Kolateralna žrtev zahodnega spopada z Rusijo
Vojna v Ukrajini Bruselj noče podeliti Gruziji statusa kandidatke za članstvo v EU, zato se je spet začel upor proti oblastem
Zaradi ruske »posebne operacije« so v Bruslju dvema nekdanjima sovjetskima socialističnima republikama, ki se spoprijemata z domačimi proruskimi separatisti, odprli »prehitevalni pas«, da postaneta kandidatki za priključitev Evropski uniji. Poleg Ukrajine in Moldavije je na takšno vabilo čakala tudi Gruzija, evropsko obotavljanje pa je privedlo do ponovne notranje krize v tej kavkaški državi, ki se je zaradi podobnih težav, kakor jih ima zdaj Ukrajina, zapletla v vojno z mogočno severno sosedo že leta 2008.
Najmanj 30.000 protestnikov se je na začetku tedna zbralo na glavni ulici v gruzijski prestolnici Tbilisi, aveniji Rustaveli, kjer je bil že leta 2003 epicenter ene od prvih »barvnih« oziroma protiruskih revolucij na posovjetskem prostranstvu. »Sem Gruzijec, torej Evropejec«, »Mi smo Evropejci« in »Domov v Evropo« je bilo mogoče prebrati na transparentih ogorčene množice, ki je ob zvokih evropske himne protestirala proti vladi, ki je po njihovem prepričanju odgovorna za to, da je evropska komisija njihovo državo, ki je že pred leti podpisala sporazum o pridruženem članstvu z EU, postavila na stranski tir.
Od 70 do 80 odstotkov prebivalcev te kavkaške države si želi pridružitve EU. Gruzijske oblasti, ki nikakor niso proruske, so iz Kijeva od začetka ruskega napada pozivale, naj jih podprejo v boju proti ruskim agresorjem in odprejo »drugo fronto«, ki bi jim omogočila, da bi ponovno vzpostavili nadzor nad svojima dvema ozemljema »zamrznjenega konflikta«, Abhazijo in Južno Osetijo. Razlika med tako rekoč nekdanjim ukrajinskim ozemljem, Doneško in Lugansko ljudsko republiko, je le v tem, da je njuno neodvisnost Moskva priznala še pred začetkom vojne proti Ukrajini, suverenost gruzijskih odtujenih ozemelj pa je Rusija priznala šele po kratkotrajni, toda uspešni vojni proti Gruziji.
Razlika je v pragmatičnosti
Gruzijo, ki od takrat ni v dobrih odnosih z veliko severno sosedo, so v Kijevu celo obtožili, da sodeluje z
Rusijo in ji pomaga, da se izogiba zahodnim sankcijam. To sedanjim oblastem zdaj očita tudi opozicija, ki je pripravila množične proteste, toda paradoks je v tem, da sta v nasprotju z Ukrajino v Gruziji tako vladajoča stranka kot opozicija enako »protiruski«. Razlika med njima je zgolj v pragmatičnosti.
V vladajoči stranki so takoj po začetku ruske operacije povedali, da bi tudi v Gruziji doživeli »Mariupolj«, če bi bil še vedno na oblasti nekdanji predsednik države Mihail Saakašvili, ki zdaj ždi v priporu in čaka nova in nova sojenja zaradi zlorabe oblasti in korupcije. Pred dnevi je gruzijski premier Irakli Garibašvili pojasnil, zakaj so v Bruslju dali prednost državama, ki po revščini in razširjenosti korupcije daleč prekašata Gruzijo. »V Ukrajini poteka vojna, zaradi katere ima veliko škodo tudi Moldavija, ki je sprejela več sto tisoč beguncev. Toda mi nočemo vojne,« je povedal.
Gruzijski premier razume evropske uradnike
Pozneje je njegove besede eden od komentatorjev tolmačil tako, da Gruzija, ki je kljub nekaterim še vedno delujočim ruskim sankcijam izpred 14 let gospodarsko odvisna od trgovine z Rusijo, ni pripravljena, da bi z obnovljeno vojno proti proruskim separatistom plačala ceno za pridobitev statusa kandidatke za vstop v EU. »Ne zavidam Ukrajini in Moldaviji, našima prijateljskima narodoma bi rad čestital za uspeh, vendar bosta na koncu morala dokazati Bruslju, da tako kot Gruzija izpolnjujeta njegove zahteve,« je izjavil Garibašvili. Povedal je tudi, da bi si njegova država po tridesetletnem boju za demokracijo bolj zaslužila status kandidatke, saj na vseh področjih najmanj za deset let prehiteva tako Ukrajino kot Moldavijo.
Včeraj je na gospodarskem forumu v Katarju povedal, da je odločitev evropske komisije »nepravična«, a da evropske uradnike razume. Po njegovih besedah so hoteli podpreti Ukrajino, ki je v vojni, in Moldavijo, ki se je tako kot njena ukrajinska soseda znašla v velikih težavah, a če bi v Bruslju ocenjevali zgolj uspehe in dosežke teh treh držav, bi se Gruzija vsekakor morala znajti na prvem mestu za pridobitev statusa kandidatke za pridružitev evropski družini. Ponovil je to, kar je že večkrat povedal: Tbilisi politično podpira Kijev, toda uvedba nacionalnih sankcij in zaostritev odnosov z Moskvo bi bili v nasprotju z nacionalnimi interesi njegove države. Je pa obljubil, da bo njegova vlada naredila vse, da bi preprečila, da bi ruska podjetja njegovo državo izkoriščala za to, da bi se s poslovanjem na njenem ozemlju izognila zahodnim sankcijam.
• Od 70 do 80 odstotkov Gruzijcev si želi pridružitve EU.
• V Gruziji sta vladajoča stranka in opozicija enako protiruski.
• Gruzija ni pripravljena na novo vojno z Rusijo.