralne stroje uspešno prodajalo v ZDA in Kanado. Za njihov razvojni inštitut sem izdelala tudi kriterije za stimulativno nagrajevanje in ugotovili so, da lahko podjetje veliko zasluži na račun lastnih inovacij. Ni jim bilo več treba kupovati licenc, saj so večino izdelkov razvili sami. V še večjem obsegu sem se s tem ukvarjala v Leku, kjer smo na novo postavili celoten plačni sistem, in sicer tako, da smo povečali razpon med najnižjo in najvišjo plačo z ena proti tri na ena proti pet, da smo lahko vgraditi elemente stimulativnega nagrajevanja. Ti so pomagali Leku do vrhunskega razvoja in še danes deluje na tej osnovi. Ker mu je tako dobro šlo, so se kasneje lahko tako dobro tudi prodali Sandozu. To vem, ker sem kot ekonomistka delala tudi finančne analize.

Na podlagi teh analiz ste sodelovali tudi pri ocenjevanju podjetij ob izdaji certifikatov. Kaj ste ugotovili?

Ocenila sem kakšnih 30 podjetij in ugotovila, da je država prenizko ocenila svoje premoženje. Dejanska vrednost podjetij, in tu smo upoštevali tudi bodočo vrednost, je bila veliko višja od zneska, za katerega so se olastninila. S prednostmi notranjega nakupa so bili najbolj seznanjeni direktorji, ki so si dovolili odkupovati podjetja. Številni delavci so k temu prispevali z zmotnim odrekanjem svojim certifikatom s poceni prodajo.

Takrat ste že bili generalna sekretarka novoustanovljenega državnega sveta, kjer so vas klicali tudi mama Marija.

Državni svet se je takrat vzpostavljal na novo in s tem v zvezi je bilo treba urediti vse konstitutivne, zakonske in druge formalnosti in se dogovoriti o vseh plateh njegovega delovanja. Kot ekonomistki mi je šlo od rok, da sem znala poskrbeti tudi za materialno osnovo za normalno delo državnega sveta. Med drugim sem za državne svetnike v okviru tedanjih pravil, ki so veljala v skupščini Republike Slovenije, uredila nekakšno sejnino, ki se je lahko upoštevala pri plačah kot osnova za pokojninski izračun. No, to je razlog, da sem se poleg dobrega dela službe državnega sveta, ki sem jo vodila, in njenih odličnih sodelavcev marsikomu zdela kot skrbna mama.

Ali državni svet danes opravlja vlogo, kakršno ste mu takrat pripisovali?

Državni svet je sestavljen iz predstavnikov interesnih, in ne političnih skupin. In tega – kot tudi tega, kakšna je njihova moč – so se zavedali tudi izvoljeni predstavniki državnega sveta, saj državni svet izpolnjuje eno izmed temeljnih nalog, doprinos strokovnosti in izkušenj različnih interesnih skupin, ki so v njem zastopane, v zakonodajni proces ter sprejetje in vsebino zakonov. Toda že od začetka si je državni zbor prisvajal pozicijo močnejšega in pri tem je bilo udeleženo tudi prvo vodstvo državnega zbora, ki se ni razumelo

Kako to, da vas je avstrijski predsednik Klestil odlikoval z avstrijskim častnim križem za znanost in umetnost?

Leta 2002 je bil naš državni svet poslovodeč v združenju evropskih senatov, tako imenovanih drugih domov. To združenje se je ustanovilo kakšno leto prej na pobudo francoskega senata. Organizirali smo strokovni posvet o dvodomnosti, z delegacijami smo dobro in strokovno sodelovali in avstrijska delegacija je bila mnenja, da je državni svet kot organizator posveta dobro opravil svojo nalogo predstavitve in pospeševanja dvodomnosti, zato je predlagala predsedniku Klestilu za odlikovanje poleg obeh predsednikov državnega sveta prof. dr. Ivana Kristana in Toneta Hrovata tudi mene.

Ko ste se nato upokojili, ste se aktivirali v visokem šolstvu. Katera od poklicnih poti vam je ljubša?

Sem raziskovalni tip človeka in na Zavodu za napredek gospodinjstva, kjer sem lahko raziskovala, sem se dobro počutila. Prav tako imam to možnost zdaj, ko sem v visokem šolstvu, in rada opravljam to delo.

Ljudje v vaših letih opuščajo dejavnosti, vi pa kot da šele prihajate na vrhunec kariere?

V sebi čutim veliko samozaupanja in prepričanja, da mi bo uspelo, in ta zavest je posledica mojega ukvarjanja z NLP. Zdaj, ko sva v timu z zakonskim partnerjem Titom, je še lažje. Na mojo pobudo sva skupaj vpisala doktorat in tekmovala, kdo ga bo prej naredil. To je uspelo njemu, moj pa je bil razglašen za najboljše doktorsko delo tistega leta.

Morda so to podedovani geni; v mojem rodu je bila vedno prisotna močna želja po ustvarjanju. Moj oče je bil med drugim tudi učitelj risanja, moj dedek iz Splita je bil pesnik in kar 40 let mestni tajnik. In tudi meni, ko sem bila generalna sekretarka državnega sveta, mi je šlo vse zlahka, kot bi mi bilo nekaj vnaprej dano.

Pogosto se ljudje v pokoju čutijo neuporabne. Kako naj s tem opravijo?

To ne pride v poštev. Kaj pa je pokoj? To so stereotipi, in če jih zanemarimo, je lažje kot prej, saj nisi več tako vezan na služenje denarja in lahko del časa podariš. S Titom vodiva seminarje, pri katerih številne študente izobražujeva brezplačno. NLP coaching je seveda pomoč, ki je plačana, a to ni več prvenstveni motiv, ampak to, da se ljudje zahvalijo, in to naju motivira.

Gre torej za to, da se še čutita svetu potrebna?

Natanko tako.

Kot že rečeno, vsak človek naj si naredi svojo vizijo prihodnosti. Jaz mu svetujem, da si nariše ali opiše »Bleščečo avenijo svoje prihodnosti« – še posebej, ko gre v pokoj in ga družba in služba ne potrebujeta več. Nekaterim postane tekanje okrog zdravnikov kot nekakšen hobi. Ali pa sedijo na kavču in gledajo televizijo. Midva pa v najinih letih še vedno predavava, piševa knjige, članke … Če pa ima človek nenehno neke načrte, se počuti tudi koristnega.

Leta ne pomenijo nič, če ima človek motiv, da dela naprej.