Kot bi vonjal španski bezeg
Marlenka Stupica Poklon eni od najpomembnejših (in prvih) slovenskih ilustratork
Ilustratorka, slikarka, oblikovalka lutk in scenografka Marlenka Stupica v desetletja dolgi karieri ni le ilustrirala in opremila več kot sto knjig, ki soustvarjajo otroštvo (in odraslost) mnogih, temveč je tudi opazno prispevala k uveljavitvi in prepoznavnosti slovenske ilustracije. Lahko bi rekli, da (tudi) po njenih stopinjah danes stopa vsak slovenski ilustrator.
Ilustracije Marlenka Stupica
Marlenka Stupica (rojena Marlenka Muck leta 1927 v Mariboru), ki se je pretekli petek poslovila pri 94 letih, je leta 1950 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani – z ilustratorko in slikarko Ančko Gošnik Godec sta bili prvi diplomantki te akademije. Dve leti prej je začela delovati kot svobodna umetnica, ob ilustriranju knjig in knjižnem oblikovanju je svoj čas posvečala tudi scenografiji in snovanju osnutkov za lutke (slednje je ustvarjala za Lutkovno gledališče Ljubljana), dokler se pozneje ni usmerila predvsem v ilustracijo in s preostalimi pravljičarkami tako imenovane ljubljanske ilustratorske šole – Ančko Gošnik Godec, Jelko Reichman, Lidijo Osterc, Maričko Koren, Marjanco Jemec Božič in Rožo Piščanec – močno prispevala k razcvetu otroške in mladinske književnosti. Med najprepoznavnejšimi knjigami, ki jih je ilustrirala ali opremila, so Sneguljčica, Trnuljčica, Rdeča kapica, Moj dežnik je lahko balon, Pika Nogavička, Ostržek, Krojaček Hlaček, Grdi raček in druge, pa tudi antologija Drevo pravljic, ki je kot izbor brezčasnih pravljic in pesmi z njenimi podobami izšla pri založbi Mladinska knjiga, s katero je sodelovala več kot 50 let (ob tem je sodelovala tudi z revijama Ciciban in Cicido).
»Marlenka Stupica se je zapisala v zgodovino slovenske ilustracije kot izjemna slikarka in ilustratorka, ki je v ta prostor vnesla pravljičnost, eleganco, izčiščeno, a bogato risbo, polno drobnih detajlov, tudi duhovitost, izjemen kolorit. Dramaturgijo je gradila na premišljeni, jasni likovni zasnovi ter natančni, mojstrski izvedbi. Njena dela so brezčasna, zaznamovala so številne generacije otrok, ki vstopajo v njene knjige kot v prve galerije. To so podobe, ki nas prevzamejo in ostanejo z nami vse življenje,« je dejala likovna urednica pri založbi Mladinska knjiga Tanja Komadina.
Mojstrsko delo je Marlenki Stupica prineslo tudi številne nagrade doma in v tujini, med drugim nekaj Levstikovih nagrad, uvrstitev na mednarodno častno
Polona Lovšin, umetnic, ki je vse svoje ustvarjanje posvetila ilustraciji – oziroma knjižnemu slikarstvu, kot je opredelila polje svojega delovanja – in tako oblikovala ter močno zaznamovala ilustratorsko krajino. Delovala je na polju domišljijske, leposlovne ilustracije za otroke in mladino, imela je izjemne risarske sposobnosti; kompozicije, ritmi, ravnovesja, sorazmerja in kontrasti so vselej delovali skladno. V svoja dela je vpeljevala nove poglede na razumevanje oblik in uporabo barv, formiranje prostora in likov v njem,« je povedala Maša P. Žmitek in dodala, da so številni liki, ki jih je upodabljala, splošno prepoznavni simboli, nekateri znani pravljični junaki pa že desetletja ohranjajo podobo, ki jim jo je poklonila prav ona.
V desetletjih ilustratorskega dela je »ustvarila izjemen opus, ki je brezčasen, aktualen in zgled mlajšim generacijam ilustratorjev«. Ali kot je poudaril ilustrator mlajše generacije Matija Medved: »Njena dela so obogatila naš kulturni prostor in kriterije ilustracije postavila zelo visoko. Tudi moja generacija študentov ilustracije se je zgledo
Marlenkina mehkoba v podobah deklic, rastlin, živali ... Začutiš jo, ko se sprehajaš po gozdu, ko naletiš na hrošča, laboda, na čisto preprost list rastline.
Marlenka Stupica se je zapisala v zgodovino slovenske ilustracije kot izjemna slikarka in ilustratorka, ki je v ta prostor vnesla pravljičnost, eleganco, izčiščeno, a bogato risbo, polno drobnih detajlov, tudi duhovitost, izjemen kolorit.
Tanja Komadina, vala po njenih delih, kar nam pove, kako brezčasen je njen opus.«
Ilustratorka in slikarka Polona Lovšin se je spomnila, da ji je bila v ranem otroštvu podarjena slikanica Marlenke Stupica Rdeča kapica – »delo, narejeno v tako preprosti obliki, a z močno likovno pripovedjo, tako sodobno. V teh dneh sem ponovno prelistala njena dela in kot na filmskem traku so se mi utrnili spomini, besede, ki sem jih slišala skozi čas, ko sem vstopala v svet ilustracije. Marlenkina mehkoba v podobah deklic, rastlin, živali ... Začutiš jo, ko se sprehajaš po gozdu, ko naletiš na hrošča, laboda, na čisto preprost list rastline. Njena pravljičnost je izjemna, njena širina pa se kaže, ko nas popelje v srednjeveške tapiserije, v bogato ornamentiko, prefinjeno barvno paleto. Samo s pogledom na njen španski bezeg zavonjaš njegovo močno dišavo. To je Marlenka znala pričarati – prav zaradi moči detajla, izrisanega z najbolj tankim čopičem in ne nazadnje s tehniko, ki jo mlajše generacije redko poznajo, sitotiskom.«
Pisateljica, ilustratorka in slikarka Andreja Peklar je dodala: »Ob ilustracijah Marlenke Stupica so se v mojo otroško dušo in oči najbolj zasidrale podobe njenih bitjec, ki se na konicah prstkov v drobnih čeveljcih čisto rahlo dotikajo tal. Pravzaprav nisem nikoli čisto zares odkrila, ali so z neba ali z zemlje, ta krhka bitja, lebdeča v svojem pravljičnem koraku. Zame je bila to esenca njenega umetniškega izraza. Poetična, nadrealna atmosfera, ki me je, četudi je včasih prikazovala vsakdanje, realne prizore, vedno prestavila v neko magično arkadijo, stkano iz svetlih, srečnih niti. To občutje ostaja tudi v moji odrasli ilustratorski duši, ko se je pogledu na njene ilustracije pridružilo občudovanje njenega mojstrstva v metjeju, ki mu je, kot ena od prvih diplomantk po vojni ustanovljene Akademije za likovno umetnost, posvetila svojo dolgo in izjemno ustvarjalno pot. S tem in s kakovostjo ilustratorskega opusa, ki je bil tudi mednarodno prepoznan in nagrajevan kot vrhunski, je neizmerno veliko prispevala tudi k uveljavitvi ilustracije kot samostojne veje likovne umetnosti. Žalost ob izgubi takšnih velikih ljudi spremlja hvaležnost za dragoceno darilo, dediščino, ki smo jo od njih prejeli in bodo z njo obdarjeni tudi naši zanamci.«
Spomini ilustratorja Petra Škerla na podobe Marlenke Stupica prav tako segajo globoko v otroštvo, ko je »radovedno zajemal brezmejna prostranstva domišljijskih podob Trnuljčice, Grdega račka, Palčice ..., ki so se močno vtisnile v moj čustveni svet in pustile globoke in lepe sledi«. Ilustratorka Ana Maraž se je že kot deklica potapljala v njene svetove in opazovala podrobnosti na njenih najljubših straneh knjige. Kot številne generacije se tudi ona v odraslosti še vedno vrača k njenim brezčasnim podobam, ki bodo ostale in se še naprej igrale z domišljijo.