Alpinistični dnevnik
19. DEL
Taška je ledena, a skoraj brez snega, zato je treba previdno in počasi. Pri Suhadolniku se zopet tešimo s surovim mlekom, v trgovini pa s sadnimi sokovi. Ko čakamo na avtobus, v trgovini poslušamo kokrške lovce in stare kmečke možake. Lepo jih je poslušati, čeprav je marsikateri že precej okajen. Kakor bi se premaknil za petdeset let nazaj.
Na društvu je zopet precej novih, zato sklenemo na skupinski izlet, kot na nekakšen tečaj. Skoraj vsi se zberemo na avtobusu ob 16. uri.
V Preddvoru jo s Slavcem mahneva naprej, ženske so tako počasne. Na Kališču se okrepčava s čajem, kmalu pa pridejo še ostali. Skupaj se stiskamo k peči, učimo se delati vozle in pojemo. Zjutraj bolj pozno vstanemo, s Tonetom se povzpneva na vrh, za ostale pa je preveč vetrovno. Toda ni tako hudo. Ostali učijo pripravnike v skalah pod kočo. Nekoliko še posedimo v koči, nato sestopimo v Preddvor.
Ob pol treh z Jožetom delava gnečo na jezerskem avtobusu, ki je vedno poln. Na Jezerskem še kupiva svečo, nato pa »kredence« na rame in pot pod noge. Kar dobro nama gre, čeprav sva hitro do kolen v snegu. Oblači se in veter prav pošteno vleče. Na sedlu malo duškava, nato pa greva zopet gazit. Tam, kjer so poleti prijetni mostički, je danes pošteno nevarno. Spodaj je ledeno, čez pa preko pol metra mehkega snega, ki samo čaka, da ga bo kdo sprožil. No, tudi stopnice so za nama, čeprav tu plezava kar v snegu. Bližje koči sva, boljši je sneg, kar je tudi prav, saj sva že pošteno utrujena, pa tudi dan se je že davno umaknil. Še kratek vzpon in pred kočo sva. Snega je toliko, da komaj prideva v drvarnico – zimsko sobo. Skuhava si juho in zlezeva v vreči, kar naju prijetno pogreje, da takoj zaspiva.
Ko se zbudiva, je že dan, ure pa nimava. Precej jasno je, kar naju spodbudi, da hitiva. Tako enkrat zlijeva že skoraj vrelo vodo, drugič se je pa kuhalnik pokvaril, zato pijeva le sladko vodo. Precej mora biti ura, saj je sonce že vzšlo. Ker je sneg mehak, pustiva dereze v koči in jo mahneva na Ravni. Namenjena sva v Grintovčev steber, samo bojiva se, da sva pozna, zato hitiva, kolikor nama da mehak sneg, ki pa se z višino izboljšuje. Pod vstopom izkopljeva dobro stojišče in se naveževa. Na desni, kjer poleti prav lahko prideš do majhne votline, je vse zasneženo in zdi se nama nemogoče, zato poskusim s kaminom na levi, ki je sila odprt in precej leden. Že takoj mi pokaže zobe. Prvi klin mora v razpoko, ki pa je sila ozka. Po gnilem snegu se mučim še nekaj metrov navzgor. Naprej pa noče in noče. Razpok ni, na neznatnih oprimkih sta led ali sneg. S hrbtom se obrnem v steno in se le počasi prelisičim kak meter višje. Samo lebdim še, če tu ne bo šel klin notri, bom padel. Končno le odrešilno tleskne vponka in malo si lahko odpočijem. Zopet se potiskam kvišku, ponovi se ista igra s trenjem, le še težje je. Gotovo sem že eno uro notri. Pod vrhom kamina zopet zabijem klin in od utrujenosti ližem sneg s police. Joža danes prvič pleza, to bo prehuda zanj, pa tudi časa imava malo, sonce je že visoko. Joža se rade volje odveže, jaz pa potegnem vrv k sebi in se spustim nazaj – ko bi šlo gor takole hitro! Klin zgoraj je sumljiv, zato se spuščam kot po jajcih. Spotoma izbijem še klin, drugi pa ne gre ven in hitro sem na snegu. Zvijeva vrv in jo mahneva navzdol. Z Zgornjih Ravni sestopava po zadnji plati, še hitreje gre, kakor bi lahko vozila. V koči jeva, nato pa zopet zagaziva navzdol. Treba je paziti, ker se novi sneg vsak hip lahko odtrga in zdrsi po starem ledu. Navzdol gre hitro, malo se še sončiva, v Kozini spijeva liter radenske, da lažje pričakava avtobus.
Pet se nas je zbralo na avtobusni postaji. Čez dobri dve uri že kopljemo do pasu v snegu čez Taško navzgor. Zvečer se privlečemo skoraj na smrt utrujeni v Cojzovo kočo, kjer pa je v zimski sobi že vse polno in tako zakajeno, da se kar dušimo. S Slavcem sva namenjena v Štruco, direktna pozimi še ni padla. Ponoči Slavc slabo spi, ker je na pogradih taka gneča, jaz pa si posteljem na klopi in vlečem dreto tja do štirih, ko pokličem Slavca, ki pa še zaspal ni.
Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika (samozaložba PD Kranj) lahko za 19,90 evra kupite na spletni strani prodaja.pdkranj.si, pri Planinski založbi ali v Slovenskem planinskem muzeju. V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.