Ni več na koncu sveta
Vrata Evrope/Zgodovina Ukrajine Knjiga profesorja ukrajinske zgodovine se glede na aktualne dogodke bere skozi specifično optiko
Ena redkih – pogojno rečeno – pozitivnih strani vojne je povečano zanimanje za določeno državo. Evropski vzhod je zaradi ruske oziroma sovjetske okupacije in tako imenovane omejene suverenosti pol stoletja veljal za precej amorfno in brezbarvno skupnost držav s šibko razpoznavno identiteto, v zadnjih treh desetletjih se je položaj korenito spremenil, z vojno v Ukrajini pa se za vase zagledan zahod končno izrisuje politična, kulturna in zgodovinska fizionomija tega dela sveta. Če se nekoliko pretirava, bi lahko za ta del Evrope s stališča splošne javnosti še nedavno uporabili dve tisočletji star zapis rimskega pesnika Ovida, ki je bil izgnan v Tomi na črnomorski obali in je zapisal: »Bospor, Don, skitska močvirja ležijo za njimi, peščica imen na komaj znanem območju. Dlje naprej ni ničesar razen nevzdržnega mraza. Ah, kako sem blizu konca sveta.« Podobno je že pred njim razmišljal tudi starogrški zgodovinar Herodot, in čeprav se morda zdijo v času globalizma takšne ocene deplasirane, so, kar zadeva vzhod evropske celine, do zdaj z redkimi izjemami prevladovali neznanje, ignoranca, podcenjevanje in predvsem nekaj površnih, bolj ali manj netočnih in praviloma nič kaj laskavih stereotipov.
Vojna je nenadoma – upajmo, da ne zgolj začasno, na blaziranem zahodu se ljudje hitro naveličajo tudi prelomnih dogodkov in senzacionalnih novic – v ospredje postavila doslej izrazito zapostavljena območja. Hitro so se odzvali pisci, publicisti in analitiki ter ne nazadnje
Zaradi vedno znova zamujenih priložnosti za suvereno državo Ukrajinci leta 1990 ob razpadu Sovjetske zveze niso pomišljali in so se odločili za samostojnost. tudi založbe. Pri založbi UMco je pravkar izšla knjiga Vrata Evrope/ Zgodovina Ukrajine, Sergij Plohi (Serhii Plokhy), profesor ukrajinske zgodovine na harvardski univerzi in direktor tamkajšnjega ukrajinskega raziskovalnega inštituta, je spisal obsežno knjigo, ki sintetično in ne glede na izvor in morebitno naklonjenost ali afinitete avtorja predstavlja obenem univerzalno ter tudi objektivno zgodovino Ukrajine.
Vseobsežni historični pogled
Ki je nedvomno fascinantna, napisana je v tradiciji francoskega zgodovinskega principa longue durée, torej vseobsežnega historičnega pogleda, poleg klasičnega zgodovinskega pregleda pa ponuja tudi odgovore na številna vprašanja, ki se porajajo ob sedanji krizi. Danes se pač tovrstno čtivo prebira skozi določeno optiko, to zdaj ni več zgolj še ena nevtralna historična publikacija, temveč ima tudi aktualne politične razsežnosti. Verjetno bodo bralca v tem smislu nekoliko manj zanimala nekatera uvodna poglavja, čeprav so zelo zanimiva in z rezi, prelomi in cezurami pravzaprav poosebljajo temeljno bit ukrajinske zgodovine, namreč izjemno pogoste in tudi radikalne spremembe in premene glede na različne osvajalce in vladarje, ki so še za spoznanje bolj radikalne kot drugod.
Že v uvodu avtor poudari, da »imajo Ukrajinci verjetno enako pravico, da se hvalijo s svojo vlogo pri spreminjanju sveta, kot Škoti in drugi narodi, o katerih so napisane knjige, v katerih trdijo, da so zaznamovali tok človeške zgodovine«. Verjetno bi temu argumentu marsikdo oporekal, vendar je takšno stališče pravzaprav spet zgolj posledica nepoznavanja, podcenjevanja in nezanimanja. Kot rečeno, je zgodovina v tem delu jugovzhodne Evrope izjemno zanimiva in dramatična, je pa zaznamovana tudi z velikimi vzponi in padci, sijajnimi zgodovinskimi poglavji in neredkimi padci v obskurnost in pozabo.
Kompleksni zgodovinski preobrati
V ospredju zanimanja bralca bodo verjetno teme, povezane z ukrajinsko samobitnostjo in državnostjo, ker jim Rusija in njeni apologeti v tem zdaj poskušajo oporekati. Res tukaj kakšne posebne tradicije ni, pravzaprav je Ukrajina pred razpadom Sovjetske zveze kot samostojna entiteta pod tem imenom eksistirala le med letoma 1917 in 1920, tudi sam naziv Ukrajinci je novejšega datuma, saj so se dolgo uporabljali izrazi, kot so Rutenci, Rusini ali Malorusi, vendar so zadeve veliko bolj zapletene, kot je videti na prvi pogled.
Tudi sam izraz Rus' (zadnji znak je mehki, ki označuje palatalizirano izgovarjavo predhodnika soglasnika) je namreč etimološko nenavaden. Skoraj soglasno je namreč strokovno mnenje, da je to izraz za vikinške osvajalce, in so ga v 9. in 10. stoletju prevzeli tudi prebivalci tedanje tako imenovane Kijevske Rusije. Temu terminu nasprotujejo nekatere ruske teorije iz 19. stoletja in iz obdobja Sovjetske zveze, ki so si – bolj ali manj jalovo – krčevito prizadevale poiskati bolj avtohtone izvore imena, predvsem v navezi s sarmatskim ljudstvom Roksolani ali po imenu katere od tamkajšnjih rek.
Kakor koli že, na videz nepomembno zgodovinsko oziroma etimološko vprašanje se tukaj zdi temelj spora okoli domnevnega legitimnega nasledstva tako imenovane Kijevske Rusije. To je bila nedvomno pomembna državna tvorba, ki se je zgledovala po civilizacijskih pridobitvah Konstantinopla, vendar gre tudi tukaj za post festum zgodovinsko poimenovanje; tedanji prebivalci mesta ga niso uporabljali, izraz Kijevska Rusija je bil – seveda v Rusiji – spet uveden šele v 19. stoletju. Ob tem seveda ni mogoče nekdanjih zgodovinskih epoh obravnavati z današnjimi merili in terminologijo, saj je šlo za zelo specifične zgodovinske preobrate.
V primeru Ukrajine so bili ti res zelo dramatični. Že podatek, da je po vdoru Mongolov, ki so Kijev skoraj izbrisali z obličja zemlje, mesto za ponoven vzpon potrebovalo kar nekaj stoletij, je dovolj zgovoren, sicer pa so se nadvlade vrstile ena za drugo. Kako razdeljen med različnimi državami in imperiji je bil ukrajinski narod, morda najbolje ilustrirata prva in druga svetovna vojna; v prvi se je na strani ruskih sil borilo tri milijone in pol Ukrajincev, na strani avstro-ogrskih pa četrt milijona. V drugi svetovni vojni, ki jo mnogi poskušajo prikazati zgolj kot ukrajinsko kolaboracijo z nemškimi zasedbenimi silami, pa je bilo na različnih straneh ubitih kar šest milijonov Ukrajincev, res pa ni mogoče zanikati tudi njihovega antisemitizma v tem obdobju.
Objektivni pogled
Sergij Plohi povsem odkrito spregovori tudi o tem poglavju ukrajinske zgodovine. Kot je zapisal, ni nobenega dvoma, da so domačini, ki jih je spodbujal tudi pohlep, neredko nemškim zasedbenim silam ovajali svoje judovske sosede, večina pa je ob pokolih preprosto gledala stran. Po drugi strani pa je doslej Izrael priznal dva tisoč petsto državljanov za »pravične med narodi«, ker so med vojno pomagali Judom. Predvsem pa se tukaj ne sme ujeti v past fokusiranja na zgolj eno, pa čeprav nečastno ali celo zločinsko obdobje zgodovine, to se danes zelo hitro spremeni v prozaično propagando, ki nima nobenega realnega temelja.
Kar zadeva odnose med Rusijo in Ukrajino v zgodovini, je treba pogledati vso kompleksnost in nenavadne zasuke. Vstaje kozakov, stalne težnje po vzpostavitvi lastne države ali vsaj določene stopnje avtonomnosti so se prepletale z brutalnim preganjanjem, stalnimi načrtnimi programi rusifikacije ter zanikanjem avtohtone ukrajinske kulture in jezika. Ukrajinci so v takšnih razmerah le z velikimi težavami in postopoma oblikovali svojo narodno identiteto, začenši s tako imenovanim zbiranjem dediščine, ki se je začela med napoleonskimi vojnami in kasneje z deli Tarasa Ševčenka, ki ga imajo mnogi za duhovnega ustanovitelja ukrajinskega naroda. Vendar je bila ruska hegemonija premočna, ena od kulminacij despotskega ravnanja je bila nedvomno množična lakota v 30. letih prejšnjega stoletja oziroma tako imenovani holodomor. Vzrokov za brezup in pesimizem je bilo tako vedno dovolj, kot opozarja Plohi, se to odraža tudi v ukrajinski himni, ki je nastala leta 1862 in se začne z besedami: »Ukrajina še ni umrla.«
Zaradi vedno znova zamujenih priložnosti – najbolj so se Ukrajinci počutili opeharjene po prvi svetovni vojni, ko so se formirale Češkoslovaška, Poljska in baltske države, Ukrajina pa je ostala razdeljena in brez suverenosti – Ukrajinci leta 1990 ob razpadu Sovjetske zveze niso pomišljali in so se odločili za samostojnost. Leta 2014 so z vstajo na Majdanu naredili še korak naprej, svojo prihodnost so videli v okviru Evropske unije, Rusija tovrstne izgube de iure neodvisne, de facto pa nekako vazalne države ni hotela dopustiti in zgodovina se je spet zavrtela hitreje.
Na kocki usoda Evrope
Plohi knjigo zaključuje v letu 2015, torej v času obenem odkritega konflikta v Donbasu in latentnega konflikta v celotni regiji. Razkol med državama se je poglabljal, množično odstranjevanje spominskih znamenj komunističnim voditeljem – samo Leninovih kipov je bilo 1300 – ni pomenilo samo simboličnega preloma s komunistično diktaturo, temveč tudi z Rusijo kot nosilko totalitarne ideologije, ki se je na nenavaden, hibriden način vedno znova manifestirala. Slovenska izdaja (prevod Niki Neubauer) je dopolnjena tudi s kratkim poglavjem o najnovejšem razvoju dogodkov.
Avtor tukaj opozori na povsem deplasirane ruske zahteve po združitvi vseh Rusov v eni državi, saj ne gre le za statistične podatke o zgolj sedemnajstih odstotkih ruskega prebivalstva v Ukrajini, temveč se jih od teh samo pet odstotkov deklarira izključno za Ruse. In pri tem navaja zapis ene od etničnih Rusinj: »Ukrajina je moja domovina. Ruščina je moj materni jezik. In rada bi, da me reši Puškin in ne Putin.« Napovedati, kako se bo obrnil tok zgodovine v Ukrajini v prihodnjih mesecih in letih, je seveda nemogoče, Plohi pa tako bralcem knjige kot tudi javnemu mnenju namenja zdaj že ustaljen apel – od izida vojne v Ukrajini je odvisna ne samo prihodnost te države, temveč tudi prihodnost odnosov med evropskim vzhodom in zahodom in v tem smislu celotne Evrope. Ne nazadnje Ukrajina res predstavlja, kot sugerira tudi naslov knjige, vrata Evrope, ta pa so odprta na vse strani neba.
Ukrajinci imajo verjetno enako pravico, da se hvalijo s svojo vlogo pri spreminjanju sveta, kot Škoti in drugi narodi.