Življenje v zaostreni patriarhalni paradigmi
Simona Klemenčič Roman Hiša brez ogledal je mogoče brati kot svojevrstno parafrazo Dekline zgodbe Margaret Atwood
Hišo brez ogledal, romaneskni prvenec jezikoslovke Simone Klemenčič, je mogoče brati kot svojevrstno parafrazo Dekline zgodbe Margaret Atwood; distopična realnost romana, ki je ni mogoče umestiti niti v sedanjost niti v (bližnjo) prihodnost – v romanu imamo, navsezadnje, ledeno dobo – temveč v nekakšno (ne) lagodno vzporednost, je distopiji Dekline zgodbe v marsičem analogna; nekdaj demokratične evropske države se povežejo v krščansko, neofašistično Zvezo, na slovenskem ozemlju pa najdemo politično konservativno Karantanijo.
Ključen poudarek romana je pri tem na odnosu do žensk; te, podobno kot v Gileadu, nosijo posebno opravo – a le, če so pripadnice višjega družbenega sloja. Ta oblačila so tistim iz Gileada na las podobna; gre za svojevrstne halje, ki naznačujejo indoktrinacijo žensk znotraj političnega sistema Zveze. Obenem so številne ženske, vključno z osrednjo protagonistko romana, Suzano, čipirane – njihovi partnerji lahko vselej nadzorujejo njihovo gibanje in dejavnosti, same pa državo le stežka zapustijo. Podobno kot Gilead Margaret Atwood tudi Zveza temelji na krščanstvu in religijski represiji.
Bistven razloček, zaradi katerega se zdi z vidika politične analize roman Hiša brez ogledal bolj politično prepričljiv, je, da je Zveza posledica dolgotrajnejših družbenih procesov – ni se razvila z revolucijo, tako rekoč »čez noč«, obenem pa tudi znotraj družbe, s katero se srečujemo v Hiši brez ogledal, obstajajo razkoli, odporništva ter bolj ali manj asimilirane družbene skupine; če je Gilead tako rekoč neprepustno zaprta politična formacija, v katero odporništvo prodira od zunaj, nam Simona Klemenčič oriše družbo, ki je polna tudi notranjih trenj; tako so nekatere ženske še vedno, denimo, prisotne na javnih položajih in niso čipirane, a čutijo vse večje družbene pritiske in grožnje, druge pa so že povsem asimilirane in, tako kot Suzana, živijo v zaostreno patriarhalni paradigmi, v kateri je izguba njihove politične avtonomije – vse bolj pa tudi avtonomije telesa – zelo podobna kontekstu Gileada.
Dvorezen meč
Osrednja junakinja romana, Suzana, je ambivalenten lik; sprva je namreč ena od pobudnic projekta
Zveze in dejavno prispeva k razvoju šovinistične politike v državi, a se, ko začno z udejanjenjem te ideje kratiti tudi njene pravice in svobodo, vse bolj dojema kot žrtev sistema (kar tudi je). S tem Hiša brez ogledal ponudi lik ženske, ki je soodgovorna za nastanek političnega sistema, ki jo omejuje, kar se zdi z idejnega vidika lahko tudi nekoliko dvorezen meč, posebej če roman beremo skozi feministične leče – in to je zlasti glede na tematike prizma, ki je nikakor ne gre zanemariti; po eni strani tako lahko trdimo, da se likinje, kakršna je Suzana, pojavljajo tudi v realni politični sliki Evrope, ki jo roman v dobršni meri odslikava, in vsekakor drži, da Simona Klemenčič svojo likinjo, žensko, s tem legitimira kot osebo, ki lahko izbere, da deluje iz patriarhalne logike. Pomembno pri tem je tudi, da tekst jasno nakaže, da ima tako žensko delovanje povsem jasno omejitev; nemogoče je, da bi ženska delovala iz patriarhalne logike, a ne omejila tudi lastne svobode, ne spodsekala tudi sama sebe. Po drugi strani se je v luči trenutne politične konstelacije v, denimo, višegrajski skupini pomembno vprašati, kolikšno prelaganje soodgovornosti za porajajočo se politično situacijo na ženske je na mestu; spričo naraščanja mizoginije v družbi je z idejnega vidika to lahko poteza, ki jo je mogoče razumeti prav v spektru porasta konservativnih idej. V tem smislu bi bilo morda dobrodošlo, če bi roman ponujal tudi kakšen bolj poglobljen vpogled v morebitno žensko odporništvo v Karantaniji oziroma Zvezi obče – roman odporniška gibanja namreč orisuje, a njihovi vidnejši nosilci so moški, redka izjema je morda stranska likinja, televizijska voditeljica, ki ima nekaj odporniških potez.
Toda vzpon novega patriarhalnega neofašističnega političnega reda ni edino – in morda niti ne osrednje – vprašanje romana Hiša brez ogledal; ena boljših domislic teksta je vpeljava podnebnih sprememb, ki pa se vpišejo skozi svojevrstno karnevalizacijo; v nasprotju z globalnim segrevanjem, ki smo mu priča v stvarnosti, Hiša brez ogledal prinaša ledeno dobo. Pri tem niti ne gre za malo ledeno dobo, kakršna je nastopila pred nekaj stoletji in bi jo bilo po nekaterih napovedih mogoče pričakovati tudi zaradi talitve ledenikov, temveč gre za ledeno dobo, ki prinese vsesplošni sneg in led – in pingvine, ki nadomestijo golobe. V nekem smislu ledena doba kljub nasprotnemu predznaku nagovarja številne probleme, s katerimi se srečujemo tudi v stvarnosti; pomeni pomanjkanje surovin, nenehno spopadanje z vremenskimi pojavi in uravnavanjem temperature. Obenem se ob njej še bolj izrazijo ekonomske razlike med ljudmi, hkrati pa je pomembno tudi, da ledena doba – podobno kot v stvarnosti podnebno segrevanje – terja podnebne migracije. Ta zaobrnitev predznaka – segrevanje/ohlajanje – v nekem smislu ponuja tudi svojevrsten humorni predah in hkratno streznitev; prav to, kako nemogoča je v tem hipu ledena doba z zamrznitvijo sveta, nam približna našo diametralno nasprotno situacijo. Na neki način je spričo romaneskne realnosti, ki je v odnosu do stvarnosti tako bizarna, težko zanikati tukajšnjost in njene (podnebne) okoliščine.
Premišljanje stvarnosti
Idejna zagata pri vpeljavi ledene dobe je morda ta, da roman ne pojasnjuje, kako in zakaj je ledena doba vzniknila; služi bolj kot svojevrstna kulisa političnemu dogajanju. Tu vsekakor lahko pogrešamo določeno idejno dodelavo, ki bi nam morda lahko ponudila kakšne dodatne uvide tako za razumevanje literarnega sveta kot tudi za premišljanje stvarnosti, ki jo roman odseva.
Še ena točka prekrivnosti, mesto odmevanja stvarnosti v romanu (in obratno), je pojav epidemije, ki se v distopični svet romana odlično vklopi; »modra kuga« izbruhne z uživanjem ptičjega mesa in je s tem kritičen opomnik zoonotičnemu izvoru epidemij, s katerimi se sodobni svet trenutno v resnici spopada. S to potezo roman opozori na preplet zatiranj in ponudi še eno zanko, sorodno tisti, v katero se z lastnim privzemanjem patriarhalnega modusa zaplete Suzana; človeštvu se maščuje izkoriščanje neljudi; prehranjevanje z njihovimi telesi povzroči epidemijo z zelo visoko smrtnostjo.
Roman Hiša brez ogledal nam pod črto tako postreže s heterogeno distopijo, ki odseva številne aktualne aspekte sodobnih družb, ki mu jih uspe zaostriti na idejnopolitično pretežno prepričljiv način, pri čemer pa tekst ostaja bralsko dostopen in v svoji žanrski hibridnosti, ki se giba po poljih distopije, ljubezenskega romana in ekološke znanstvene fantastike, literarno zelo razgiban.
Roman Hiša brez ogledal nam pod črto postreže s heterogeno distopijo, ki odseva številne aktualne aspekte sodobnih družb.