Alpinistični dnevnik
17. DEL
Nič ne pomaga, nazaj je treba in zopet gaziti v drugi breg. Do koče pridemo že v mraku. Notri ne moremo, zato se zadovoljimo kar s podstreho, bolje je kot zunaj na snegu. Preoblečemo si mokre cape in nabašemo nase vse, kar smo imeli: spodaj suho, čez pa tudi mokro. »Posteljemo« si z deskami, ki so zložene v kotu. Tone greje Lučko, jaz Dragico, Drago pa obe. Spimo po pet minut, se zbudimo, zopet malo zaspimo, neskončna je tale noč. Končno se le nekoliko zdani, obenem pa postane še hladneje. Še vedno sneži, naše sledi so že vse zametene. Povsod enolična sivina in grobna tišina. Čim prej dol, ven iz tega pekla, ki pa je, nasprotno od pravega, pošteno mrzel.
27.–28. december, sobota– nedelja Proti Češki koči
S Slavcem sva se zmenila, da bova naskočila centralno v Dolgem hrbtu, ki pozimi še ni bila preplezana. Ko pa že na Jezerskem zagazim preko kolen v sneg, nama je jasno, da ne bo nič. Toda gorniška vnema zahteva, da greva naprej. Srečava drvarje, ki nama poberejo vsako upanje, toda trma je še vedno močnejša. Dokler gre pot po gozdu, se vdirava samo do stegen, ko pa prideva na plano, sva kar naenkrat do pasu v snegu. Malo se nadihava, prižgeva baterijo in naprej. Kaj pa je to? Aha, sneži.
Ko sva prišla na Jezersko, se je že zjasnilo. Ko pomagam Slavcu vleči kot cent težak nahrbtnik iz zameta, se končno ojunači in pove, kar sva že dolgo mislila oba. Saj nima smisla tiščati naprej, jutri bo tako že vse zasneženo, s centralno pa tudi v lepem vremenu v takem snegu ne bi bilo nič. Torej nazaj. Kar žal nama je za vsak korak, ki sva ga s tako muko napravila navzgor. Ob devetih prideva na Makekov marof. Skuhava pasulj in čaj ter počakava Igorja, ki je mislil zvečer za nama, nato se zavijemo v vreče in niti zebe nas ne. Zjutraj smo zamudili avtobus, zato je Igor telefoniral domov po prevoz. 1970 17.–18. januar, sobota–nedelja
Z Igorjem prespiva na Povšnarjevem seniku. V nedeljo zjutraj spijeva skodelico toplega mleka, in ker sva brez baterije, morava počakati, da se zdani. Povzpneva se na Zgornjo Povšno in naprej do lovske koče. V grapi pod Dolgim grebenom Kočne naveževa dereze. Nebo je brez oblačka, le v dolini se šopiri megleno morje. Sneg pa je za spremembo trd, da dereze odlično prijemljejo. Krepko sopihava, ko se vzpenjava po strmi grapi proti grebenu. Bliže sva grebenu, močnejši je veter, razmere pa so v skali že prav nemogoče. Vse, vsak previs je že na debelo pokrit z napihanim snegom. Više se vzpenjava, jasneje nama postaja, da z najinim prečenjem Savinjcev ne bo nič. Danes sva zato tukaj, da ugotoviva razmere za med počitnicami. Od grebena naju loči še strm in plitev kamin, natrpan s snegom. Konice cepina potiskava v sneg, pa vedno prezgodaj trči ob skalo. Z veliko muko se privlečeva na greben, kar je za danes tudi vse. Premalo časa imava za take razmere, nazaj bo treba. Nižje spodaj si poiščeva zavetrn kotiček in počivava. Sončiva se in uživava v brezmejni tišini. Vse gore okrog naju so popolnoma bele, kar vidi se, kako so mrzle, pa naju vendar privlačijo z nerazumljivo silo. Trdno skleneva, da se še vrneva na greben, pa naj bo še tako mrzel in bel.
Nadaljnji sestop poteka po zadnji plati in rezultat je Igorjev raztrgan anorak. Moj pa je močan kot iz kovine. Ko prideva v Kokro, se že temni, toda kljub redkemu prometu se naju usmili šofer fička in naju zategne domov. 21.–24. januar, sreda–sobota Na Kokrskem sedlu
Ko si v sredo zjutraj naložim nahrbtnik na ramena, me pritisne k tlom. In to naj danes spravim do Cojzove koče! S Tonetom sva odšla k Igorju, kjer smo naložili še hrano in zamudili avtobus. Treba bo počakati do enajstih. Tarok nam krajša čas. V Kokri v kamnolomu izstopimo, in preden smo pri Suhadolniku, smo že pošteno mokri. 25 kilogramov na hrbtu je pa tudi nekaj. Mrzlo mleko se nam pošteno prileže. Počivamo zopet pod Taško. Še vedno smo v megli. Pa nas radio ja ni nalagal. Kje pa, Kočna se že vidi, megla jo skriva samo še kot tančica. Pri Frišaufovi bajti zopet odložimo »kredence« in se predamo toplim žarkom. Od veselja plešemo kazačok, seveda po naše. Skoraj cel teden je še pred nami, juhu. Nataknemo si dereze in kredence nas zopet zajahajo.
Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika (samozaložba PD Kranj) lahko za 19,90 evra kupite na spletni strani prodaja.pdkranj.si, pri Planinski založbi ali v Slovenskem planinskem muzeju. V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.