Prekarnost je večinoma posledica neenakosti
Spodpisom poziva za sistemsko odpravo prekarnosti so koalicijske stranke ukrepe opredelile zelo jasno. Če smo pred štirimi leti morda še lahko rekli, da ta ostaja odprt pojem in da ga različni deležniki lahko povsem legitimno interpretirajo različno, je diskusija, ki jo je pred volitvami neutrudno spodbujal kolega Črt Poglajen, podala jasen zaris področij, ki so pred nami, pa tudi jasne smeri razvoja.
Kaj opredeljuje prekarne oblike dela?
Prekarnost opredeljujeta dve osnovni karakteristiki. Prva je, da združuje tiste oblike dela, zaposlitve in tudi podjetniške dejavnosti, za katere je značilno, da ne omogočajo polne zaposlenosti in da od posameznikov zahtevajo opravljanje različnih del za preživetje. Delovne obveznosti se namreč znotraj tovrstnih oblik dela pojavljajo zgolj občasno ali pa skoncentrirano v določenih letnih obdobjih in določenem času znotraj posameznega dneva. Ljudje, ki jih opravljajo, so zaradi tega v podrejenem položaju znotraj različnih reprodukcijskih verig. V prostoru med polutniki in proizvajalci. Druga lastnost, ki jo ponavadi pripisujemo prekarnosti, so zelo nizki dohodki posameznikov, ki ustvarjajo svoje dohodke v prekarnih zaposlitvah.
V slovenskih razmerah v zvezi s prekarnostjo pogosto izpostavljamo nekatere poklice oziroma vrste delovne sile. Tako o tem pojavu govorimo v zvezi z delom novinarjev, arhitektov, gradbenih delavcev in delavcev v trgovini, gostinstvu ter turizmu. Vendar pregled poklicev, ki jih na ta način štejemo v prekarnost, hitro pokaže, da so to pogosto sodobni poklici, ki so povezani z načinom življenja, predvsem s širjenjem storitvenega sektorja ter celo z informatizacijo in globalizacijo sodobnih gospodarstev.
Izhajajoč iz definicije, ki smo jo postavili v uvodu, lahko rečemo, da se znotraj slovenskega gospodarstva pojavlja več karakterističnih oblik prekarnosti. Najpogosteje se v tem kontekstu omenja pravna in statusna oblika tako imenovanega samostojnega podjetnika. Ta v slovenski zakonodaji predstavlja najpreprostejšo obliko podjetja, ki skoraj v vseh primerih izpolnjuje prvi pogoj za razvoj prekarnosti. Taka podjetja namreč nastopajo na trgu, ponujajo pa lahko tako proizvode kot storitve. Ker so njihovi trgi pogosto manjši in nišni, je manjše tudi povpraševanje, plačilna sposobnost naročnikov, pogosto pa so storitve tudi sezonske ali kratkotrajne. Ravnotežna raven cen in ravnotežni obseg prodaje sta na takih trgih odvisna večinoma od značilnosti ponudbe. Ko je vstop v takšno dejavnost zelo odprt, lahko nastane presežek ponudbe, ki povzroča, da ponudniki dosegajo nizke cene in dohodke. Drugačne razmere nastajajo samo v primerih, pri katerih je ponudba zaradi različnih vstopnih ovir omejena in nizka raven ponudbe omogoča doseganje visokih cen. V teh primerih ne moremo govoriti o prekarnosti.
Druga oblika nastaja s tako imenovanim izdvajanjem dejavnosti. Izdvajanje dejavnosti je pretvarjanje tehnične delitve dela v družbeno z namenom, da se zmanjšajo transakcijski stroški. Dejstvo, da je izdvojena dejavnost smiselna, če je cenejša od izvajanja take dejavnosti znotraj podjetja, preprečuje, da bi podjetja, ki izvajajo izdvojeno dejavnost lahko nasploh uvrščali med prekarne dejavnosti. Prekarnost pri izdvojeni dejavnosti se zato ne pojavlja z vidika lastnikov, pač pa z vidika zaposlenih. Za te je značilno, da so njihovi delovni pogoji podobni prekarnemu delu: zelo fleksibilni s sodelovanjem v delovnem procesu, kjer obstajajo med ponudniki delovne sile visoka konkurenca in zamenljivost ter nizka cena delovne sile.
Prekarnost in izobrazba
Nizka cena delovne sile v vseh navedenih primerih kaže na zelo specifične razmere, ki vladajo na trgu dela. In to na vseh ravneh. V primeru bolj usposobljene delovne sile gre predvsem za zelo nizko pripravljenost plačila z vidika kupcev na finalnih trgih. Pri tem je ponudba te delovne sile regulirana v veliki meri z izobraževalnim sistemom. Če ta omogoča večjo ponudbo delovne sile, potem ob opisanih razmerah na strani povpraševanja nujno nastaja konkurenčni pritisk med ponudniki take delovne sile k njenim nižjim cenam. Nesporno je v to mogoče vključiti tudi študentsko delo. Ta vrsta dela je kot dopolnitev k študiju lahko vzgojna in razvojno smiselna. Sporna pa postane, če gre za izrabljanje najpreprostejše delovne sile, ki so jo pripravljeni in pogosto prisiljeni zagotoviti študenti. Ali če se spreminja v redno obliko financiranja študija in če velik obseg zelo pogosto prostorsko koncentrirane ponudbe študentskega dela znižuje ceno delovne sile.
Na trgih manj usposobljene delovne sile so razmere delno drugačne. Prekarni značaj manj kvalificiranih delavcev namreč določa predvsem ponudba. Obstaja pa v delu politike prepričanje, da prav potreba po takšni delovni sili in ustrezni odgovor v obsežni ponudbi take delovne sile lahko vodita tudi do zelo visoke stopnje zaposlenosti. A je takšna polna zaposlenost skoraj vedno povezana z zelo nizkimi zaslužki zaposlenih in njihovim nizkim življenjskim standardom.
Prekarnost in povsem regularne oblike dela
Zavedati se je treba, da prekarnosti, ki nastane zaradi kršitev delovnopravne zakonodaje ali druge gospodarske zakonodaje, ni dobro mešati s tisto, ki ima izvor v samih značilnostih sodobne produkcije in tržnega gospodarstva. Prekarnost, ki izhaja iz kršitev zakonodaje v resnici ni prekarnost. Je delo na črno. Se pravi delo, ki ga je mogoče odpraviti s preprosto intervencijo in regulativo države. Problem je prekarnost, ki izvira iz razvoja produktivnih sil, sodobne tehnologije in strukture gospodarstva ter tržnega načina koordinacije gospodarske dejavnosti.
Pregled primerov v Sloveniji opozarja, da je ta večinoma posledica neenakosti. Da je značilnost manj razvitih držav, v Evropi pa predvsem tako imenovane evropske periferije. V centralnih evropskih državah, ki si prisvajajo dobrobiti iz mednarodne menjave, je prekarnost manjši problem, hkrati pa te države ne doživljajo tako hitrih procesov razslojevanja, kot se to dogaja v manj razvitih državah.
Za Slovenijo je s tega vidika zelo ključno, da se vključuje v mednarodno menjavo s proizvodnimi sektorji, ki omogočajo doseganje nadpovprečnih cen, vsaj povprečne ekonomske učinkovitosti in nadpovprečnih plač. Višje plače nasploh pomenijo tudi manj prekarnih zaposlitev in dohodkov.
Ukrepi za odpravo
Pomembno je, da začnemo spodbujati tiste oblike samostojnega podjetništva, ki nastajajo iz možnosti in priložnosti ter zmanjševati tiste, ki nastajajo iz nujnosti. Podjetniške oblike iz nujnosti so v največji meri namreč posledica brezposelnosti, to pa ljudi sili v podjetništvo tudi na tistih področjih, kjer ni večjega povpraševanja in si ni mogoče zagotoviti rednih dohodkov. Prav je, da se samostojni podjetnik kot oblika malega podjetništva pojavlja bodisi kot kupec na trgu delovne sile bodisi kot prodajalec na trgu proizvodov in storitev, ne more oziroma ne sme pa se pojavljati kot ponudnik delovne sile na trgu delovne sile.
Drugo področje, znotraj katerega bo pri reformi poklicev treba narediti poglobljen razmislek, je obrt. Slovenija je država, ki je dolgo ohranjala tipično obrtništvo, saj je bil vstop v obrtniški sektor reguliran prek usposabljanj za vajenca, pomočnika in mojstra. Na žalost pa smo z zadnjo zakonsko ureditvijo obrt pomešali s podjetništvom in s tem zgubili možnost, da reguliramo vstop v veliko dejavnosti, ki temeljijo na delu. Prav te dejavnosti pa so, kot smo pojasnili, tudi izvor za prekarnost.
Za učinkovito odpravo prekarnosti je ukrepe treba vključiti tudi v razvoj izobraževalnega sistema. Dejal sem, da v številnih primerih prekarnost nastane tudi zaradi presežne ponudbe visoko usposobljene delovne sile. Negativne posledice niso samo zelo nizke cene usposobljene delovne sile, ampak so tudi v obliki neučinkovito porabljenega javnega denarja in nesmiselnih investicij na področju javnega sektorja.
Prenoviti je treba tudi sindikalno organiziranost delavcev, ki trenutno ne vključuje prekarcev. Pokazal sem, da je prekarnost pogosto posledica pretirane, slabo regulirane konkurence na ponudbeni strani trga delovne sile in hkrati vsaj lokalnih monopolov pri povpraševanju. Ustrezno sindikalno organiziranje je skoraj edini način, da se urediti sporna ponudbena stran. Kar pomeni, da so tu konkretni razvojni koraki nujni tako za zaščito tistih, katerih delo je prekarizirano, kot za zaščito tistih, ki še delajo v varnih okvirih, a jih neurejenost trga dela sili k nezaustavljivemu zdrsu v prekarnost. Pomembno področje reguliranja, na katerem lahko preprečujemo nastanek prekarnosti, je tudi reguliranje delovnih migracij. Podjetja, ki zaposlujejo preprosto delovno silo, ki ima visoko stopnjo geografske mobilnosti, pogosto privabljajo delovne migracije zato, da vzdržujejo nenormalno nizke cene delovne sile na trgih takšne delovne sile, sebi pa s tem zagotavljajo večjo konkurenčnost. Delovnopravna zakonodaja bi morala zato v večji meri regulirati delovne migracije in preprečevati nekakšno dampinško oblikovanje cen delovne sile na nekaterih področjih.
Sklenemo lahko z reformo davčnega sistema. Prav z reformo davčnega sistema lahko odpravljamo negativne posledice dohodkovne neenakosti in diferenciacijo, ki nastane znotraj države. Davčni sistem bi moral povečevati kupno moč posameznikov, katerih dohodki so delovni dohodki. S tega vidika so pri odpravi prekarnosti v Sloveniji nesporno smiselne poteze davčne politike, ki uvajajo progresivnost nad zgornjo mejo sedanjega dohodninskega sistema in ki sedanjo cedularno obdavčitev kapitalskih dohodkov spreminjajo v progresivno obdavčitev kapitalskih dohodkov z zelo visokim obdavčevanjem najvišjih kapitalskih dohodkov.
Z reformo davčnega sistema lahko odpravljamo negativne posledice dohodkovne neenakosti in diferenciacijo, ki nastane znotraj države.