Nekaj je tam, kar ne ljubi zidu
Boris Draljuk, pesnik, prevajalec in urednik Toliko čudovitega nastaja na obrobju tistega, kar je v nekem trenutku označeno za spoštovanja vredno
Boris Draljuk (1982) ni podpisal le besedil, objavljenih v revijah New York Review of Books, New Yorker, London Review of Books in Granta ter časopisu Guardian in drugih publikacijah, temveč tudi številne književne prevode iz ruščine in poljščine. Ob tem trenutno službuje kot glavni urednik znamenite revije Los Angeles Review of Books (LARB).
Med avtorje, katerih dela je z vrhunskimi prevodi ponesel v anglosaški svet, so tudi Isaak Emanuilovič Babelj, Mihail Mihajlovič Zoščenko in Andrej Kurkov; slednji se je slovenskemu bralstvu doslej predstavil na festivalih Fabula in Vilenica. Ob urednikovanju revije LARB, v kateri so od prve tiskane izdaje leta 2013 poleg knjižnih recenzij objavljeni tudi intervjuji ter eseji o kulturi, politiki in sodobni umetnosti (revija, ki se na spletu dnevno posodablja, v tisku pa izhaja štirikrat na leto, je bila ustanovljena kot »odziv na usihanje časopisnih prilog, primarno posvečenih knjižnim recenzijam oziroma živahnim ter inteligentnim besedilom o izdajah vseh formatov in žanrov«), je Boris Draljuk zaslužen tudi za urejanje antologij 1917: Stories and Poems from the Russian Revolution ( 1917: zgodbe in pesmi iz ruske revolucije, Pushkin Press, 2016) in The Penguin Book of Russian Poetry ( Penguinova knjiga ruske poezije, sourednika Robert Chandler in Irina Mašinski, Penguin Classics, 2015). Njegova pesniška zbirka My Hollywood and Other Poems ( Moj Hollywood in druge pesmi), preplet meditacij o izkušnjah priseljencev v Los Angelesu ter mestu, »v katerem so spremembe edina stalnica«, je aprila izšla pri založbi Paul Dry Books.
Povedali ste, da ste v Združene države Amerike z družino imigrirali leta 1991, tik pred razpadom Sovjetske zveze.
Ja, bili smo rusko govoreča družina iz Odese, mama je bila knjižničarka ter učiteljica ruskega jezika in književnosti. Ko smo se priselili, sem bil star osem let. Da bi se vklopil v družbo, sem se hotel čim hitreje naučiti angleščine. Zaradi tega sem povsem opustil ruščino, nato pa pri trinajstih ali štirinajstih letih spoznal, da sem žrtvoval nekaj, kar bi moral ohraniti, nekaj, kar bi lahko obogatilo moje življenje – drug jezik in z njim drugo kulturo. Vrgel sem se v obnavljanje znanja ruščine, pri čemer mi je pomagala mama. Dala mi je izvrsten nasvet – beri poezijo. Ruščina ima premični naglas, zato ga je pri besedi, ki si jo dotlej videl le zapisano, ne pa tudi slišal izgovorjeno, precej težko določiti. Toda ruska poezija je bila skozi zgodovino večidel metrična, zato vzorec jambov, trohejev, daktilov in anapestov, vpisan v verze, razkriva naglase pri vsaki besedi. Izredno priročno je. Takoj sem se zaljubil v pesmi, ki sem jih prebral, in jih v želji, da bi jih brali tudi moji prijatelji, kompulzivno prevajal v angleščino. Ko sem se leta zatem prijavljal na fakultete, v meni ni bilo dvoma, da si želim študirati slavistiko; vpisal sem se na UCLA, kjer sem zatem vrsto let poučeval rusko književnost.
Kako razvit je študij slavistike v ZDA?
Pravzaprav dobro, kar lahko pripišemo financiranju univerz v času hladne vojne, seveda pa je z leti doživljal vzpone in padce, saj je zanimanje za slovanski svet – pogosto povezano z grožnjo, ki jo je predstavljala Rusija – raslo in pojenjalo. Ena od težav slavistike je, da je bila v Ameriki predolgo omejena na ruske študije, ki so se zgolj maskirale kot slovanske študije. Glede na vlogo Rusije v svetu in strateške potrebe Amerike je to do neke mere smiselno, toda prav vojna v Ukrajini kaže, kako pomembno – tudi če razmišljamo zgolj o strateških potrebah in ne o kulturni obogatitvi – je nameniti akademsko pozornost še drugim slovanskim narodom.
Los Angeles Review of Books
ste urejali že kot podiplomski študent, ko se je revija šele vzpostavljala.
Možnost komuniciranja s širšim občinstvom – ne le s strokovnjaki z ozkega akademskega področja, temveč tudi s splošnim bralstvom – se mi je zdela izjemno vznemirljiva in privlačna. Takšno delo me je zelo veselilo. Čeprav sem še naprej razvijal in nadgrajeval akademsko kariero, sem s prevajanjem in pisanjem recenzij ostajal v stiku z javnostjo. Na neki točki sem spoznal, da delo, ki sem ga resnično hotel opravljati – torej prevajanje in pisanje –, morda ne ustreza potrebam institucije, v kateri sem služboval dotlej, in na srečo mi je ponudil priložnost sijajen Tom Lutz, ustanovitelj in tedanji glavni urednik LARB.
Se je vaš pogled na LARB z leti spremenil?
Moj pogled na LARB je od začetka nespremenjen, čeprav so se moje odgovornosti povečale. Gre za najbolj demokratično publikacijo svoje vrste – rigorozno urejeno, vendar odprto za kar najširši nabor tako uveljavljenih kot novih piscev. Ne bi mogel biti bolj ponosen na zgodovino revije in bolj trdno prepričan o njeni prihodnosti.
Kateri so bili vaši cilji, ko ste prevzeli položaj glavnega urednika, v katero smer ste hoteli razviti in razvejati vsebine?
Hotel sem razširiti predvsem nabor obravnavanega gradiva, vključno s knjigami, izdanimi pri majhnih, neodvisnih založbah, in prevodnimi naslovi. Mislim, da je naša osredotočenost na dela tujih avtorjev v anglosaškem prostoru pripomogla k splošnemu trendu večje pojavnosti in prepoznavnosti ne le knjig, v izvirniku pisanih v drugih jezikih, temveč tudi posameznih avtoric in avtorjev ter prevajalk in prevajalcev. Na to sem še posebej ponosen. Seveda pa je LARB danes več kot le publikacija – je organizacija, ki vse leto gosti številne dogodke in simpozije pa tudi našo poletno založniško delavnico, katere cilj je pomagati pri demistifikaciji in diverzifikaciji te panoge. Vse to je junaško začel že Lutz, prav tako junaško in predano pa programe razvija naša izvršna direktorica Irene Yoon. Ne poznam bolj sposobnega, neutrudnega in predanega vodje od nje, v veliko čast mi je delati z njo. Kar zadeva vodje, smo imeli doslej veliko srečo.
Razširitev nabora pomeni tudi vključevanje žanrske literature in stripov ter njihovo recenziranje na kar najvišji ravni – prav tega se številne takšne publikacije v velikem loku izogibajo.
To se nam je že od začetka zdelo ključno, saj spoštujemo in cenimo tako bralce kot umetnike vseh vrst. V doktorski disertaciji sem se ukvarjal z ruskojezično kriminalno fikcijo s konca Ruskega imperija in začetka Sovjetske zveze, pri LARB pa sem sprva delal kot urednik noirja. Z leti raziskovanja sem se prepričal, da nobeno delo – naj bo še tako podcenjeno ali obrobno – ni nepomembno. Toliko čudovitega je nastalo prav
V reviji LARB so od prve tiskanje izdaje leta 2013 poleg knjižnih recenzij objavljeni tudi intervjuji ter eseji o kulturi, politiki in sodobni umetnosti.
na obrobju tistega, kar so številne revije in kritiki v nekem trenutku označili za spoštovanja vredno. Umetno zarisane meje med visokim in nizkim so se sicer začele rušiti že pred desetletji, vendar se rušijo počasi, ob tem pa se vsak dan formirajo nove. Pri LARB delujemo prav proti tem mejam. Nekaj je tam, kar ne ljubi zidu, je zapisal Robert Frost – in to nekaj je bistvo našega etosa.
Gotovo se zavzemate tudi za prečenje razkola med zahodnim in vzhodnim knjižnim trgom oziroma literaturami.
Ja, mislim da je to neizogibno. Uredniki pri delu vselej upoštevamo lastne interese, ki so lahko bodisi široki bodisi zelo ozki, in mene seveda zanimajo književnosti srednje in vzhodne Evrope, pa tudi – upam – številne druge teme. Toda zavedam se lastnih omejitev, zato se pri LARB od nekdaj zanašamo na veliko ekipo področnih urednikov, ki opazno prispevajo k raznolikosti naših vsebin. Nočemo biti odlični v pokrivanju zgolj ene teme ali ene literature – hočemo biti odlični v vsem, kar počnemo.
Bi rekli, da se je v anglosaškem svetu v zadnjih letih povečalo zanimanje za literature srednje in vzhodne Evrope?
Zdi se mi, da se je povečalo tako med bralci kot založniki. Težava je seveda vselej v tem, da se založniki brez zanimanja bralcev ne bodo zganili, bralci pa ne morejo biti zainteresirani za nekaj, česar založniki še niso izdali. Toda ustanavljanje neodvisnih založb, ki se delno ali v celoti posvečajo tem literaturam, je ustvarilo dovolj vsebin in pritegnilo dovolj bralske pozornosti, da jih zdaj opazijo tudi večje založbe. Založbe Jantar Publishing, Seagull Books, Karolinum Press in Lost Horse Press – če jih naštejemo le nekaj – ter specializirani nabori univerzitetnih založb so korak za korakom spremenili oziroma premaknili trg. Te knjige so deležne vse več recenzij in pomembnih nagrad, na kar bi morali biti uredniki pozorni, kritiki pa bi morali še naprej brati in pisati o njih. Ob tem so prevajalci seveda od nekdaj junaki teh izmenjav in procesov, zato bi jim morali zagotoviti večjo prepoznavnost – vselej navedbo imena na naslovnici, vselej navedbo imena v recenziji – in višja plačila; menim, da lahko prvo pospeši boj za drugo.
Kako pri tem – kot prevajalec – ocenjujete svojo vlogo?
Gre za najbolj demokratično publikacijo – rigorozno urejeno, vendar odprto za kar najširši nabor tako uveljavljenih kot novih piscev, je o LARB povedal Boris Draljuk.
Moja vloga je dokaj majhna, sem le eden od številnih prevajalcev, ki se posvečajo glasovom, ki jih cenijo, in po svojih najboljših močeh poskrbijo, da postanejo dostopni širšemu bralstvu. O svoji vlogi ne razmišljam preveč, veliko raje jo opravljam, je pa naša dolžnost, da se zavedamo vpliva, ki ga ima naše delo na svet – vsak od nas se mora odločiti, katere glasove bo podpiral.
Draljuk je zaslužen tudi za urejanje antologij 1917: Stories and Poems from the Russian Revolution in The Penguin Book of Russian Poetry, katere sourednika sta Robert Chandler in Irina Mašinski.
Ob začetku vojne v Ukrajini so problematiko številni naslovili z objavljanjem pesmi tako ukrajinskih kot ruskih avtoric in avtorjev – tudi pri LARB ste objavljali depeše in poezijo ukrajinskih piscev. Kaj nam poezija lahko ponudi v kriznih časih?
Na to bi rad odgovoril s citatom iz članka zgodovinarke Joan Neuberger, ki smo ga objavili v reviji in to ubesedi bolje, kakor bi bil zmožen sam. 'Pri branju poezije trenutno ni ključen njen smisel ali njen svet bridkosti, strahu, jeze, razrušenja in ljudi na poti, temveč zmožnost nekaterih pesmi, da posredujejo čutno-čustveno resničnost, ki se izmika logiki, kot se izmika logiki ta vojna,' je zapisala. Pri LARB si prizadevamo, da bi ljudem, ki jih je vojna neposredno prizadela, omogočili, da to 'čutno-čustveno resničnost' izrazijo v svojih zapisih, ter da vojno hkrati kontekstualiziramo z besedili o ukrajinski zgodovini in kulturi. Menimo, da je bistveno, da bralci občutijo resnost
Pesniška zbirka Borisa Draljuka My Hollywood and Other Poems, preplet meditacij o izkušnjah priseljencev v Los Angelesu, je aprila izšla pri založbi Paul Dry Books.
dogajanja, hkrati pa razumejo sile, ki so privedle do teh razmer.
Kako odgovarjate tistim, ki pozivajo k umiku ruskih pisateljic in pisateljev z bralnih seznamov, univerzitetnih programov in literarnih festivalov?
Z razumevanjem in umirjenostjo. Ne verjamem, da bo ruska kultura na Zahodu izbrisana iz javne sfere; to se ne bo zgodilo. Zelo pa pozdravljam ustvarjanje prostora za druge srednjeevropske in vzhodnoevropske kulture, ki so dolgo obstajale v senci svoje vzhodne sosede.
Kot ste omenili, ste vsak dan v stiku s kar najširšim naborom literarnih glasov – kaj prebirate trenutno in kaj bi priporočili v branje?
Ah, tega bi bilo preveč! Za prostočasno branje nimam toliko časa, kolikor bi si ga želel, toda na srečo imam trenutno odličen – službeni – razlog za prebiranje serije zgodovinsko-detektivskih romanov Andreja Kurkova, ukrajinskega avtorja, ki ga prevajam že nekaj let. Kmalu se bom lotil prevajanja prvega iz serije, ki je izšel z naslovom Samson in Nadežda. Prebiram tudi nove pesniške zbirke Ange Mlinko, Alexisa Searsa in Roberta B. Shawa – od vseh omenjenih se lahko učimo – ter starejšo biografijo kralja nemih komedij Macka Sennetta, saj sem zagrizeni hollywoodski patriot.
Umetno zarisane meje med visokim in nizkim so se začele rušiti že pred desetletji, vendar se rušijo počasi, ob tem pa se vsak dan formirajo nove. Pri LARB delujemo prav proti takšnim mejam.
Ne verjamem, da bo ruska kultura na Zahodu izbrisana; zelo pa pozdravljam ustvarjanje prostora za druge srednjeevropske in vzhodnoevropske kulture, ki so dolgo obstajale v senci svoje vzhodne sosede.
O svoji vlogi ne razmišljam preveč, veliko raje jo opravljam, je pa naša dolžnost, da se zavedamo vpliva, ki ga ima naše delo na svet – vsak od nas se mora odločiti, katere glasove bo podpiral.